Na Svetopisemskem maratonu se bo ob branju »Knjige vseh knjig« predvidoma zbralo preko 1.500 bralcev iz različnih župnij, gibanj, skupnosti in združenj. Ena glavnih odlik Svetopisemskega maratona je, da se že vse od leta 2009 ob »maratonskem« branju Svetega pisma povezujemo tudi kristjani iz različnih Cerkva.
Potek maratonskega dogajanja v LJubljani
Svetopisemski maraton se bo torej začel v nedeljo, 12. oktobra 2014 ob 20. uri z uvodnim koncertom ameriškega gospel glasbenika Dona Axoma, ki piše svoje pesmi po izkušnjah hoje za Kristusom. Dogodek ohranja ekumenski značaj, saj bodo z nami svoja kratka razmišljanja ob naslovu Učite se od mene podelili: pastorja Zmago Godina in Steve Telzerow ter jezuit p. Damjan Ristič.
Po uvodu se bo v Marijini kapeli poleg cerkve pričelo neprekinjeno »maratonsko« branje, ki ga bodo čez teden dopolnjevala bogata predavanja ter pričevanjski in pogovorni večer, na katerih bodo sodelovali: p. Karel Gržan, p. Branko Cestnik, p. Vili Lovše, Matjaž Črnivec, Saša Knežević, Zakonca Tootil, Karmen Kristan, Dani Siter in drugi. Celoten program spremljevalnih dogodkov je na voljo na spletni strani Svetopisemskega maratona: www.svetopisemskimaraton.si/program.
Svetopisemski maraton bomo zaključili v nedeljo, 19. oktobra ob 17. uri v cerkvi sv. Jožefa s premiero nove monodrame Gregorja Čušina Peti evangelij.
Več kot petdeset mini Svetopisemskih maratonov po Sloveniji
Sveto pismo se bo med letošnjim Svetopisemskim maratonom prebiralo v več kot 50. krajih po vsej Sloveniji. »Mini« svetopisemski maratoni bodo trajali od trajali od nekaj ur, pa vse do 24-urnega branja. Spored teh dogodkov najdete na spletni strani Svetopisemskega maratona pod zavihkom »Mini SP maratoni«.
Vse dodatne podrobnosti so na voljo na spletni strani Svetopisemskega maratona www.svetopisemskimaraton.si ter pri koordinatorju Svetopisemskega maratona g. Benjaminu Siterju po e-pošti: [email protected] in telefonski številki 040/980 891.
"Med vami pa naj ne bo tako"
Razmislek ob geslu svetopisemskega maratona »Učite se od mene«
V odlomku iz Matejevega evangelija 20,20–28 Jezus preseneti in izzove svoje spremljevalce k premisleku, kaj zares pomeni biti njegov učenec. To se najjasneje razkrije ob vprašanju vodstva oziroma oblasti. Smo učenci takšnega učitelja in takšnega Mesija, ki se prostovoljno odpove »trdi« oblasti in se navidez nemočno prepusti zlim političnim in verskim vladarjem iz pokvarjene človeške družbe, da z njim naredijo, kar hočejo. Ko ambiciozna učenca prosita za oblast, jim torej Jezus samoumevno ponudi svoj kelih. Prava oblast v Božjem kraljestvu se vzpostavlja edino tako: s križem. Z izpraznitvijo samega sebe. S tem, da se odrečem projektu »jaz«. Svojim načrtom, željam, pravicam. Svojemu »prav«. Tudi svoji lastnini – vsemu, kar si tako ali drugače lastim. Vse to je najprej naredil Učitelj – da bi nam pokazal, kaj je pravo življenje, da bi nas učil. Gre torej za korenito drugačno pojmovanje oblasti, kot nam je znano iz »sveta«; v Božjem kraljestvu je oblast čisto zares postavljena na glavo. In če učencem to ne bi bilo jasno že iz zgleda, ki jim ga daje, Jezus to ponovi še v obliki navodila, kako naj bo »med njimi«: kdor hoče izstopati kot posebej dober učenec, naj vsem streže, kdor pa hoče biti prvi, vodilni, naj postane dobesedno suženj. Popoln obrat!
Pri tem se moramo spomniti, kako in zakaj je Jezus sprejel svoj križ. To je storil iz čiste ljubezni in svobodno. To je lahko edini motiv tudi za njegovega učenca – ne gre za nekakšno prisiljeno poniževanje samega sebe, ampak za dejanje pogumne, svobodne ljubezni, ki se lahko veselo razdaja in žrtvuje za drugega.
Takšna je Jezusova vizija skupnosti, ki jo je ustanovil. Gre za prostor, kjer zasužnjujoče zakonitosti »navadne« človeške družbe izgubijo veljavo in kjer je edini »zakon« zakon ljubezni: to je skupnost svobodnih ljudi, ki z veseljem služijo drug drugemu. Tako naj bo »med nami«, če smo res učenci tega Učitelja.
Vse to od nas zahteva, da prostovoljno in zavestno vztrajamo v (človeško gledano) ranljivem položaju, ko nimamo več ničesar »svojega«. Načrtno moramo gojiti zavest o svoji temeljni nemoči in odvisnosti od Boga. »Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? Niti enega lasu na svoji glavi ne moreš narediti belega ali črnega.« (Mt 6,27; 5,36) Prav o tej drži govori tudi apostol Pavel: »Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček« (Flp 3,8). Toda prav ta položaj nam omogoča, da se lahko popolnoma in gotovo zanesemo na Učitelja. Bog je prav takšno držo že odločilno potrdil kot pravo, kot značilno za svojo vladavino. Potrdil jo je s tem, da je zavrženega, osramočenega in kruto usmrčenega Jezusa obudil od mrtvih in ga postavil za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4), mu podelil vso oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18) in ime, ki je nad vsakim imenom (Flp 2,9). To je Božji pečat. Zato smo tudi mi, ko zavzamemo tak položaj, lahko gotovi, da smo na pravem mestu. Tej zvesti gotovosti Sveto pismo pravi vera.
In kaj vse to konkretno pomeni za nas danes? Izziv je najprej namenjen vsakomur od nas posamezno, hkrati pa nam kaže pomen pristne skupnosti Jezusovih učencev. Kakšno skupnost in kako globoke odnose smo pripravljeni graditi? Koliko smo se pri tem pripravljeni žrtvovati? Z Jezusovega vidika je prav ustvarjanje takšnih majhnih in navidez nepomembnih skupin bistveni gradnik Božjega kraljestva. To so »temeljna občestva«, ki naj se ne bi posvečala samo enemu vidiku krščanskega življenja (molitev, petje, Sveto pismo ipd.), ampak kjer si Jezusovi učenci zares lahko delijo vsakdanje življenje in si medsebojno služijo na različne načine. To v zadnjem času priznavajo in priporočajo tudi različni pastoralni načrti in misijonarske pobude. To je pravzaprav Jezusov »politični« odgovor na krizo človeške družbe. Male in navidez nebogljene skupine Jezusovih učencev, so v resnici trdnejše, kot se zdi. Pod njimi je Skala. Skupnost, kjer »ni tako«, kot je sicer v svetu, je dejansko izpostava oziroma »ambasada« Božje vladavine. Tam so ljudje »že okusili nebeški dar in moči prihodnjega sveta« (Heb 6,4.5). Božje kraljestvo je s takšno skupnostjo konkretno, vidno in otipljivo navzoče v svetu – resda še nepopolno in morda negotovo, vendar hkrati čisto zares tukaj in zdaj.
Matjaž Črnivec, Generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije
