V nedeljo, 4. septembra 2022, je na Trgu sv. Petra potekala slovesna maša z beatifikacijo Janeza Pavla I. Med homilijo je papež Frančišek spregovoril o tem, kaj pomeni biti Jezusovi učenci: slediti mu po poti križa in iz življenja narediti dar, ki pričuje o velikodušni in usmiljeni ljubezni, ki jo ima On do nas. Zgled na tej poti nam je tudi novi blaženi, ki je »utelešal uboštvo učenca« ter »bil krotak in ponižen pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati«.
Homilija papeža Frančiška
Jezus je na poti v Jeruzalem in današnji evangelij pravi, da so z njim »potovale velike množice« (Lk 14,25). Iti z njim pomeni slediti mu, to je postati njegovi učenci. In vendar so besede, ki jih Gospod nameni tem osebam, neprivlačne in zelo zahtevne: kdor ga ne ljubi bolj kot svojih dragih, kdor ne nosi svojega križa, kdor se ne odtrga od zemeljskih dobrin (prim. vv. 26-27.33), ne more biti njegov učenec. Zakaj Jezus nagovori množice s takšnimi besedami? Kakšen je pomen njegovih opominov? Poskusimo odgovoriti na ta vprašanja.
Predvsem vidimo velike množice, veliko ljudi, ki hodi za Jezusom. Lahko si predstavljamo, da so bili mnogi navdušeni nad njegovimi besedami in začudeni nad dejanji, ki jih je storil. V Njem so torej videli upanje za svojo prihodnost. Kaj bi storil katerikoli učitelj tistega časa, oziroma se lahko vprašamo, kaj bi storil prekanjen vodja, ko bi videl, da njegove besede in njegova karizma privlačijo množice in povečujejo njegov uspeh? To se dogaja tudi danes: posebej v trenutkih osebne in socialne krize, ko smo bolj izpostavljeni občutku jeze ali nas je strah zaradi nečesa, kar ogroža našo prihodnost, postanemo bolj ranljivi. In tako se v valu čustev zaupamo tistemu, ki zna spretno in z zvijačo izkoristiti to situacijo, izkoristiti strahove družbe in nam obljubi, da bo »rešitelj«, ki bo razrešil težave, v resnici pa želi povečati svojo priljubljenost in moč, svojo podobo, svojo sposobnost držati stvari v rokah.
Evangelij nam pravi, da Jezus ne dela tako. Božji slog je drugačen. Pomembno je razumeti Božji slog, kako stvari udejanja Bog. Udejanja jih glede na slog. Božji slog je namreč drugačen od teh ljudi, saj On ne instrumentalizira naših potreb, nikoli ne uporablja naših šibkosti, da bi okrepil sebe. Njega, ki nas ne želi zapeljati s prevaro in ne želi deliti poceni sreče, ne zanimajo velikanske množice. Ne časti številk, ne išče privolitev in ni malikovalec osebnega uspeha. Nasprotno, zdi se zaskrbljen, ko mu ljudje sledijo z evforijo in plehkim navdušenjem. Tako namesto da bi dopustil, da bi ga prevzela očarljivost priljubljenosti, vsakemu naroča, naj pozorno razločuje razloge, zakaj mu sledi, ter posledice, ki so s tem povezane. Veliko ljudi iz tiste množice je namreč morda sledilo Jezusu zato, ker so upali, da bo vodja, ki jih bo osvobodil sovražnikov; nekdo, ki bo pridobil oblast in jo razdelil z njimi; ali da bo tisti, ki bo s čudeži razrešil problem lakote in bolezni. Gospodu se lahko namreč sledi iz različnih razlogov in moramo priznati, da so nekateri izmed njih posvetni: za popolno pobožno zunanjostjo se lahko skriva zadovoljevanje lastnih potreb, iskanje osebnega ugleda; želja, da bi imeli določeno vlogo, nadzor nad stvarmi, hlepenje po tem, da bi zasedli prostore in imeli privilegije, težnja po priznanju in drugo. To se dogaja danes tudi med kristjani. Toda to ni Jezusov slog. In ne more biti slog učenca in Cerkve. Če kdo hodi za Jezusom s temi osebnimi koristmi, je zgrešil pot.
Gospod terja drugačno držo. Slediti mu ne pomeni vstopiti na dvor ali sodelovati pri zmagovalnem sprevodu, prav tako ne pomeni prejeti življenjskega zavarovanja. Nasprotno, pomeni tudi »nositi križ« (Lk 14,27): kakor On, vzeti nase lastna bremena in bremena drugih; iz življenja narediti dar in ne posedovanja; ga živeti v posnemanju velikodušne in usmiljene ljubezni, ki jo ima On do nas. Gre za izbire, ki v polnosti vključijo vse naše bivanje. Zato Jezus želi, da učenec ne postavi ničesar pred to ljubezen, niti najdražjih čustev in največjih dobrin.
Da pa bi to storili, je potrebno gledati bolj Njega kot sebe, se naučiti ljubezni, jo zajemati pri Križanem. Tam vidimo tisto ljubezen, ki se daruje do konca, brez mere in brez meja. Mera ljubezni je ljubiti brez mere. Mi sami – je dejal papež Luciani – »smo predmet Božje ljubezni, ki ne zaide« (Angel Gospodov, 10. september 1978). Ne zaide: nikoli ne izgine iz našega življenja, sveti nad nami in razsvetljuje tudi najtemnejše noči. Ko gledamo Križanega, smo torej tudi mi poklicani k visočini te ljubezni: da bi se očistili svojih izkrivljenih predstav o Bogu in svojih zaprtosti, da bi ljubili Njega in druge, v Cerkvi in v družbi, tudi tiste, ki ne mislijo tako kot mi, celo sovražnike.
Ljubiti: tudi za ceno križa, žrtve, tišine, nerazumevanja, samote, oviranja in preganjanja. Saj ljubiti tako, tudi za to ceno – kot je še dejal blaženi Janez Pavel I. – če želiš poljubiti križanega Jezusa, »ne moreš storiti drugega, kakor da se skloniš nad križ in dopustiš, da te zbode kakšen trn iz krone, ki je na Gospodovi glavi« (Splošna avdienca, 27. september 1978). Ljubezen do konca, z vsemi njenimi trni: ne s polovičarstvom, s prilagajanjem ali tihim življenjem. Jezus pravi, da smo, če ne ciljamo visoko, če ne tvegamo, če se zadovoljimo z neučinkovito vero, kakor tisti, ki želi zidati stolp, vendar pa ne preračuna dobro, če ima sredstva, da to lahko stori; »postavi temelj«, zidave pa potem »ne more dokončati« (v. 29). Če se iz strahu, da bi izgubili same sebe, odpovemo temu, da bi se darovali, pustimo stvari nedokončane: odnose, delo, odgovornosti, ki so nam zaupane, sanje in tudi vero. Tako na koncu živimo polovičarsko in koliko ljudi živi polovičarsko, tudi mi! Večkrat imamo skušnjavo da bi živeli polovičarsko, živeli tako, da bi nikoli ne naredili odločilni korak, - to namreč pomeni živeti polovičarsko, - ne da bi vzleteli, ne da bi tvegali za dobro, ne da bi se resnično posvetili drugim. Jezus nam naroča naslednje: živi evangelij in živel boš življenje, ne polovično, ampak v polnosti. Živi evangelij, živi življenje, a brez kompromisov.
Bratje, sestre, novi blaženi je živel tako: v veselju evangelija, brez kompromisov, tako, da je ljubil do konca. Utelešal je uboštvo učenca, ki ne pomeni samo biti nenavezan na materialne dobrine, ampak predvsem premagati skušnjavo, da bi postavili v središče lastni jaz in iskali lastno slavo. Nasprotno, ko je sledil Jezusovemu zgledu, je bil krotak in ponižen pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati (prim. A. Luciani/Giovanni Paolo I, Opera omnia, Padova 1988, vol. II,11) Zato je govoril: »Gospod je zelo naročal: bodite ponižni. Tudi če ste naredili velike stvari, recite: nekoristni služabniki smo« (Splošna avdienca, 6. september 1978).
Papež Luciani je z nasmehom uspel posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim, vedrim in nasmejanim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne greni src, ki se ne pritožuje in ne goji zamere, ni jezna, torej Cerkev, ki ni jezna in nestrpna, ni čemerna in ne trpi zaradi nostalgije po preteklosti, ne zapade v vračanje nazaj. Prosimo tega našega očeta in brata, naj nam izprosi »nasmeh duše«, tisti pristen, ki nikoli ne vara, tak nasmeh duše. Prosimo z njegovimi besedami to, kar je on sam po navadi prosil. Takole je rekel: »Gospod, vzemi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, pomanjkljivostmi, vendar stori, da bi postal takšen, kakršen ti želiš, da bi bil« (Splošna avdienca, 13. september 1978). Amen.
