Sveti oče je v nedeljo, 12. septembra 2021, v Budimpešti vodil slovesno bogoslužje ob sklepu 52. mednarodnega evharističnega kongresa. Med homilijo je poudaril, da Jezus tudi danes vsakega izmed nas sprašuje »Kdo sem zate?« in pričakuje oseben odgovor. Ob tem je spomnil na tri prehode, ki smo jih po zgledu učencev povabljeni storiti tudi mi: Jezusovo oznanilo, razločevanje z Jezusom ter pot za Jezusom.
Jezus tudi nas sprašuje: »Kdo sem zate?«
V Cezareji Filipovi Jezus vpraša učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29) To vprašanje učence spravi v težavo in predstavlja preobrat na njihovi poti za Učiteljem. Dobro so poznali Jezusa, niso bili več začetniki: z Njim so si bili domači, bili so priče mnogih čudežev, ki jih je storil, njegov nauk je nanje naredil globok vtis, sledili so mu, kamorkoli je šel. In kljub temu še niso razmišljali tako kot On. Manjkal je odločilen prehod: od občudovanja Jezusa k posnemanju Jezusa. Tudi danes Gospod svoj pogled usmerja na vsakega izmed nas in nas sprašuje osebno: »Kdo pa sem jaz resnično zate?« Kdo sem zate? To je vprašanje, ki je namenjeno vsakemu izmed nas, in ne terja le natančnega odgovora, ki smo se ga naučili pri verouku, ampak oseben odgovor, odgovor življenja. Iz tega odgovora se rodi prenova življenja učencev. To se zgodi preko treh prehodov, ki so jih storili učenci in ki jih moremo narediti tudi mi: Jezusovo oznanilo, razločevanje z Jezusom, pot za Jezusom.
Prvi prehod: Jezusovo oznanilo
1. Jezusovo oznanilo. Na vprašanje »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« je Peter, kot predstavnik celotne skupine, odgovoril: »Ti si Kristus.« Peter pove vse z malo besedami, odgovor je pravilen, vendar pa jim presenetljivo po tem priznanju Jezus zapreti, »naj nikomur ne govorijo o njem.« (v. 30) Vprašajmo se, zakaj tako drastična prepoved? S točno določenim razlogom: reči, da je Jezus Kristus, Mesija, je pravilno, vendar nepopolno. Vedno obstaja tveganje, da bi oznanjali lažno mesijanskost, po človeško in ne po Božje. Zato od tistega trenutka dalje Jezus začenja razodevati svojo identiteto, velikonočno identiteto, ki jo najdemo v evharistiji. Razloži, da je res, da bo njegovo poslanstvo doseglo vrhunec v slavi vstajenja, vendar preko ponižanja križa. Z drugimi besedami, odvilo se bo v skladu z Božjo modrostjo, »ki – pravi sveti Pavel – ni od tega veka, niti od voditeljev tega veka.« (1 Kor 2,6) Jezus zapove tišino glede svoje mesijanske identitete, ne pa glede križa, ki ga čaka. Nasprotno – pripomni evangelist – Jezus je začel »odkrito« (Mr 8,32) učiti, da »mora Sin človekov veliko pretrpeti, biti zavržen od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati.« (v. 31)
Evharistija nas spominja na to, kdo je Bog
Ob tem Jezusovem oznanilu, pretresljivem oznanilu, se lahko tudi mi prestrašimo. Tudi mi bi si želeli mogočnega mesija namesto križanega služabnika. Evharistija je pred nami, da bi nas spomnila na to, kdo je Bog. Tega ne stori z besedami, ampak konkretno, s tem, da nam kaže Boga kot razlomljeni Kruh, kot križano in darovano Ljubezen. Lahko dodajamo veliko ceremonij, vendar pa Gospod ostaja tam, v preprostosti Kruha, ki se pusti razlomiti, razdeliti in jesti. Tam je, da bi nas rešil, in da bi nas rešil, postane služabnik; da bi nam podaril življenje, umre. Dobro nam dene, če dopustimo, da nas Jezusovo oznanilo pretrese. In tukaj se odpre drugi prehod.
Drugi prehod: razločevanje z Jezusom; križ ni v modi
2. Razločevanje z Jezusom. Spričo Gospodove napovedi je Petrova reakcija tipično človeška: ko se pokaže križ, vidik bolečine, se človek upira. In Peter se, po tem, ko je izpovedal Jezusovo mesijanskost, pohujša nad Učiteljevimi besedami in ga poskuša odvrniti od tega, da bi nadaljeval po svoji poti. Križ nikoli ni v modi: tako danes kot tudi v preteklosti. Vendar pa ozdravlja notranjost. Pred Križanim doživljamo dobrodejen notranji boj, grenko nasprotje med »misliti na to, kar je Božje« in »misliti na to, kar je človeško«. Po eni strani obstaja Božja logika, ki je logika ponižne ljubezni. Božja pot se izogiba vsakršnega ukazovanja, bahanja in triumfalizma, vedno teži k dobremu drugih, vse do daritve lastnega življenja. Po drugi strani pa obstaja »misliti na to, kar je človeško«: to je logika sveta, ki je vezana na časti in privilegije, usmerjena k ugledu in uspehu. Tukaj štejeta pomembnost in moč, to, kar najbolj pritegne pozornost večine in se zna uveljaviti pred drugimi.
Dopustimo, da Jezus, živi Kruh, ozdravi naše zaprtosti
Peter, ki je bil zaslepljen s to perspektivo, je Jezusa potegnil na stran in ga začel grajati (prim. v. 32). Tudi nam se lahko zgodi, da Gospoda postavimo »na stran«, da ga postavimo v kot srca, da se imamo še naprej za verne in dobre ter gremo dalje po svoji poti brez da bi dopustili, da bi nas osvojila Jezusova logika. Vendar pa nas on spremlja pri tem notranjem boju, saj želi, da bi tako kot apostoli, izbrali njegovo stran. Obstaja stran Boga in obstaja stran sveta. Ne gre za razliko med tistim, ki je veren in med tistim, ki ni. Bistvena razlika je med pravim Bogom in med bogom našega jaza. Kako daleč je Tisti, ki na križu vlada v tišini, od lažnega boga, za katerega bi želeli, da bi zavladal z močjo in utišal naše sovražnike! Kako drugačen je Kristus, ki se ponuja zgolj z ljubeznijo, od mogočnih in zmagovitih mesij, ki jim svet laska! Jezus nas pretresa, ne zadovolji se z izpovedmi vere, pravi nam, naj očistimo svojo vernost pred njegovim križem, pred evharistijo. Dobro nam dene, če smo v adoraciji pred evharistijo, da zremo krhkost Boga. Posvetimo čas adoraciji. Dopustimo, da Jezus, živi Kruh, ozdravi naše zaprtosti in nas odpre za podelitev, ozdravi togosti in zagledanosti vase; naj nas osvobodi hromečega suženjstva, da bi branili lasten videz, naj nas navdihne, da bi mu sledili tam, kamor nas želi privesti On. Tako smo prišli do tretjega prehoda.
Tretji prehod: pot za Jezusom; korak nazaj
3. Pot za Jezusom, tudi pot z Jezusom. »Postavi se zadaj, za mano, Satan.« (v. 33). Tako Jezus Petra ponovno privede k sebi, z užaloščenim, močnim ukazom. Vendar pa kadar Gospod nekaj ukaže, je v resnici tam, pripravljen je to podariti. In Peter sprejme milost, da stori »korak nazaj«. Krščanska pot ni iskanje uspeha, ampak se začne s korakom nazaj, z osvobajajočo decentralizacijo, s tem, da sebe odstranimo iz središča življenja. Tedaj Peter spozna, da središče ni njegov Jezus, ampak pravi Jezus. Še bo padel, vendar bo iz odpuščanja v odpuščanje bo vedno bolj spoznaval Božje obličje. In prešel bo od nerodovitnega občudovanja Kristusa h konkretnemu posnemanju Kristusa.
Odprimo se pohujšljivi novosti križanega in vstalega Boga
Kaj pomeni hoditi za Jezusom? Pomeni iti v življenju naprej z istim zaupanjem, ki ga je imel on, in sicer s tem, da smo ljubljeni Božji otroci. Pomeni hoditi isto pot, ki jo je prehodil Učitelj, ki je prišel, da bi služil in ne da bi mu služili. (prim. Mr 10,45) Pomeni vsak dan usmeriti svoje korake k srečanju z bratom. K temu nas spodbuja evharistija: da bi se čutili eno Telo, da bi se razlomili za druge. Dragi bratje in sestre, dopustimo, da nas srečanje z Jezusom v evharistiji preoblikuje, kakor je preoblikoval velika in pogumna svetnika, ki ju častite, mislim na sv. Štefana in na sv. Elizabeto. Kakor onadva, se tudi mi ne zadovoljimo z malim; ne prepustimo se veri, ki živi iz obredov in ponavljanj, odprimo se pohujšljivi novosti križanega in vstalega Boga, razlomljenega Kruha, ki daje svetu življenje. Veseli bomo; in prinašali bomo veselje.
Vsak dan oživiti vprašanje: Kaj pa vi pravite, kdo sem?
Ta mednarodni evharistični kongres je končna točka neke poti, vendar pa naj bo predvsem izhodiščna točka. Pot za Jezusom namreč vabi, da bi gledali naprej, da bi sprejeli preobrat milosti, da bi vsak dan v sebi ponovno oživili tisto vprašanje, ki ga Gospod, tako kot v Cezareji Filipovi, zastavlja vsakemu izmed nas, svojih učencev: Kaj pa ti, vi pravite, kdo sem?
