»'Komplementarnost': to je dragocena beseda z mnogovrstnimi valencami. Lahko se nanaša na različne situacije, kjer en element dopolnjuje drugega ali nadomešča kakšno njegovo pomanjkljivost. Vendar pa je komplementarnost še veliko več od tega.« S tem uvodnim premišljevanjem je papež Frančišek nagovoril udeležence tridnevnega mednarodnega in medverskega kolokvija, ki se je v ponedeljek, 17. novembra, začel v Vatikanu. Srečanje, katerega naslov se glasi Komplementarnost moškega in ženske, je pobuda Kongregacije za verski nauk, ki ga je pripravila v sodelovanju s Papeškimi sveti za družino, za medverski dialog in za pospeševanje edinosti med kristjani. Sveti oče je med današnjo avdienco med drugim potrdil, da se bo septembra 2015 udeležil svetovnega srečanja družin v Philadelphiji.

Komplementarnost in harmonija

»Premišljevanje o komplementarnosti ne pomeni nič drugega kot premišljevati o dinamičnih harmonijah, ki so v središču vsega stvarstva. To je ključna beseda: harmonija.« Avtor harmonije pa je Sveti Duh. Mednarodni kolokvij v Vatikanu je namenjen poglobitvi teme komplementarnosti moškega in ženske. Ta komplementarnost je v osnovi zakona in družine. Družina je prva šola, kjer se naučimo ceniti svoje darove in darove drugih, kjer se začnemo učiti umetnosti skupnega življenja. Za večino je družina prostor, kjer se prične »dihati« vrednote in ideale, kjer se uresničujejo potenciali kreposti in ljubezni. Obenem je družina prostor napetosti: med sebičnostjo in nesebičnostjo, med razumom in strastjo, med impulzivnimi željami in dolgoročnimi cilji, itd. Toda družine nudijo tudi okolje, kjer se te napetosti razrešujejo.

Ko torej govorimo o komplementarnosti moškega in ženske v tem kontekstu, ne smemo pozabiti na mnoge oblike, ki jih ima komplementarnost. Kajti vsak moški in vsaka ženska prineseta v zakon in vzgojo otrok svoj osebni prispevek – lastno bogastvo in karizmo – tako pa tudi komplementarnost postane veliko bogastvo, dobrina in lepota.

Od krize družine do krize človeške ekologije

Zakon in družina sta v današnjem času v krizi, je zatem spomnil papež Frančišek. Vse bolj jasno je tudi, da je propadanje kulture zakona povezano z naraščanjem revščine in vrsto drugih družbenih problemov, ki zadevajo zlasti ženske, otroke in ostarele. Kriza družine je tudi povod za krizo človeške ekologije. Družbena okolja, tako kot naravna, morajo namreč biti zaščitena. Človeštvo je sedaj doumelo nujnost, da se sooči s tem, kar ogroža naravna okolja. Počasni pa smo – tudi v katoliški kulturi – da bi si priznali, da so prav tako ogrožena družbena okolja. Zato je nepogrešljivo spodbujati novo človeško ekologijo.

Zakon, družina in družba

Osnovni stebri, na katerih stoji neki narod, so njegove nematerialne dobrine. In družina ostaja v temelju sobivanja ter je jamstvo proti družbenemu razpadanju: »Otroci imajo pravico, da rastejo v družini, z očetom in mamo, ki sta zmožna ustvariti primerno okolje za njihov razvoj in čustveno dozorevanje.«

»V teh dneh, ko boste razmišljali o komplementarnosti moškega in ženske, vas spodbujam, da bi poudarili še eno resnico, ki zadeva zakon: in sicer, da odločna zavzetost za solidarnost, zvestobo in rodovitno ljubezen odgovarja na najgloblje želje človeškega srca.« Za mlade to pomeni, da morajo iti proti toku. Ne smejo se pustiti zaplesti škodljivi miselnosti začasnega. Iskati morajo močno in dolgotrajno ljubezen. Papež je pri tem posebej opozoril na past ideoloških konceptov: »Družina je antropološko dejstvo in posledično je družbeno dejstvo, kulturno dejstvo, itd. Ne moremo je opredeljevati s koncepti ideološke narave, ki imajo moč samo v nekem zgodovinskem trenutku, nato pa propadejo.« Prav tako se danes ne more govoriti o konservativni ali napredni družini: »Družina je družina.«

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.