Dvakrat se ne da živeti
Tretja uprizoritev misterija Slehernik pri sv. Jožefu v Celju
Hofmannsthalov srednjeveški Slehernik (Celjska Mohorjeva družba, 2012) v verzih Otona Župančiča in v priredbi ter režiji Jožeta Planinška je že tretje leto zapored na Jožefov hrib v Celje privabil gledalce z vseh koncev Slovenije, tokrat celo v rekordnem številu. Mladi iz župnije sv. Jožefa smo misterij tudi tokrat predstavili na prostem, na še bolj veličastnem prizorišču kot prejšnji leti, pod oboki atrija Doma sv. Jožefa, kjer je zbrane v temi večernega mraka iz višav nagovoril mogočni in s svetlobo ožarjeni Gospod Bog (Peter Simoniti) ob najavi trobentačev in glasnika (Miha Lokovšek), ki nas je uglasil: »Da bi se vsak za dobro vnel in zase nauk bi zlat posnel.«
V skoraj dve uri trajajoči predstavi se ne le pred gledalci, ampak tudi v njih in prav tako v vseh igralcih odvrti usoda, ki od vekomaj čaka slehernega človeka, ko je v nekem trenutku potrebno »prinesti ves račun: za večno življenje ali za večno smrt.« Štiridesetletnega Slehernika (Urban Šajn) spoznamo kot mogočnega bogataša, ki ga ob bogato obloženih mizah obkrožajo številni prijatelji (družnik – Matjaž Logar), kot realističnega gospodarja, ki svoje premoženje plemeniti z obrestmi in nikakor ne izgublja novcev za berače (Aleš Logar), tudi ne odpušča dolžnikom (Matic Koren), nekoliko usmiljenja v strahu pred nadležnim ženskim jokom pokaže le do dolžnikove žene (Barbara Kvar) in njenih otrok. Novo nabito mošnjo je pravkar razvezal za ureditev brstečega vrta s kopališčem za svojo ljubico (Katarina Gabrovec), ko njegove načrte zmoti poslanka Smrt (Urška Vrenko) in Slehernika pokliče na oni svet. Slehernik se zaveda svoje posvetne moči, ki mu jo daje bogastvo, in se s posmehom otresa nadležnih skrbi matere (Tanja Ozvatič), ki sinu sicer ljubeče prizna njegovo postavnost in priljubljenost, a ga vztrajno opominja na minljivost lepote in bogastva ter na vrednote, ki štejejo za večnost: na spoštovanje zakramentov, krščansko življenje, usmiljenje, odpuščanje, pravičnost, zmernost.
Slehernik se še oklepa veseljaškega življenja, a Poslankinim opominom ne more več ubežati. Pred zavedanjem bližine Smrti se druščina razdrobi, najboljši prijatelj prelomi vse obljube in ga zapusti, nečaki mu obrnejo hrbet in zaželijo srečno pot in Slehernik skrušen spozna, da mu tudi njegovo zadnje upanje, njegov denar (Mamon – Lovro Tacol) na oni svet ne bo sledil; da ni Slehernik upravljal s svojim denarjem, pač pa da je denar vladal njegovi duši. Ko ostane čisto sam in se sooča z grožnjo večne smrti, se vsa betežna in nemočna oglasijo Slehernikova Dobra Dela (Tjaša Kunst), ki s pomočjo Vere (Nuša Kerin) v Sleherniku vzbudijo kesanje in spreobrnjenje ter ga pospremijo v zadnji hip milostno zasluženo večno življenje, ki ga razglasi mogočna Händlova Aleluja iz grl združenih zborov z Jožefovega hriba in ob mogočnem donenju cerkvenih zvonov.
A misterij še zdaleč ni zgolj preprosta in poučna zgodba. Slehernik ostane na prizorišču od prvega do zadnjega trenutka in z njim čutimo, se veselimo, hrepenimo, smo mogočni in neustrašni, nato pa vse bolj skrušeni, nemočni, polni groze, strahu in obupa vsi, ki se z njim srečujemo skozi dinamičen razvoj prizorov notranjega življenja slehernika, ki se na vrhuncu svojih moči nenadoma sooči s smrtjo.
Zdi se, da Slehernik z leti nagovarja vse močneje, da njegov glas seže vse dlje in iz leta v leto v Celje privablja vse večje število gledalcev, ki v uprizoritvi lahko zajamejo polno malho duhovnega bogastva – skozi drobne vsakdanje situacije odnosov med ljudmi, ki z odra ne samo še vedno nagovarjajo, ampak drzno postavljajo ogledalo slehernemu sodobnemu človeku v njegovem iskanju sreče. V njem se bomo lahko ponovno uzrli 19. septembra 2014 na Jožefovem hribu v Celju.
Tanja Ozvatič, Slehernikova mati
Foto: Miha Lokovšek
