»Božja beseda nam danes predstavlja dva nasprotna človeška scenarija: na eni strani je karneval posvetne zanimivosti, na drugi pa slavljenje Očeta preko dobrih del.« S temi besedami se je začela homilija papeža Frančiška med slovesnim somaševanjem, ki ga je v soboto, 21. januarja 2017, popoldne vodil v baziliki sv. Janeza v Lateranu, in sicer ob sklepu jubileja ob 800-letnici reda pridigarjev.
Scenarij posvetnega karnevala
Naše življenje se vedno giblje med omenjenima dvema scenarijema. Najdemo ju v vsaki dobi, kakor pokažejo besede sv. Pavla Timoteju (glej 2 Tim 4,1-5). Tudi sv. Dominik s svojimi prvimi brati pred osemsto leti se je gibal med tema scenarijema. Pavel Timoteja posvari, da bo moral evangelij oznanjati sredi konteksta, v katerem ljudje iščejo vedno nove »učitelje«, »bajke«, drugačne nauke in ideologije …: »Prurientes auribus« (2 Tim 4,3). To je »karneval« posvetne zanimivosti in zapeljivosti. Zato apostol svojemu učencu napotke daje tudi uporabljajoč težke besede, kot so »vztrajaj, opozarjaj, grajaj, spodbujaj, in zatem bodi trezen ter potrpi v nadlogah«.
Zanimivo je videti, kako so se že takrat, pred dvema tisočletjema, apostoli evangelija znašli pred tem scenarijem, ki se je v naših dneh močno razvil in globaliziral zaradi zapeljivosti subjektivističnega relativizma. Usmerjenost k iskanju novosti, ki je človeškemu bitju lastna, najde idealno okolje v družbi zunanjosti in potrošnje. V le-tej se pogosto reciklirajo stare stvari, a pomembno je, da izgledajo kakor nove, privlačne in vabljive. Tudi resnica je našminkana. Gibljemo se v tako imenovani »utekočinjeni družbi«, ki je brez oprijemljivih točk, je razmajana, brez zanesljivih in trdnih opornih točk; v kulturi minljivosti, kulturi »uporabi in odvrzi«.
Scenarij slavljenja, hvaljenja Očeta in čudenja
Vpričo tega posvetnega »karnevala« pa razločno vzbuja pozornost nasproten scenarij, ki ga najdemo v Jezusovih besedah: »… da bodo slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Kako se zgodi ta prehod od psevdo-praznične plitvosti do slavljenja, ki je resnično praznik? Zgodi se zahvaljujoč dobrim delom tistih, ki so kot Jezusovi učenci postali »sol« in »luč«. Jezus pravi: »Takó naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
To je odgovor Jezusa in Cerkve sredi »karnevala« današnjega in včerajšnjega dne. To je trdna opora sredi »utekočinjenega« okolja: dobra dela, ki jih lahko uresničimo zahvaljujoč Kristusu ter njegovemu Svetemu Duhu, in ki v srcu porodijo zahvalo Bogu Očetu, hvaljenje, ali pa vsaj čudenje in vprašanje: »Zakaj? Zakaj se tista oseba obnaša tako?« To je nemir sveta vpričo pričevanja evangelija. Toda da bi prišlo do tega »pretresa«, je potrebno, da sol ne izgubi okusa in da se luč ne skrije (glej Mt 5,13-15). Jezus zelo jasno pove, da če sol izgubi okus, ne služi več ničemur. Gorje soli, ki izgubi okus! Gorje Cerkvi, ki izgubi okus! Gorje duhovniku, redovniku, kongregaciji, ki izgubi okus!
Zahvala Očetu za delo sv. Dominika
Danes se Očetu zahvaljujemo za delo, ki ga je sv. Dominik, poln Kristusove luči in soli, izvršil pred osemsto leti; delo v službi evangelija, oznanjanega z besedo in življenjem; delo, ki je z milostjo Svetega Duha mnogim moškim in ženskam pomagalo, da se niso razkropili sredi »karnevala« posvetne zanimivosti, ampak so nasprotno začutili okus zdravega nauka, okus evangelija, in so sami postali luč in sol, obrtniki dobrih del … in resnični bratje in sestre, ki slavijo Boga ter učijo slaviti Boga z dobrimi deli v življenju.
