Objavljamo zahvale slovenskih škofov ob zahvalni nedelji, ki jo letos praznujemo 8. novembra 2020.

Škofija Celje

Hvaležni z ubogimi in odrinjenimi 
Bližajočo se zahvalno nedeljo doživljam v luči nedavno izdanega dokumenta Kongregacije za duhovščino: NAVODILO PASTORALNO SPREOBRNJENJE župnijske skupnosti v službi misijonskega poslanstva Cerkve, kjer me je še posebej nagovorila misel: »Župnija kot ‹svetišče›, odprto vsem, je poklicana k vsem, brez izjeme; spominja, da morajo imeti ubogi in odrinjeni v srcu Cerkve vedno poseben prostor ... Poklicani smo, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih« (CD 162, 32). 

Čutim, da se za doseganje tega ideala trudimo vsak po svojih močeh. Kljub vsem določilom COVIDA-19 skušam zaznavati, da so naša cerkvena občestva kot domača ognjišča, ki nas vabijo k viru topline, miru in zavetja. Ob njem je prostor za posameznike, raznovrstne skupine in dejavnosti, kjer je vsak povabljen in sprejet, da zasije na sebi lasten način; še posebej ubogi in odrinjeni. Zato naj bosta poudarjeni velika hvaležnost in zahvala, da z molitvijo in dobrimi deli krepite plamen vsakovrstnih župnijskih in tudi drugih občestev. Pri vsem tem nikoli ne pozabimo starega priporočila, ki ga je ubesedil dr. Anton Trstenjak: »Dobrota je naš notranji glasnik in svetovalec. Kolikor poslušamo njen nasvet, toliko imamo notranjega miru in sreče.« 

Vsaka skupina, ki že obstaja in deluje v naših cerkvenih občestvih, z vztrajnostjo ter z zaupanjem ali pa z novo zamislijo, v čisto novih pogojih in danih situacijah, v svoji živosti združuje raznolikost posameznikov, ko vsak po svojih sposobnostih gradi občestvo, na trdnih temeljih vere. Pri tem je pomemben vsak gradnik, pa naj bo nov ali star, majhen ali velik, oster ali oglat – starost, velikost in oblika niso pomembne, ko gradimo »hišo«, v kateri se počutimo doma. Letos nam je dana izjemna priložnost, da medosebne odnose, med posameznimi gradniki, ozavestimo, obnovimo, okrepimo ter ponotranjimo, kljub temu ali ravno zaradi tega, ker so nam fizična srečanja in neposredna bližina onemogočeni, odsvetovani. 

Hvala vsem in vsakomur, ki s širino srca in z vero hodite zajemat v neusahljiv Gospodov vodnjak, tudi na kolenih pred Najsvetejšim, in se trudite, da bi se odžejali, ne samo vi sami, ampak tudi drugi. 

Ne glede na leta, aktivnost ali potrebo po sprejemanju pomoči in nudenju le-te drugim je prav, da nas spremlja misel Johna Henryja Newmana, ki pravi: »Poklican sem, da na svetu postorim tisto, kar namesto mene ne more noben drug, in da v svetu postanem to, kar ne more postati nihče drug.« Kot človek in kristjan je vsakdo poklican, da darove, talente, ki mu jih je Bog dal, v življenju odkrije, razvije in plemeniti ter jih dá na voljo v dobro vseh, še posebej ubogim in odrinjenim. 

S to mislijo vas, dragi pastoralni delavci, naprošam, da se s hvaležnostjo v srcih zahvalite tudi svojim sodelavcem. Vsak zase znamo, a skupaj zmoremo. 

Rok Metličar škofijski upravitelj 

Škofija Koper

Škofova zahvala na zahvalno nedeljo 
Letošnja zahvalna nedelja nam kliče v spomin tudi besede preroka Izaija, ki pravi: »Ne boj se, Jakob, ne boj se, Izrael! Ne boj se, saj te odkupim, saj te kličem po imenu: Moj si! Če pojdeš čez vodo, bom s teboj, če greš čez reke, te ne poplavijo, če pojdeš skozi ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal!« (Iz 43,1-2). 

Izkušnja korone nam daje priložnost in nas obvezuje, da se Gospodu zahvalimo za zdravilna opozorila in navdihe, ki nam jih po koroni nalaga in pošilja. Kakšna škoda, da kot družba v celoti takšna opozorila in navdihe premalo sprejemamo in premalo upoštevamo. Spomnimo se na Joba, ki je rekel: »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Job 2,10).

Brez pomisleka se zahvaljujemo tudi našim civilnim oblastem in strokovnim službam, ki tako s svojim znanjem kakor s svojimi pooblastili skrajno resno in zavzeto pripravljajo ustrezna navodila in s svojimi napori odločilno posegajo v potek in razvoj bolezni in nas vljudno vabijo k sodelovanju in upoštevanju njihovih odločitev. 

Zahvaljujemo se tudi našim dekanom in župnikom in vsem pastoralnim delavcem, ki s svojo predanostjo in dobro voljo posredujejo in priporočajo predpise in navodila, ki jih izdaja škofovska konferenca, in v skladu z njimi urejajo in pripravljajo bogoslužja po župnijah, zlasti prve evharistične pogostitve in birme. 

Zahvaljujemo se tudi vsem našim vernikom, ki z velikim razumevanjem in dobrohotnostjo sprejemajo priporočila in navodila in se jih držijo ter potrpežljivo prenašajo pogovore in dogovore, usklajevanja in premike za podeljevanje in prejemanje zakramentov. »Serva ordinem et ordo te servabit!« Ohranjaj red in red te bo ohranil! In naj od Gospoda kmalu pridejo tudi časi olajšanja! (Apd 3,20). 

Nabirka letošnje zahvalne nedelje bo za vzdrževanje duhovnikov v Petrovem domu. Čeprav duhovniški dom ni bil predviden niti opremljen za posebno nego, želimo tudi zaradi sedanje korone vsakega duhovnika čim dlje obdržati v lastni oskrbi in negi. S tem namenom zelo priporočam tudi nabirko zahvalne nedelje. »Moj Bog pa vas bo z vsem, česar vi potrebujete, napolnil po svojem bogastvu v slavi, v Kristusu Jezusu« (Flp 4,19). 

Msgr. dr. Jurij Bizjak
Škof

Nadškofija Ljubljana

Leto posebnih milosti 
Ko ob letošnji zahvalni nedelji razmišljamo, za kaj naj bi se zahvalili Bogu in drug drugemu, smo skoraj v zadregi. Leto, ki je za nami, je bilo tako posebno, tako zelo drugačno od vseh drugih let, da večina v svojem življenju nečesa podobnega še ni doživela. To leto je zaznamoval virus, ki je naprej ustavil življenje v naši državi. Kdo bi si lani ob tem času predstavljal, da tudi v cerkvah ne bo bogoslužja z verniki, še manj pa, da bodo velikonočni prazniki potekali brez obredov velikega tedna, brez običajnega blagoslova jedil, brez vstajenjske procesije? Ničesar od tega praktično ni bilo – vsaj ne tako kakor druga leta. Za toliko doživetij smo bili prikrajšani, toliko izrazov naše vere in občestvenosti nam je bilo odvzetih. 

Vseeno pa globoko čutim, da se vam moram zahvaliti. Tolikim ljudem, ki so v tem posebnem času pokazali, da so v resnici ljudje, tolikim kristjanom, ki so s svojimi dejanji pokazali, da je evangelij njihovo življenjsko vodilo. 

Najprej se želim zahvaliti zdravstvenim delavcem, strokovnim službam, ministrstvom in vladi, ki je ob vsej negotovosti in neštetih vprašanjih na začetku pandemije pogumno in odločno sprejemala odločitve, da smo dobili dovolj zaščitnih sredstev in da nam je uspelo zaustaviti širjenje virusa. 

Rad bi se zahvalil našim duhovnikom, ki so s poslušnostjo Svetemu Duhu in odprtostjo za njegovo delovanje odkrivali poti in načine, kako ostati z ljudmi, kako prihajati k njim in jim prinašati tolažbo, upanje in Božjo besedo. Njihovo ravnanje je pokazalo, da so v resnici pastirji občestva in ne zgolj menedžerji župnij. Dragi bratje duhovniki, zahvaljujem se vam za to pričevanje. 

Hvaležen sem redovnim skupnostim, ki so v tem času pomnožile molitve za zdravstvene delavce, za bolnike, za tiste, ki jim strežejo, za znanstvenike in za vse, ki so bili kakor koli udeleženi v prizadevanju za obvladovanje te bolezni. Kakor ste vi pomnožili molitve, naj Bog pomnoži vaše poklice. 

Zahvaljujem se vam, dragi bratje in sestre, ki ste v tem času odkrivali, kaj je v vašem življenju dragoceno. Mnogi ste odkrili, kako pomembna je družina, in to v vseh časih. Spoznavali ste lepoto skupne molitve, naučili ste se blagoslavljati sebe, svoje domove in tudi velikonočna jedila. Posebej sem vam hvaležen, da niste pozabili na svoje duhovnike. Mnogi so povedali, da ste jih poklicali, da ste na vrata župnišča obesili vrečko s hrano, da ste nakazali svoj denarni prispevek. Duhovniki so bolj živo začutili, da cenite njihovo navzočnost in delo med vami. Hvala vam za to. 

Ne morem pozabiti delovanja Karitas v tem času. Svoje delovanje so prilagodili razmeram in skrbeli za pomoči potrebne. Posebej je razveseljivo, da je med prostovoljce prišlo 1500 mladih, ki so svoje mlade moči in sočutno srce izročili v službo bližnjega. Evangelij ni bil več zapisana, ampak je postal živeta beseda. 

Gospod, ki vidi v srce, bo znal blagosloviti še vse tiste darove in sadove, ki so v tem času dozoreli v skritosti vaše ljubezni in vere. Sam pa v molitvi prosim dobrega Boga, naj blagoslovi vašo dobroto, naj vam da vsega, kar potrebujete, in naj vas ohranja zdrave, da boste mogli še naprej pričevati za njegovo ljubezen. 

Msgr. Stanislav Zore OFM
Nadškof

Nadškofija Maribor

Ob zahvalni nedelji 
»Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.« (1 Kr 16,34) 

Ta Božja beseda me spremlja ob misli na letošnjo zahvalno nedeljo, ko se želimo z vsem srcem zahvaljevati Bogu in tudi drug drugemu. Hvaležnost ni beseda, je človekova drža, način življenja, ki krepi vero in plemeniti naše medsebojne odnose, s tem pa tudi zelo razodevamo svojo notranjost. 

Morda se komu zdi samo po sebi umevno, da mora vse imeti, da ima do vsega tega pravico, da mu vse pripada, zato se ob tem sprašuje, zakaj bi se sploh moral zahvaljevati. Letošnje leto je nekaj posebnega, ko ob tem nevidnem covidu-19 doživljamo svojo nemoč in ranljivost. Hkrati pa ob tem doživljamo plemenitost mnogih dobrih ljudi in človeško srce skoraj ne more drugače, kot da reče hvala za vsako pomoč, naklonjenost, za vsak dar, pa četudi je ta v prijazni podaritvi preproste, a dragocene zaščitne maske, razkužila ali kakršnega koli daru. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti vsem, ki ste v tistih prvih tednih covida-19 v naši domovini poklicali in povprašali, če kaj potrebujemo, in nam na različne načine radi pomagali. 

Zahvalna nedelja je priložnost, da se kot vaš pastir zahvalim vsem sodelavcem: članom župnijskih pastoralnih svetov, gospodarskih svetov, cerkvenim ključarjem, pevcem, bralcem, katehetom, vsem, ki skrbite za urejenost in čistočo naših cerkva, še posebej vam, ki vsak teden čistite in krasite naše cerkve, in vsem, ki na neviden način pomagate in molite za naše župnije. Hvala za skrb za urejenost župnišč ter za pomoč in oporo duhovnikom, s tem pa hvala za vse darove za svete maše, ki jih izročate svojim duhovnikom. 

Hvala za vse nabirke, darove in prispevke za potrebe naših župnijskih skupnosti. Brez teh darov ne bi mogli opravljati svojega osnovnega poslanstva, ki je oznanjevanje evangelija, kateheza in podeljevanje zakramentov ter priprava in izobraževanje župnijskih sodelavcev, ki so velika opora in nujnost pri župnijskem poslanstvu. Seveda pa so vaši darovi nujno potrebi za vzdrževanje naših lepih cerkva in potrebnih župnijskih prostorov. 

Hvala tudi za nabirke in darove, s katerimi pomagate nadškofiji, da lahko opravljamo svoje poslanstvo. Že nekaj let je naše delovanje povsem odvisno od vaših darov. S tem se vsi še bolj zavedamo odgovornosti in si prizadevamo, da bi bila naša služba v dobro vseh. Tokrat bi se rad še posebej zahvalil za vaše razumevanje in dobroto, ki ste jo izkazali ob lanski »namenski nabirki« za ureditev ogrevanja zgradbe nadškofije in pripadajočih prostorov. Naj bo ta zahvala tudi prošnja za letošnjo »namensko nabirko«, ki je na eno izmed nedelj v mesecu novembru in bo namenjena za tekoče delovanje nadškofije. Hvala tudi za nabirke, ki jih nadškofija posreduje naprej, to so: misijonska nabirka, dar za MIVO, Petrov novčič, Božji grob, nabirka in darovi za Karitas ... 

Vam, dragi duhovniki, se zahvaljujem za oddane binacije in trinacije, za mašne intencije, za vaše prostovoljne darove, ki so izraz naklonjenosti in dobrote, za darove za duhovniški solidarnostni sklad ter sprotno plačevanje prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje. 

Posebej pa se želim zahvaliti za vaše veliko zaupanje in velikodušnost, za molitve in razumevanje. Tako sem hvaležen za vso duhovno podporo, za pogovore in vsakršno pomoč. 

S temi besedami zahvale vas vabim, da bi vsak na svoj način iskali pota evangelizacije in se zmogli dobremu Bogu zahvaljevati prav za vse, tudi za razne preizkušnje, ki naj nam pomagajo k še večjemu zaupanju v dobrega Boga. 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
nadškof metropolit 

Škofija Murska Sobota

Letos mi je zelo težko reči »hvala«, pa vendarle ... 
Nekega adventnega večera, lansko leto, sem molil ob odprtem tabernaklju. Takrat mi je zaobjel dušo do tedaj nepoznani občutek, ki mi je izzvenel kot povabilo: »Večkrat tako moli, ker bo sicer zate pretežko. Potreboval boš pomoč iz Očetove hiše.« Vsakodnevno sem se tako znašel pred tabernakljem za dlje časa kot sicer in spraševal Gospoda, kaj mi pripravlja. Kmalu se je pričelo dogajati: smrt očeta, dveh stricev in tet ter duhovnika, težavnosti z odpravo posledic zlorab gospodarstva in financ, ki so ogrozile obstoj škofije, sodba na civilnem sodišču zaradi zalezovalke, medijska natolcevanja in mnogih ljudi ob vsem tem, mukotrpna reševanja primerov spolnih zlorab, iskanje duhovnikov za izpraznjene župnije in še grožnja s koronavirusom ... 

V desetih letih škofovskega poslanstva v Soboti se je mimo moje pozornosti izpolnjevala napoved sošolca iz davnih bogoslovnih let v Turinu. Takrat mi je dejal: »Kdor bo s teboj, bo to s srcem, kdor pa ne bo s teboj, bo tudi to s srcem. Si namreč takšen tip človeka, ki ne zna mešati barvnih odtenkov.« Večkrat sem prosil Gospoda, naj mi odvzame ta »nadležni trn« in razbremeni mene ter ljudi od mojih pogledov in sodb, zasebnih in javnih, ter od ukrepanj, ki zmorejo razumeti in pristati zgolj na to: kar je črno, je črno, in kar je belo, je belo. Gospod do sedaj te moje prošnje ni uslišal. Nekaj časa sem ga spraševal, zakaj tako, sedaj pa ne več. Ni malo takih, ki bi radi »mavričnega« škofa. Za to imajo svoje razloge, mogoče tudi upravičene. 

Adventno povabilo iz tabernaklja se mi je počasi razodevalo kot »očiščujoč filter« za sprotno odplakovanje nesnage zla, prečiščevanje misli in namenov ter za spoznavo, da mi Bog vendarle, ne glede na moje nepopolnosti in grešnost, pošilja naproti močne in pogumne ter obenem čuteče pomočnike v dvojni naravi: angele iz nebes ter ljudi, ki imajo čut za pravičnost in solidarnost. Kot vsak človek tudi jaz čutim potrebo po osebah, ki so mi blizu. To je v človeški naravi. Od spočetja, rojstva pa do smrti nosimo v sebi željo po bližini. Hočeš nočeš nas je strah pred propadom in razpadanjem, kajti smo prah in v prah se povrnemo. Brez izkušnje bližine Boga je ta strah nedopovedljivo grozljiv. Strah nam Boga slika kot krivca za naš propad in trohnobo, pri tem pa nas vklepa v osamo in brezup. Smrt mojih najdražjih ter druge težavnosti so mi pomenile satanovo skušnjavo za ohromitev v osamo samega sebe ter za vedno večje nezaupanje do duhovnikov in ljudi, predvsem tistih, ki niso z menoj s srcem. Tabernakeljska bližina Boga je v meni vztrajno odzvanjala kot vprašanje in hkrati kot pomirjujoč odgovor: »Kdo sem sploh jaz, pred teboj, Gospod? Prah in čisto nič drugega. Toda če ti izpovem svojo ničevost, lahko tudi jaz, ki sem prah, vendarle govorim s teboj.« In ker še vedno lahko govorim z Bogom, imam dovolj razloga, da se lahko smejim, gojim sočutje do drugih, jih poslušam, z njimi govorim, načrtujem, se veselim. Celo močno zmanjšana možnost oznanjevanja, obhajanja bogoslužij in opravljanja drugih škofovskih nalog zaradi epidemije me v duhu prestavlja onkraj tega časa, v Očetovo hišo. Vem, da od tam tudi zame prihajajo spodbude, pa tudi dopustitve preizkušenj. Bog mi zaupa. To verujem in to čutim. 

Zaupanje v Boga in zaupanje v ljudi – to dvoje se mi zdi v tem času preizkušenj svetovnih razsežnosti tolažilni in spodbudni signal Svetega Duha. Brez zaupanja ni napredka. Drznem si reči, da je Bog dovolil, da prestajamo preizkušnjo s koronavirusom, ker nam zaupa. Bog verjame v nas. In ker verjame v nas, nam je tudi blizu. Moč bližine Boga in ljudi v nas prebuja vero in nas spodbuja, naj vztrajamo na poti svetosti. Sveto pismo nam razodeva čudovite like – angele in človeške osebnosti, ki jih Bog pošilja očakom, prerokom in končno tudi apostolom in drugim Jezusovim učencem, da bi jim razodeli svojo bližino in pomoč. Eni in drugi so namreč spodbujevalci k nenehni čuječnosti za izpolnjevanje Božje volje. Angeli nam pomagajo tudi takrat, ko se tega niti ne zavedamo. Od njih zmoremo prejeti toliko več pomoči in duhovnih darov, kolikor bolj z njimi sodelujemo. Angeli so vez med Očetom in nami. Njihovo primarno poslanstvo je slavljenje Boga in pomoč nam, da varno dospemo v Očetovo hišo. Med nebesi in zemljo se odvija zelo gost »promet«. Angeli so nenehno na poti. Vsak človek ima angela varuha, skrbnika, ki ima »polne roke« dela z Božjimi spodbudami in našimi potrebami. Naša soudeležba in sodelovanje pri tem angelskem »sestopanju« iz nebes na zemljo in »vstopanju« iz zemlje v nebesa pomenita močan prispevek k učinkovitosti razodevanja Božje pomoči. 

Nemalokrat tudi za kakšnega človeka rečemo, da je »angel«. V njem smo namreč odkrili »angelsko naravo« bližine, skrbi za nas, razumevanja in pomoči ter pripravljenost biti z nami ob vsakem času in nemalokrat tudi ob vsaki priložnosti. Takšnih človeških »angelov« smo vedno veseli. Bolj kot to, da jih potrebujemo, nam dajejo občutiti Božjo bližino in skrb ter v nas prebujajo dolžnost do pozornosti in tudi hvaležnosti. 

Angeli iz nebes me spodbujajo k zahvali Bogu in nebeški Materi Mariji, da še živim, lahko molim, mašujem in opravljam svoje škofovsko poslanstvo. Angeli iz nebes pa me spodbujajo tudi k zahvali apostolskemu nunciju, sobratom škofom, generalnemu vikarju, vsem sodelavcem na škofiji, duhovnikom, redovnicam, redovnikom, bolnim in ostarelim, vsem vernikom, da mi z bližino in opogumljanjem, z garanjem in trpljenjem za Cerkev pričujete, kako naj kot škof hodim, da ne zgrešim; verujem, da ne klonem; se veselim in ostajam Gospodova priča. 

Hvala. Vseh se vas spominjam v molitvah in pri oltarju. 

Msgr. dr. Peter Štumpf SDB,
soboški škof 

Škofija Novo mesto

Škofova zahvala ob zahvalni nedelji 
»Kdor se ne nauči zahvaliti, se ne nauči imeti, pa tudi ne dajati.« (Klaus Hemmerle) 

Tisti, ki imate dober spomin, se boste ob tej zahvali morda spomnili, da sem lani ob zahvalni nedelji zapisal, da se »še zadnjikrat zahvaljujem kot ordinarij«. Upam, da se tokrat ne bom uštel. 

Najprej gre zahvala dobremu Bogu, ki se nikoli ne da prekositi v velikodušnosti. Tudi letos so ob dokaj ugodnem vremenu polja, vrtovi in vinogradi bogato obrodili. Čeprav ste ponekod čutili tudi pozebo, točo in uničujoče viharje in je marsikje kazalo na popolno katastrofo, so sadovi povsod obilni. 

Doživeli smo veliko preizkušnjo epidemije koronavirusne bolezni. Prinesla je veliko strahu, nevšečnosti in omejitev v vsakdanjem življenju in bogoslužju. Nihče ne pomni na primer takih velikonočnih praznikov, kakor smo jih obhajali letos. Po drugi strani pa smo lahko globlje doživljali velikonočno skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja, ki poganja iz križa. 

Veliko zmede je bolezen naredila glede birm in prvih obhajil, ki smo jih morali premikati na jesen v upanju, da jeseni ne bodo odpadle, a smo tudi jeseni imeli nekaj težav. 

Ostajata nam trdna vera in upanje, da nam vse to lahko pripomore k dobremu, tudi ko je vera v Boga ljubezni na preizkušnji. 

Hvala vsem, ki ste se trudili v bogoslužju in verouku v izrednih okoliščinah in se potrudili za prenos maš in verouka na daljavo. Hvala vsem duhovnikom, sodelavcem in zvestim vernikom, ki ste ob upoštevanju zaščitnih ukrepov vztrajali pri nedeljskih mašah. 

Hvala vsem, ki niste pozabili na vzdrževanje duhovnikov, svojih župnijskih cerkva in na druge potrebe Cerkve. 

Hvala vsem, ki ste v stiskah in v raznih omejitvah pomagali drug drugemu, zlasti bolnikom, ostarelim in osamljenim. 

Neizmerna hvala Bogu za letošnjega novomašnika in oba diakona, ki se pripravljata na mašniško posvečenje. Vabim, da vse tegobe in žrtve darujemo tudi za nove duhovne poklice. 

Bogu in vsem vam naj danes iz hvaležnega srca zadoni zahvalna pesem. 

Msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof