Pismo svetega očeta Frančiška predsedniku Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije pred izrednim jubilejem usmiljenja, da v svetem letu usmiljenja podeli pravico odpuščanja cenzure, ki sledi sodelovanju pri opravljanju hotenega splava ob zavedanju, da ta zdravilna kazen izobčenja za to dejanje obstaja, je v javnosti poželo veliko zanimanje. Besedilo svetega očeta v nekatoliških medijih predstavljajo kot nekaj izjemno posebnega, kar seveda ni, vključuje pa nekaj posebnosti. Pismo je za duhonvike koristno, da stvari tudi teoretično obnovijo in se dejavno, a pripravljeni, vključijo v tozadevno dogajanje svetega leta. Ne bi pa bilo nič narobe, če pri rednem oznanjevanju v teh tednih, ko je to »živo« v medijih, vernikom podrobneje pojasnijo situacijo. Predvsem pa, da ni resnična podoba, ki jo ustvarjajo nekateri mediji, kakor da duhovniki do sedaj niso hoteli omogočiti zakramentalnega odpuščanja in odpravo izobčenja tistim, ki so spokorjeni to želeli. Prav nasprotno je res. Glede nalaganja pokore pa ne pozabimo na njen smisel: pokora služi zadoščevanju za storjeno zlo in odpravljanju časnih posledic (kazni) greha, ki še ostanejo po zakramentu sprave in se je treba z njimi še boriti. Pri tako veliki stvari, kot je hoteni splav, je še posebej pomembno, da se tudi o konkretni pokori duhovniki pogovorijo s penitentom, saj so stanja posameznikov po splavu med seboj zelo različna, zato zahtevajo tudi zelo osebno izbrano pokoro, ki pa mora tudi po »teži« izražati mero odgovornosti posameznika in njegove potrebe po zdravljenju posledic, ki so osebnostno pogojene.

VIDEO: Oddaja Dobro jutro na TV Slovenija o splavu

Ljubezen vedno rešuje

Zgodbe, ki jih zapisuje življenje ljudi, govorijo o dveh poteh uresničevanja človeka: brez Boga ali z Bogom. A bi svetopisemsko oznanilo okrnili, če ne bi dodali tudi sporočila praevangelija (1 Mz 3,14-15), torej pra-vesele novice, da namreč Bog ne bo pustil človeka samega še v tako težkih in bolečih posledicah zla, ki se bo naselilo v skupno in osebno zgodovino človeka. Po »ženi« bo poslal Odrešenika, ki bo to »zakleto« situacijo osvobodil in to prav z darujočo ljubeznijo do konca. In v tej luči upanja moremo gledati vsako, še tako temno situacijo, v kateri se posameznik znajde. Bog nikogar ne zapusti in v Kristusu hodi za njim do konca. Kakor je vse storil, da sta se lahko s pogledom ujela s Petrom na dvorišču velikega duhovnika in uredila svoj ranjen odnos, tako je gotovo vse storil, da sta se v smrtnem trenutku spet srečala z Judom Iškarjotom. Če je desnega razbojnika ob sebi na križu še tisti večer pritegnil v raj, tudi levega ni zapustil vse do zadnjega trenutka smrtnega boja in mu ponujal odrešenje. Božja ljubezen ljubi vedno in vsakega, ne glede na to, kaj človek počne; nikoli ne obsoja, ampak v bolečini ljubezni išče še zadnji ali, če je treba, tudi zasilni izhod iz nje. Kako ne bi vse storil, da bi rešil iz bolečega doživljanja tudi vse, ki trpijo zaradi posledic umetne prekinitve spočetega življenja.

Doživljanje okoli hotenega splava

Prepričan sem, da še ne rojenega življenja nihče ne prekine z veseljem, ampak vedno iz stiske, nemoči, zmote ali napačne presoje. Vendar posledice so vedno podobne. Zlo ostane zlo in povzroča zlo naprej. Seveda so odzivi posameznikov tudi različni, a tako pomembno dejanje, kot je prekinitev človekovega življenja še pred rojstvom, ne more ostati brez posledic, ki segajo v vse tri plasti človeka. V vsakem primeru pusti takšno ali drugačno rano na telesu, duši in v duhu. Te ranjenosti so lahko zelo usodne za vse nadaljnje življenje, pa naj se pokažejo takoj ali šele čez nekaj let. A Bog ne zapušča tako ranjenega človeka nikoli samega. Želi mu stati ob strani in to na različne načine. Pri tem pa v veliki meri želi uporabiti tudi druge ljudi, še posebej tiste, ki so duhovno prebujeni in lahko s svojim znanjem in čutenjem pomagajo v težkih posledicah. To je zdravstveno osebje, dobri prijatelji, zavedni kristjani in še posebej za pogovore usposobljeni duhovni ljudje, na prav poseben način pa duhovniki.

Posledice navadno najbolj prizadenejo mater samo, a tudi očeta otroka ter vse, ki so na dejaven način sodelovali pri pripravi ali izvedbi splava.

Bog ne obsoja, tudi ljudje ne bi smeli

Prvi korak pomoči je že v tem, da ljudi s takšno življenjsko izkušnjo ne obsojamo. V globino pozna človeka le Bog. Če mu omogočimo, da se ob nas počuti varno, mu že lahko veliko pomagamo, da bo to svoje stanje, ki je nastalo po splavu lažje sprejel, ga notranje priznal in ga tudi zmogel umestiti v svoj odnos do nerojenega otroka, do ostalih, ki so bili vpleteni v dogajanje in tudi v odnos do Boga.

Zakrament sprave

Eno je gotovo: Bog želi priti v notranjost tega človeka, ne zato, da bi ga obsojal, ampak da bi mu pomagal. Ta pomoč sestoji v celjenju duševnih, čustvenih in drugih ostankov tega dejanja ter v odstranitvi krivde in nekaterih posledic grešnega dejanja. Določene posledice morejo pozdraviti že človeški odnosi, nekatere pa le Bog. In med te slednje spada gotovo krivda, ki si je ne more izbrisati človek sam, niti ljudje drug drugemu. V zakramentu sprave Bog najgloblje poseže v to duhovno rano in jo duhovno ozdravi. Spovedancu pa omogoči novi začetek, na novem temelju, ki ni več »zastrupljen« z strupom zla. In ta ozdravitev v duhu ima lahko tudi zdravilne učinke tako na duši kot telesu prizadetega človeka. Včasih se to prav vidno pozna, ko lahko zaživi z novo svobodo, odnosi se začno drugače odvijati in marsikakšna do takrat nepremagljiva »ovira« postane premagljiva.

Ker je hoteni splav objektivno gledano moralno težko slabo dejanje, je Cerkev določila zanj tudi zdravilno cerkveno kazen izobčenja iz občestva Cerkve (konkretno pomeni, da v tem stanju ne more biti deležen duhovnih darov občestva Cerkve, ne sme prejemati zakramentov …), ki zadene tistega, ki ga izvrši ob zavedanju, da ta kazen obstaja. Odveza od te kazni je pridržana škofu, vsi duhovniki pa imajo v Sloveniji pravico od nje odvezovati le v adventu in postu, v času župnijskih tridnevnic, misijonov, duhovnih vaj in v romarskih središčih. Če se spovedanec v času dejanja tega ni zavedal, ga ta kazen (cenzura) ne zadene in mu torej duhovnik lahko podeli odvezo od tega greha, ga pa je spovednik dolžen o tem poučiti, da bi mu tudi ta vednost pomagala pri morebitni vnovični dilemi za splav. Ta cerkvena kazen nakazuje, za kako veliko in za Cerkev ter družbo pomembno dejanje gre. Z njo želi Cerkev vernikom pomagati že v času odločanja za dejanje, zato je pomembno, da o tej kazni spregovori vernikom pri splošnem poučevanju. Ob veljavni spovedi pa se torej tudi ta cerkvena kazen odstrani in je spovedanec spet združen z občestvom Cerkve. Kot dejanje pokore in zadostitve, zakramentalne in tudi prostovoljne, pa je primerno razviti večjo občutljivost za otroke v stiskah in potrebah ter jim konkretno pomagati ali pa se velikodušno odločati za rojstvo novih otrok, če je to seveda mogoče; kot ljudje z lastno bolečo izkušnjo pa se lahko vključijo tudi v organizirano pomoč tistim, ki so še v procesu odločanja za splav ali pa tistim, ki že trpijo posledice.

Molitev izročanja občutkov in doživljanj

Izredno pomemben korak zdravljenja notranjih ran je tudi molitev izročanja svojih čustev, občutkov in težkih doživljanj Bogu. V njej vabimo Svetega Duha naj vstopi vanje in jih ozdravlja. Znati pritegniti v molitev tudi te občutke je zelo pomembno, saj se ljudje v občutku krivde pogosto bojijo ta doživljanja odpirati Bogu, ker mislijo, da so nevredni, da bi jih Bog v tem stanju obiskal. Vendar je to »slepilni manever« hudega duha, ki želi še naprej ohranjati to rano brez najboljšega in pravzaprav edinega pravega zdravnika. Ljudem v takšnih stiskah lahko veliko pomagamo z molitvijo zanje tudi drugi; še bolj pa, če jih znamo in zmoremo pritegniti v skupno molitev.

V molitev vključimo tudi splavljenega otroka

Napačen je ozir, da za splavljene otroke ne smemo moliti. Prav nasprotno je res. Tudi oni spadajo v naše občestvo. Skoraj soglasno prepričanje teologov je, da jim Bog po drugi poti omogoči, da se lahko odločijo zanj, čeprav še niso mogli biti krščeni. A Bog ima za podelitev krstne milosti mnogo skrivnostnih in nam nepoznanih poti. Seveda pa mora tudi on sam pri tem sodelovati, saj se v trenutku smrti njegovo dojemanje in zavedanje gotovo spremeni, dozori. Pri tem je naša molitev lahko tudi njemu v pomoč. Še bolj pa takšna molitev pomaga samim staršem. Primerno je, da se v molitvi povežejo s svojim otrokom, ga sprejmejo, ga morda poimenujejo z imenom in ga v duhu tudi »krstijo«, kar bi lahko imeli tudi za neke vrste »krst želja«. Ne nazadnje je lahko zadnje dejanje sprejetja tega otroka in sprave z njim tudi to, da njegovo ime zapišejo na družinski nagrobni spomenik. Vse to lahko torej storimo v procesu duhovnega zdravljenja posledic, ki jih hotena prekinitev nosečnosti pusti za seboj.

Pavel je čudovito spodbujal Rimljane in z njimi tudi nas: »Njim, ki ljubijo Bog, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28) Sv. Avguštin pa v razlagi tega odlomka razloži, da »vse« vključuje tudi slabo, tudi zlo, tudi greh - seveda, če se človek v njem odpre ljubečemu Bogu. V tem smislu tudi notranje rane, ki ostajajo po tako usodnih odločitvah in dejanjih, kot je hoteni splav, lahko Bog uporabi, da zgradi še trdnejši in zelo oživljajoč odnos s prizadetimi ljudmi. Tudi zato ni naša naloga obsojati ali strašiti ljudi, ki so se znašli v takšni stiski, ampak jih hrabriti in jim pomagati delati korake nazaj v občestvo z edinim Zdravnikom - ki je za nas in naše odrešenje prelil svojo kri na križu in nato vstal od mrtvih.

msgr. dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof