Sveta maša za pokojnega koprskega škofa msgr. Metoda Piriha ob prvi obletnici smrti bo v sredo, 23. marca 2022, ob 10. uri v stolni cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Kopru.
Škof Metod je bil rojen 9 maja 1936 v Lokovcu pri ‘Kačarjevih’ kot drugi od osmih otrok. Oče Mirko je po drugi svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila zelo razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.
Osnovno šolo je obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat je v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec.
Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: »Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji« (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju.
Po novi maši je začel opravljati sledeče službe: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 – 2012); škof v pokoju (2012-2021). Ordinarij je bil 25 let; škof 36 let; duhovnik 58 let! Kot škof je bil dvakrat podpredsednik SŠK; odgovoren za Slovence po svetu (1990-2000); odgovoren za Slovensko karitas (2013-2015); odgovoren za misijone (2001-2021). Imel je 60 duhovnih vaj za duhovnike in diakone in bogoslovce, za redovnike in redovnice in laike. Pridigal je na 16 novih mašah. Prejel je tudi odlikovanje častnega občana občine Vipava (2017).
Za svoje novomašniško geslo si je izbral povabilo: ‘Molimo drug za drugega, da se zveličamo!’ Za svoje škofovsko geslo pa psalmistove besede: ‘Vate zaupam!’ Z obema gesloma se je obračal na ljudi okrog sebe in na Gospoda. Vztrajno je zaupal Bogu in ljudem in imel je poslušno srce za Boga in za ljudi. Kakor pravi odpev pri molitvah v čast svetim pastirjem: ‘Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.’ Vsa leta svojega škofovanja je vestno in z vsem srcem opravljal vse tri službe Cerkvi: učiteljsko in pastirsko in posvečevalno. Odlikoval se je po jasnosti v izražanju, po odločnosti in doslednosti, po modrosti in zaupanju.
Najbolj vidni sadovi njegove učiteljske službe so Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996) in ustrezen delež pri Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (2002), pa tudi številni govori in pogovori ter članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve in duhovnikov ter vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike, o bratskem sožitju med narodi. S svojim delom je v njegovem času začel tudi radio Ognjišče, najprej v studiu v Kopru. Ta oblika oznanjevanja je v pastorali posebnega pomena. Veliko laikov sodeluje v katehezi, še več pa jih je v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri karitas, ki so v njegovem času nastale skoraj po vsej škofiji.
Kot pastir in voditelj Božjega ljudstva je škof Metod vztrajno zbiral družino svoje črede in posvečal svojo skrb tudi manj vernim in oddaljenim. S posebno ljubeznijo je vedno spremljal vse duhovnike in bogoslovce, veliko mislil nanje in zanje molil in se jih spominjal za godove in rojstne dneve. Sad njegove ljubeče skrbi za mladino in njeno vzgojo je ustanovitev in gradnja škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje-Kozina in Koper-Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je preimenoval v podružnice in jih pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil prijazen dom v Cvetlični ulici v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je kot ordinarij obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Več let je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah. Trudil se je za dobre odnose s pastirji in našimi rojaki v zamejstvu.
Petkrat je z drugimi slovenskimi škofi romal ad limina – na grobove apostolov. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila spodbuda ‘Dal vam bom pastirjev’ (1992). Leta 1996, ko je sveti oče obiskal Slovenijo, ga je škof Metod sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegovega škofovanja smo slavili 1400-letnico starodavne koprske škofije (1999) in 25-letnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je na njegovo prošnjo koprska škofija dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa Nova Gorica konkatedralo.
Kot posvečevalec in glavni delivec Božjih skrivnosti je škof Metod predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 59 duhovnikov. Potrjeval je pri birmi dolge vrste mladih, spovedoval in delil sveto rešnje telo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil je veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.
Kljub dolgotrajni sladkorni bolezni (od leta 1986) je v svoji službi in pri apostolskem poslanstvu vztrajal do leta 2012. Po njegovih rokah je celotna škofija prejela številne milosti, zato je škof Metod mirno govoril z apostolom Pavlom: »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Jezusu Kristusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, tako da vi, ki pričakujete razodetja našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobene milosti« (1 Kor 1,4-7).
Med tremi službami, ki jih je opravljal, to je učiteljsko in pastirsko ter posvečevalno, mu je gotovo bila najbolj pri srcu posvečevalna. Tudi v tem pogledu veljajo o njem besede, ki jih je o kralju Davidu navdihnil Gospod in jih je napisal modri Sirah, ko pravi: »Iz vsega svojega srca je pel in ljubil je svojega Stvarnika. Postavil je pevce pred oltar in razlegali so se mili napevi. Praznikom je dajal sijaj in slavja je lepšal do vrhunca. Slavili so Njegovo sveto ime in od ranega jutra je odmevalo v svetišču« (Sir 47,8-10). Na vse obrede se je skrbno pripravljal in jih opravljal zvesto in natančno.
Leta 2012 je škofijo izročil svojemu nasledniku in se preselil v Dijaški dom v Vipavo, kjer je še skoraj celo desetletje ostal izredno živahen in dejaven. Z največjim veseljem je navezoval stike z dijaki in se rad pogovarjal z njimi, izven hiše pa je svoje pastoralne in škofovske dejavnosti nadaljeval po župnijah na Vipavskem in po vsej škofiji, po vsej naši deželi in po vsem svetu. Do konca svojega življenja je ostal tudi član SŠK in zvesto opravljal zaupane mu naloge. V začetku leta 2020 je uspešno prestal nekaj operacij, ki pa ga niso več postavile v prejšnje stanje. Vendar je še celo leto ostal živahen in dejaven, dokler se mu v začetku marca 2021 stanje ni začelo poslabševati in je nato 23 marca, dva dni pred 36 obletnico imenovanja za škofa (25 marca 1985) sklenil svoje bogato življenje in odšel k Očetu po zasluženo plačilo.
K večnemu počitku smo ga položili 25 marca 2021, zaradi korone v ožjem krogu škofov in duhovnikov, diakonov in bogoslovcev, redovnikov in redovnic ter vernega ljudstva. Pogrebna maša je bila v Logu pri Vipavi, nato smo ga prepeljali v baziliko na Sveti Gori, na kraj počivališča, ki si ga je sam izvolil. Gospod naj škofa Metoda za njegovo zvesto in požrtvovalno delo v njegovem vinogradu bogato nagradi. Spočije naj se od svojega truda in naj gredo njegova dela z njim (Raz 14,13).
msgr. dr. Jurij Bizjak
