Bodite misijonarji: pojdite in glejte v prihodnost z novim upanjem in novim žarom Božje bližine

1. Pričevanje in moč biti Jezusov učenec ima moč v molitvi in trdni veri

Vera je zastonjski dar Boga. Dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. Vera mora biti stvar svobodne odločitve. Nikogar ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Vera tudi ne nasprotuje razumu, a ga presega. Med vero in znanostjo zato ne more biti nikoli resničnega nasprotja in nesoglasja. Obe imata svoj izvor v Bogu.

Molitev je človekov izraz vere. Prenehati moliti bi pomenilo prenehati verovati. Kakor bi pomenilo prenehanje dihanja konec življenja. »Dejanje, ki ne prihaja iz molitve, je podobno naključno izstreljeni puščici iz napetega loka: brez cilja in brez moči; nikakor ne more zadeti svojega cilja« (Silvano Fausti). Molitev je v celoti odsev našega hrepenenja po Bogu. Vse prepogosto se danes opušča molitev in krščanstvo se tako lahko spremeni v poceni aktivizem in plitvi humanizem. Zato je še toliko bolj pomembno poudarjati pomen molitve, tako osebne, družinske kot tudi molitve v različnih občestvih. Rado se zgodi, da pri svojih dejanjih računamo samo nase, na svoj ego, na svoje sposobnosti in tako v svojih pričakovanjih pozabimo računati na Boga, pozabimo potrkati na njegova vrata.

Jezus nas vabi k molitvi, ki ne pomeni barantanja z Bogom za malenkosti, marveč nas vabi k molitvi za uresničitev Božjega kraljestva, da se uresniči vse tisto, kar bi dalo naši zemlji bolj človeški in Božji izraz. Pristnost in iskrenost naše molitve se kaže v tem, da ta svet vzamemo zares, okolje, v katerem živimo, je naš izziv in možnost, da odkrivamo sledi Božjega delovanja.

Molitev je blagoslov, dar, da se moremo pogovarjati z Gospodom, ki nas je poklical v življenje. Je pa včasih tudi napor, še posebej v trenutkih naše »duhovne suše«, »temne noči križa« kot ja zapisal sv. Janez od Križa, ko se zdi, da je Bog daleč od nas, kot da nas je pozabil, ko ne čutimo njegove bližine. Vse to je doživljala tudi bl. Mati Terezija in zapisala v svojih spominih in pismih z naslovom Pridi, bodi moja luč. Toda prav v tej navidezni »odsotnosti Boga«, »Božjega molka« se začenja resnična pot vere.

Vera ni stvar med stvarmi, ki jo imamo ali pa je nimamo, ki jo lahko sprejemamo ali jo opuščamo, ne da bi imelo to najgloblje posledice za naše življenje. Od tega ali verujemo ali ne, je bistveno odvisno, kako vidimo svet, družbo, soljudi, svoje najbližje in same sebe. In od tega, kako zares dojemamo sebe in svet, kaj zares nosimo v srcu, je odvisno vse naše življenje in ravnanje. V luči iskrene vere uzremo nova obzorja in odkrivamo nove razsežnosti življenja, nove poti skozi zgodovino tudi tam, kjer so bile našemu zgolj človeškemu pogledu prikrite.

Hrvaški teolog Ivan Golub je zapisal: Zakaj verujem, mi ni znano, morda zato, ker mi je dano! Obdarjeni smo z darom vere, z darom življenja in prav zato nas veliki indijski mislec Rabindranath Tagore vabi z zelo spodbudno mislijo: »Življenje nam je darovano, zaslužimo ga lahko s tem, da se tudi mi darujemo za druge, da jih opazimo, vidimo, poslušamo in skupaj z njimi doživljamo radost bivanja.«

Paul Claudel je v pismu svojemu mlademu prijatelju spregovoril o tem, kako je vera neprestana dinamika, kako od človeka zahteva neprestano odločanje in iskanje: »Luč nikoli ni odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče. Modrost te čaka pri tvojih vratih. Blagor tistim, ki jo popeljejo v svoj dom kot častitljivo mater!« Za iskanje pravilnega ravnotežja med odgovornostjo za ta svet, v katerem živimo in iskreno, pristno vero, je odločilnega pomena, da ostajamo odprti Luči, ki ni odrečena nikomur na tem planetu. Samo na pot iskanja je potrebno stopiti. Ali kot je zapisal Shakesperare: Odločilna je pripravljenost, volja za iskanje in odločitev!

To je izvir novega krščanskega pričevanja, to je nov začetek, to je skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu, ki je resnični izvir pristnega in iskrenega župnijskega življenja. In tukaj je prostor za spoštovanje in razumevanje vsakega človeka, za odkrivanje njegovega dostojanstva ne glede na njegovo prepričanje. Evangelij nikogar ne izključuje. Božji pogled prav vsakega človeka na tem svetu išče, ljubi in ohranja v radosti bivanja.

2. Stiska sodobnega človeka: »Gospod nimam človeka« (prim. Jn 5,1–18)

Angleški dominikanec Timothy Radcliffe, ki predava na oxfordski univerzi, se v enem od zadnjih del, ki govori o izzivih krščanstva v sodobnem času, sprašuje, kje je temeljna težava, da se v novih duhovnih iskanjih, ki vedno bolj rastejo in pri sodobnih iskalcih zbujajo interes, mnogi zanimajo za vsa mogoča druga verstva in razno koktajl religioznost, krščanstvo oziroma Cerkev pa ostajata nezanimiva in jih ne nagovarjata. Postavljata si vprašanja. Ali krščanstvo ni postalo utrujeno in naveličano? Ali nas kristjane vera osvobaja ter prinaša novo upanje in radost bivanja? Ali se zavedamo, da kot oznanjevalci ne moremo in ne smemo postavljati v središče sebe, kot da mi dajemo vero (in smo potem vedno razočarani in pesimistični) ampak, da smo poslani predvsem k temu, da v bližnjem odkrivamo to, kar je Bog položil v vsakega človeka na tem planetu; tisto Božje, luč, Božjo podobo, večno lepoto bivanja? Ali smo velikonočni kristjani ali pa vse preveč godrnjamo, vidimo vse črno, bežimo pred reševanjem konfliktov in živimo v navideznem strahu, da nam vsi hočejo nekaj slabega, se čutimo ogrožene in se neprestano branimo pred nečim »od zunaj« in vsepovsod vidimo sovražne napade?? Ali je krščanstvo za sodobnega iskalca osvobajajoče in odrešujoče?

Vedno bolj »atomistična družba«, »družba cinične distance« po besedah Draga Jančarja, uničuje medsebojne odnose in človek pogosto ostaja sam. Kristjani pred tem nismo imuni, ampak smo otroci tega časa in vse premalo znamenje in pričevalci pristnih in iskrenih medsebojnih odnosov, ki v drugem človeku, v resničnem srečanju z njim, po besedah filozofa Martina Bubra odkrivajo zakrament, navzočnost Božjega, dar, ki osvobaja in odrešuje in odkriva neskončna obzorja svobode bivanja.

Najlepši odgovor, vizijo, zgled, odrešujoče in osvobajajoče sporočilo in odgovor za naše pričevanje v sedanjem »milostnem trenutku zgodovine« in življenje v živem krščanskem občestvu župnije nam daje Jezus sam. Med mnogimi primeri je srečanje s človekom v kopeli Betesda (prim. Jn 5,1–18), katerega glavna bolezen ni to, da je fizično bolan, ampak predvsem to, »da nima človeka« (prim. Jn 5,7). Z Jezusovim prihodom, ki je človeka videl, torej se je zares srečal z njim, ve, da ga ima nekdo brezpogojno rad, pa tudi brezimna množica postane skupnost, občestvo. Ko Jezus pride med množico, se v tistem trenutku v brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega, spremeni nekaj bistvenega … Jezus mednje prinese nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost. Zavlada občutek pripadnosti, postanem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad. … Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem, čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.

Ali ni to tudi za nas osvobajajoče sporočilo in naročilo ter zgled za življenje v našem času in okolju. Nujno je, da pogosto apatično in apologetsko godrnjanje in preračunljivost zamenjamo z osebno radostjo bivanja, z »Lepoto večno davno, večno novo« (sv. Avguštin), ki odkriva nov smisel, zaupanje in vizije, za katere nas je Stvarnik življenja poklical prav v sedanji milostni trenutek bivanja.

3. Tudi pod križem ohranjati vero, upanje in ljubezen: Božja in naša Mati Marija je z nami

Pred nekaj dnevi sem bil na obisku v bolnici pri človeku, ki v svoji bolezni hodi čez težko kalvarijo svojega življenja. Ker je mož in oče globoko veren, mi je v pogovoru rekel: »Veliko molim, čeprav je včasih težko, ko se pogajam z Bogom. Molitev v bolezni je težja, kot sem si mislil prej, ko sem bil zdrav. Včasih je v trpljenju moja molitev predvsem v tem, da Bogu izročam trpljenje in križ, pogosto ostaja samo molk. … Prosim, da bil duhovno tako močan, da bi mogel sprejeti križ in ga v ljubezni darovati. … Ko mi za trenutke po Božji milosti to uspe, se počutim svobodnega, v sebi kljub bolezni začutim mir, radost, upanje. …« – Besede moža ki je priklenjen na posteljo, še vedno odmevajo v mojem srcu.

Zanesljivo je, da se tudi danes, prav tako, kakor je bilo v začetkih Cerkve, evangelij svetu ne bo oznanil s pomočjo modrih govorov, ampak s skrivnostno močjo križa. Ali kot je zapisal apostol Pavel: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost« (1 Kor 1,22–24).

Modrost išče poti, ki naj bi jih človek prehodil, da bi ne izgubil svojega življenja. Že od nekdaj se človek ukvarja z vprašanjem umrljivosti in smrti. Komaj rojeni človek ima postavljeno zadnjo diagnozo, ki je smrt. Samo vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Vera se zato sooča z vprašanjem, ali je mogoče umreti tako, da bi presegli smrt. Svetopisemska modrost nam razodeva Božjo ljubezen kot tisto, ki je sposobna rešiti človekovo življenje pred hiranjem in smrtjo. Ljubezen je sposobna narediti iz življenja dar, darovano življenje pa ostane, tudi če umre. Kristus nam razodeva, da človeškost, ki živi z ljubečo podarjenostjo, seže onkraj groba. Kar je zajeto v ljubezen, je iztrgano iz smrti. Vera pomeni oblikovati svoje življenje v ljubeči dar, ker je s tem življenje iztrgano iz pozabe in zatona. Vse bo minilo, ljubezen in dobrota pa bosta ostali (prim. 1 Kor 13, posebej 1 Kor 13,13).

Kristjani naj bi v veri pričevali, da se ta dolina, v kateri živi človeštvo, ne konča na obronkih grobov, ampak se za vsakega človeka odpira nova razsežnost: seme, ki umira, vzklije; stran zgodovine se obrne na drugo stran tako, da se dva svetova razodevata drug v drugem.

Kdor je doživel veliko dobrote in ljubezni, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu. In kdor koli je vsaj enkrat storil zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo.

Jezusova bolečina na križu ni obup ali absurd propada, ampak je odrešujoča bolečina, bolečina popolne ljubezni, ki vstopa v največje temine vsakega človeka. Izročimo svojo življenjsko zgodbo odrešujoči bolečini in prosimo, da bi skrivnost svoje življenjske poti znali odkrivati v njeni luči. Hkrati v svojo molitev danes vključimo vse tiste, ki omagujejo pod težo križa. Skupaj s svetlo dušo, ki je takole molila za velikega iskalca F. M. Dostojevskega, tudi mi prosimo:

Mati Božja, ki si tako dobra,
poglej nanj, ki mu je tako težko na svetu;
daj mu vsaj nekaj miru in ljubezni
in ga obvaruj, odreši. Amen!

4. Vera je izvir upanja: lahko se nekaj spremeni!

V letu vere smo posebej povabljeni in spodbujeni, da naredimo korak od pasivnosti, ki temelji na pretiranem individualizmu in pušča prostor za manipulacijo s človekom. Ko se človek zapre vase, postane utrujen, naveličan, osamljen in celo čuti potrebo po manipulaciji. Zato je potrebna jasna in kritična misel, ki se rojeva v občestvu, kajti samo tako je mogoče presegati obolelost sodobnega človeka z »bakterijo« ugodja, udobja, uživanja in individualizma, ki v končni fazi vodijo v nihilizem, malikovanje in pasivno vdanost v »usodo«. Ko smo skupaj, si lahko skupaj sooblikujemo skupno življenje. Najbolj nevaren je fatalizem, češ, tako je, nič se ne da spremeniti. To je velika prevara. Lahko se nekaj spremeni! Svet se začne spreminjati pri meni in bo postajal drugačen, če bom sam drugačen, osvobojen strahov, predsodkov, slabih misli, zamer in sovražnosti, ki uničujejo medsebojne odnose ter pristen in iskren odnos z Bogom. Preseganje fatalizma, vdanosti v usodo, to je velik izziv za vse. ... Gledano v luči evangelija, v luči vere se more marsikaj spremeniti v mojem življenju in medsebojnih odnosih.

Druga velika nevarnost je »kultura« udobja in ugodja, češ, kaj bi se trudil, bodo že drugi… Misel, »saj bodo že drugi to naredili,« je nevarna in uničujoča na vseh ravneh bivanja. Kristjani pred tem nismo imuni.

Pomembno je upanje, ki ga je potrebno vedno znova gojiti, spodbujati in ohranjati. Upanje je v tem, da v vsem dogajanju, pa naj bo le-to zaznamovano z uspehi ali padci, spoznamo in verujemo, da nam Bog po vsakem dogodku govori in nas uči česa novega. Prav vse na tem svetu ima svoj smisel, razlika je samo v tem, da ga včasih težje, včasih lažje odkriti. Pri tem moramo biti potrpežljivi, ponižni in hvaležni za trenutek, v katerem živimo.

5. Vera spreminja obzorje našega bivanja

Vera ni stvar med stvarmi, ki jo imamo ali pa je nimamo, ki jo lahko sprejemamo ali pa opuščamo, ne da bi imelo to najgloblje posledice za naše življenje. Od tega, ali verujemo ali ne, je bistveno odvisno, kako vidimo svet, družbo, soljudi, svoje najbližje in same sebe. In od tega, kako zares dojemamo sebe in svet, kaj zares nosimo v srcu, je odvisno vse naše življenje in ravnanje. Imeti vero pomeni namreč živeti, kakor da smrt ni popoln konec, onstran katerega ni več ničesar, ali pa se nas tisto, kar mu sledi, nič ne tiče. Pomeni tudi, da narava, družbeno življenje in zgodovina niso edina prizorišča našega življenja temveč, da sta izvor in cilj vsega, kar obstaja, odeta v skrivnost, ki ju s človeškimi močmi nikoli ne bo mogoče odgrniti. Zakladi vere morda najbolj sijejo takrat, ko se zdi, da smo zašli v brezpotje in nam ne znanost, ne kultura, ne družba z vsem svojim znanjem, tehniko in bogastvom ne morejo ponuditi rešitve. V luči iskrene vere lahko tudi tedaj uzremo nova obzorja in odkrivamo nove razsežnosti življenja, nove poti skozi zgodovino tudi tam, kjer so bile našemu zgolj človeškemu pogledu prikrite.

6. Kaj pomeni biti priča vstalega Kristusa v družbi, v vsakdanjem življenju?

Biti kristjan v družbi pomeni v vsakomur videti človeka, h kateremu naj po meni prihaja Kristus. Tako v besedah kot še bolj v dejanjih. Verodostojnost našega pričevanja je vedno bila in bo odvisna od naših dejanj in njihove skladnosti z besedami. Z velikonočnim veseljem lahko odstiramo nova obzorja soljudem in družbi samo, če v resnici živimo iz razodete resnice, tako osebno kot v cerkvenem občestvu. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). To naročilo velja za vsakega kristjana ne glede na njegov položaj, družbeno funkcijo in dostojanstvo; višje, ko je, večja je njegova odgovornost, da posnema zgled Kristusove ljubezni.

Kristjani smo poklicani, da kot posamezniki in kot občestvo, s pričevanjem za velikonočno skrivnost in resničnim življenjem po veri pomagamo graditi skupnost. Pri poslanstvu ne smemo pozabiti na čudoviti dar uma, ki nam je bil dan, da bi z njim urejali tako osebne kot skupne, družbene stvari. Tako kot skozi stoletja bi morali tudi danes moliti za zdravo pamet in se zahvaljevati Bogu zanjo. Najlepša zahvala zanjo je razsodno življenje: če se tudi tedaj, ko razmišljamo o zgodovini in sodobni družbi, ne dajemo slepo voditi besedam, ki jih je javni prostor prepoln, temveč uporabljamo dar umne presoje. Tako bomo udejanjali lastno dostojanstvo in največ prispevali k temu, da se v družbenem življenju uveljavi resnica, ki se je v vsej polnosti razodela v velikonočni skrivnosti. O tej resnici na poti k osebni veri nas more poučiti Sveti Duh, Duh resnice, ki krepi našo vero in nas povezuje v občestvo. V moči tega daru bomo tudi svet in okolje okoli nas odkrivali v drugačni luči. Pristno duhovno življenje in pripadnost občestvu nas vodita k radosti bivanja, kjer je prostor za pogum in zavest, da svoje življenje doživljamo kot dar predvsem takrat, ko smo s človekom in za človeka. Ali kot je zapisala sv. Katarina Sienska: »Bodi pristen in iskren, postajaj to, kar Bog pričakuje od tebe, in razsvetlil boš ves svet!«

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof