Spoštovani gospod nadškof metropolit, gospodje škofje, sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre!
Z velikim veseljem in hvaležnostjo Bogu se danes skupaj z vami oziram nazaj, ko sem pred 25 leti v tej, moji krstni cerkvi sv. Ladislava v Beltincih, daroval novo mašo. Tako sem se pridružil vrsti duhovnikov beltinske župnije. Ves čas duhovništva sem lahko okušal, kako nedoumljiva so tudi zame pota Božje previdnosti. Z leti človek vedno bolj spoznava, da vse, kar se v življenju lahko lepega zgodi, Bog predvidi in pripravi že vnaprej. Svojega življenja in duhovniškega delovanja nikdar nisem organiziral in pripravljal po svojih načrtih. Globoko v sebi sem čutil nagibe, kaj moram delati, kako moram delati in zakaj moram poslušati voljo predstojnikov, ki so mi zaupali naloge in dolžnosti v Cerkvi. Tudi škofovsko imenovanje ter posvečenje pred devetimi leti sem sprejel samo zaradi tega.
Čeprav škof, sem še vedno najraje duhovnik. Maševanje in spovedovanje, to me najbolj veseli. Pri tem sebe najbolj začutim, kdo sem in kaj sem. Zaradi maševanja in spovedovanja me neha biti strah svojih slabosti in nepopolnosti, ker vem, da je Kristus z menoj. Od Kristusa si vedno obetam veliko usmiljenja. Močno čutim, kako je Kristus zelo usmiljen z menoj.
Pričakovanja duhovnikov in mnogih ljudi do mene so velika – upravičeno! Kar lahko naredim dobrega, poskušam narediti. Česar ne morem narediti, v molitvi in tudi v preizkušnjah poskušam prepustiti Kristusu. Zahvaljujem se vam za usmiljenje, ki ga imate do mene in vas še prosim za usmiljenje. Sem samo človek, brez kakšnih posebnih darov in značajskih popolnosti, ki mu je Kristus zaupal svoje duhovništvo in naložil breme škofovstva. Zato se vam zahvaljujem za podarjene molitve in trpljenje, da bi mogel hoditi pred vami, včasih pa tudi za vami, kot naroča papež Frančišek škofom, da bi pravilno in dobro hodili po poti vere.
Dobremu Bogu sem neizmerno hvaležen, da imam še očeta Jožefa in mamo Genovefo. Duhovnik in tudi škof je vedno samo otrok svojih staršev. Kako blagodejno je položiti svoje srce na srce staršev.
Včasih opogumljajoča beseda, včasih molitev, včasih pa samo trpljenje pomenijo božajočo bližino, ki vedno ostane zvesta. Atek in mama, hvala!
Ob starših sta sestri Doroteja in Monika z možema Danijem in Dragom ter nečakinjami Damijano, Patricijo z možem Filipom, Dominiko, Emo in Ano, ki me učijo, kako biti brat, svak in stric. Domačnost v njihovem domu je nekaj tako lepega, da bi to privoščil vsem ljudem. Hvaležen sem vam, da lahko že sedaj ob vas slutim, kako nepojmljiva in blažena je domačnost v nebesih.
Kako biti duhovnik, sem se učil pri bratih salezijancih. Pred petintridesetimi leti sem skupaj z brati pričel hoditi po poti sv. Janeza Boska. Kot duhovnik salezijanec sem lahko srečal mnogo mladih in jih spodbujal, naj se ne bojijo Kristusa. Bratje, hvala vam za izkušnjo družinskega duha in zgled pobožnosti do Marije Pomočnice!
Kako naj bom škof, se učim pri bratih škofih, pastirjih Cerkve na Slovenskem. Ponosen in vesel sem, da ste prišli v mojo domačo cerkev: mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, celjski škof in podpredsednik SŠK Stanislav Lipovšek, koprski škof Jurij Bizjak, upokojeni škof Jožef Smej ter ljubljanski pomožni škof Franci Šuštar. Skupaj smo sodelavci v pastirski službi. Hvala, da sem lahko vaš brat v apostolstvu! Vam, spoštovani nadškof Lojze, hvala za oznanilo Božje besede ter za bratske spodbude ob mojem duhovniškem jubileju!
Mnogo znanih in neznanih trpečih, bolnikov in molivcev spremlja mojo duhovniško pot. Nič ne bi mogel napraviti brez vas, dragi dobrotniki moje duše, mojega duhovništva in zagovorniki pred Bogom za moje zveličanje. Hvala za vašo naklonjenost! Boga vsak dan prosim, naj se vaši duhovni darovi, ki mi jih namenjate, spreminjajo v bisere tudi za vašo blaženo večnost.
Vzeli ste si čas in prišli, dragi generalni vikar Lojze, sobratje dekani, duhovniki, redovniki, redovnice, bogoslovci ter moji ožji sodelavci na škofiji. Vaša navzočnost je zame posebno znamenje ljubezni in povezanosti. Kristus nas je poklical, Sveti Duh pa posvetil. Naš duhovni poklic nam omogoča, da živimo in delamo skupaj. Zahvaljujem se vam, da v Kristusu ustvarjate vezi edinosti in da smo v Kristusu vsi povezani med seboj. Mašni plašč je darilo vašega srca. To me opominja, da naj tudi moje srce še bolj ljubeče izgoreva za vas. Hvala za navzočnost beltinskemu županu Milanu Kermanu, njegovi soprogi ter drugim predstavnikom družbenega in kulturnega življenja. Duhovništvo je dar za Cerkev in je dar tudi za družbeno skupnost. Po duhovnikovem blagoslovu in molitvi se množijo in žlahtnijo vse tiste dobrine, ki služijo v dobro ljudi. Preizkušnje, ki jih skupaj doživljamo zaradi težkih in nepredvidljivih časov, nas postavljajo pred odločitev za trdno povezanost pri iskanju načinov, kako bolj solidarno živeti, kako lepše živeti in kako bolj smiselno živeti.
Hvala vam, župnik Lojze, kaplan Boris in bogoslovec Aljaž, da ste skupaj z drugimi beltinskimi duhovniki, bogoslovci, ministranti, drugimi bogoslužnimi sodelavci ter organisti, pevovodji, pevskimi zbori beltinske župnije ter zbori iz drugih župnij soboške škofije (in celo s folklornimi skupinami) pripravili to veličastno liturgijo ter pozneje tudi srečanje pri bratski mizi v Domu Janka Škrabana. Dobrote iz kuhinj dobrih gospodinj ter vino iz kleti skrbnih vinarjev iz Beltinec, Ižakovec, Melinec, Gančan, Lipovec in Bratonec naj ne bodo pozabljeni ob tisti uri, ko bo o naši srečni večnosti odločal že en sam kozarec vode, ponujen zaradi gostoljubja. Naj bom vreden dragocenega daru beltinske župnije – mitre in pluviala!
Hvala vam, dragi bratje in sestre, ki ste prišli iz moje domače župnije ter iz drugih župnij, da z menoj, škofi in duhovniki obhajate to sveto evharistijo. Prišli ste, ker me imate radi. Tudi jaz vas imam rad. Za vas živim, zato sem vaš. Naj bo z vami vedno mir in blagoslov dobrega Boga.
Z nami je tudi Devica Marija, ki je naša Mati. Iz njenega svetišča v Turnišču nas spremlja njen materinski pogled in smehljaj. Varstvo in priprošnja Matere Marije naj nas spremlja vedno in povsod.
Tebe, Boga, hvalimo za vse milosti in dobrote, ki nam jih očetovsko daješ, da smo lahko tvoji, Božji otroci!
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
