Pred tridesetimi leti, 7. decembra 1992, je sv. Janez Pavel II. na slovesen način v Sikstinski kapeli predstavil novi Katekizem katoliške Cerkve. 11. oktobra 2017 je papež Frančišek med spominsko slovesnostjo v novi sinodalni dvorani ob 25. obletnici podpisa apostolske konstitucije Fidei Depositum dejal, da je Katekizem ohranjanje in nadaljevanje vere z ljubeznijo.
Papež Janez Pavel II. pred tridesetimi leti
Sveti Janez Pavel II. je svoj govor začel z besedami: »Sveta Božja Cerkev se danes veseli, ker lahko po posebnem daru božje previdnosti slovesno obhaja razglasitev novega Katekizma in ga uradno predstavlja vernikom vsega sveta. Toplo se zahvaljujem Bogu nebes in zemlje, da mi je omogočil, da z vami doživim dogodek neprimerljivega bogastva in pomena. Razlog za globoko veselje za vesoljno Cerkev je ta dar, ki ga danes nebeški Oče daje svojim otrokom in jim s tem besedilom ponuja možnost, da v luči njegovega Duha bolje spoznajo 'kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, Kristusove ljubezni' (prim. Ef 3, 18-19)«.
Benedicamus Domino!
Papež Janez Pavel II. je ob predstavitvi Katekizma nadaljeval: »Iz srca sem hvaležen vsem, ki ste kakor koli sodelovali pri pripravi Katekizma katoliške Cerkve. Zlasti ne morem mimo tega, da čestitam in se veselim s člani Komisije in uredniškega odbora, ki so v teh šestih letih delovali v enotnosti čutenja in namenov pod modrim vodstvom svojega predsednika, kardinala Josepha Ratzingerja. Vsem in vsakemu posebej se iskreno zahvaljujem.
Vaša vnema pri predstavitvi vsebine vere v skladu s svetopisemsko resnico, s pristnim izročilom Cerkve in zlasti z naukom 2. vatikanskega koncila; prizadevanje za poudarjanje temeljnega in bistvenega v krščanskem oznanilu; prizadevanje za ponovno izražanje večne katoliške resnice z jezikom, ki se bolj odziva na potrebe današnjega sveta, je danes okronano z uspehom.«
Papež Janez Pavel II. je potem, ko je predstavil potek nastanka Katekizma in njegov namen, sklenil govor z besedami: »Sedaj, preden zaključim, bi se rad z občutki sinovske ljubezni in predane hvaležnosti posvetil njej, ki je sprejela, premišljevala in dala Očetovo Besedo človeštvu.
Sveta Devica, katere brezmadežno spočetje bomo jutri obhajali, naj nam pomaga sprejeti in ceniti ta dragoceni dar ter naj nam bo zgled in opora, da drugim dajemo tisto Božjo Besedo, ki jo Katekizem katoliške Cerkve predstavlja vernikom in vsemu svetu.«
Papež Frančišek ob 25. obletnici podpisa Fidei Depositum
Ob 25. obletnici podpisa apostolske konstitucije Fidei Depositum, s katero je bil objavljen Katekizem katoliške Cerkve, je papež Frančišek med drugim dejal: »Petindvajseta obletnica apostolske konstitucije Fidei depositum, s katero je sv. Janez Pavel II. odobril Katekizem katoliške Cerkve in sicer 30 let po začetku II. vatikanskega ekumenskega koncila, je pomembna priložnost za preverbo prehojene poti. Sv. Janez XXIII. je želel in hotel, da koncil ne bi bil prva instanca za obsodbo napak, ampak predvsem, da bi omogočil Cerkvi končno uspeti ji predstaviti s prenovljenim izrazoslovjem lepoto vere v Jezusa Kristusa. »Potrebno je«, je zatrdil papež v govoru ob odprtju koncila, »da se Cerkev ne oddalji od svete dediščine od očetov prejetih resnic, istočasno pa mora gledati tudi na sedanjost, na nove pogoje in oblike življenja, ki so odprle nove poti katoliškemu apostolatu« (11. oktober 1962). 'Naša dolžnost, je nadaljeval papež, ni samo ohraniti ta dragocen zaklad, kakor da bi bili v skrbeh samo za starodavnost, temveč se s prizadevno voljo ter brez strahu posvetiti tistemu delu, ki ga naša doba zahteva in tako nadaljevati pot, po kateri Cerkev hodi že skoraj 20 stoletij' (ibid.).«
Papež Frančišek je nadalje spregovoril o ohranjati in nadaljevati ter o ljubiti in spoznati, za kar je pristojna Cerkev že po svoji naravi ter dejal: »Zaradi tega je naš Katekizem postavljen v luč ljubezni, kot izkušnja spoznanja, zaupanja in izročitve v skrivnost. Katekizem katoliške Cerkve, ko oriše svoje sestavne dele, vzame za svoje besedilo iz Rimskega katekizma in ga predlaga kot ključ za branje in udejanjanje: 'Vso vsebino nauka in poučevanja je potrebno naravnati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati ali delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira in nobenega drugega cilja kakor ljubezen' (KKC, 25).«
