Zahvale slovenskih škofov ob zahvalni nedelji 2021

7.11.2021 Cerkev v Sloveniji Cerkev v Sloveniji, Zahvala

 

Škofija Koper

Tudi besedila letošnje zahvalne nedelje nas vabijo k potrpežljivemu prenašanju tako trajajoče skupne nadloge kakor tudi številnih osebnih nadlog. Tudi letos se brez pomisleka zahvaljujemo svojim civilnim oblastem in strokovnim službam, ki tako s svojim znanjem kakor s svojimi pooblastili resno in zavzeto pripravljajo ustrezna navodila in s svojimi napori odločilno posegajo v potek in razvoj bolezni in nas vljudno vabijo k sodelovanju in upoštevanju svojih dognanj in odločitev. 

Zahvaljujemo se tudi pastoralnim delavcem in vernikom, ki z razumevanjem in dobrohotnostjo sprejemajo priporočila in navodila in se jih držijo ter potrpežljivo prenašajo pogovore in dogovore, usklajevanja in premike za podeljevanje in prejemanje zakramentov. »Serva ordinem et ordo te servabit! « Ohranjaj red in red te bo ohranil! In naj od Gospoda kmalu pridejo tudi časi olajšanja! (Apd 3,20). Pohvala dveh novčičev uboge vdove v evangeliju letošnje zahvalne nedelje nam kliče v spomin našo skrb za pomoči potrebne, še posebej za naše upokojene in zaslužne brate, ki s svojo vsakdanjo molitvijo in žrtvijo zalivajo celotno trojno poslanstvo Cerkve: oznanjevanje in človekoljubje in bogoslužje. Po njihovi zaslugi Gospod daje rast vsemu našemu delu. 

Zato bo tudi nabirka letošnje zahvalne nedelje namenjena za vzdrževanje duhovnikov v Petrovem domu. Čeprav duhovniški dom ni bil predviden niti opremljen za posebno nego, želimo tudi zaradi sedanje korone vsakega duhovnika čim dlje obdržati v lastni oskrbi in negi. S tem namenom zelo priporočamo tudi nabirko zahvalne nedelje v trdnem upanju, da bo vsaj delno zapolnila tudi manjkajočo nabirko lanskega leta. »Moj Bog pa vas bo z vsem, česar vi potrebujete, napolnil po svojem bogastvu v slavi, v Kristusu Jezusu« (Flp 4,19). 

Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof 


Nadškofija Ljubljana

»Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota« (1 Krn 16,34) Tako je David hvalil Gospoda in za zahvaljevanje navduševal tudi svoje ljudstvo, ko je razpel šotor in vanj postavil skrinjo Gospodove zaveze. Bil je mnogo bitk, vzdržal v preizkušnjah in spraševal Boga, kaj naj stori. Srčnost in zaupanje v Boga sta ga pripeljala v Jeruzalem, ki je postal »Davidovo mesto«. 

Zahvalna nedelja je tudi za vse nas priložnost, da se začnemo zahvaljevati. Papež Frančišek med tri pomembne besede kristjanovega življenja in življenja krščanske družine poleg besed prosim in oprosti uvršča tudi besedo hvala. 

Zakaj sta zahvala in hvaležnost tako pomembni v našem življenju? Kakšno razsežnost dajeta našemu življenju in našim odnosom, da ne smemo pozabljati nanju? 

Iskrene in pristne zahvale nismo sposobni tako dolgo, dokler smo samozadostni, dokler smo zaprti sami vase. Takoj pa, ko začutimo hvaležnost in potrebo po zahvali, je to znamenje, da so v našem življenju ljudje in stvari, ki niso samo po sebi umevni. V hvaležnosti se nam začneta razodevati zastonjskost in obdarovanost našega življenja. Hvaležnost nas odpira za odnose z drugimi in z Bogom.

V letu, ki se bliža svojemu koncu, smo doživljali stisko in trdoto epidemije. Ta nepovabljeni gost je že toliko časa med nami, da smo se ga naveličali in nam preseda. Zato se morda vprašujemo, komu in za kaj naj bi se zahvaljevali. 

Po eni strani je res, da smo doživljali svojo krhkost. Tudi krhkost ljudi ob sebi, svojih bližnjih. Morda si kdo še vedno briše solze zaradi smrti v družini ali pa še vedno čuti posledice, ki jih je v njegovem telesu pustila bolezen. 

Sam bi se rad zahvalil najprej vsem tistim, ki ste v tem času zoreli v dobrem. Niste se naveličali, ampak je vaše srce postajalo vedno bolj čuječe in čuteče do ljudi okoli vas. Po vsakem takšnem dejanju nas je obiskoval dobri Bog. 

Rad bi se zahvalil vsem tistim, ki ste bili v tem času poklicani pomagati drugim zaradi svoje službe, pa ste znali odložiti uradnost in ste ljudem v stiski pokazali pozoren pogled in spodbuden nasmeh, pomirjajočo besedo. Po vsakem takem dejanju nas je obiskoval dobri Bog. 

Rad bi se zahvalil očetom in mamam, ki ste bili v tem času dvojno ali celo trojno obremenjeni. Čeprav je bilo zahtevno, ste znali postajati vedno bolj očetje in mame in ste svojim otrokom pomagali skozi čas preizkušnje. V vaši skrbi nas je obiskoval dobri Bog. 

Rad bi se zahvalil tudi vam, dragi bratje duhovniki in redovniki, drage sestre redovnice, ki ste v tem času pomnožili molitve, podaljšali ure pred tabernakljem, in po navdihovanju Svetega Duha najdevali vedno nove načine, kako prihajati k ljudem in kako jim ostajati blizu. V vaših molitvah in iznajdljivosti nas je obiskoval dobri Bog. 

Zato vas povabim, dragi bratje in sestre, da se mi pridružite in da skupaj z Davidom tudi mi zahvalimo Gospodu, »ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota«. 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit


Nadškofija Maribor

Ob zahvalni nede lji Zahvalna nedelja ima namen, da v darovih, ki jih dan za dnem prejemamo, znamo prepoznati Njega, ki je izvor vsega dobrega. 

Na zahvalno nedeljo pred oltar ne položimo samo sadov zemlje, ki nam daje vsakdanji kruh, ampak želimo položiti tudi svojo zahvalo za zdravje. V času koronavirusa smo vsak trenutek v strahu, da se tudi mi okužimo in zbolimo. Biti hvaležen za zdravje pomeni biti tudi soodgovoren, tako za svoje zdravje kot tudi za zdravje drugih.

Prav tako se moramo zahvaliti za vsa prizadevanja za skupno dobro, za pravičnost, spoštovanje drug drugega, za čut solidarnosti in prijateljstva. Brez tega bi težko živeli, saj nam je povezanost z bližnjimi v veliko oporo, posebno še v trenutkih, ko se čutimo osamljene, ko kdaj s strahom gledamo v prihodnost. 

Zahvalna nedelja želi v nas prebujati čut odgovornosti do okolja, v katerem živimo. Na žalost je današnja slika našega odnosa do okolja skrb vzbujajoča. Neprestano brezvestno izčrpavanje zakladov, ki jih v sebi nosi zemlja, pelje v pogubo planeta. Taljenje ledu na zemeljskih tečajih, velika onesnaženost zraka in zemlje itd. že imajo hude posledice, ki pa se bodo še stopnjevale, posebej še, če se bo takšen brezvestni odnos do okolja nadaljeval. 

Človek ni samo bitje iz mesa in kosti, zato nas zgolj materialne dobrine ne morejo osrečiti. Človek je tudi duhovno bitje, ustvarjen po Božji podobi: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! … Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,26-27). 

Po Cerkvi, ki je »vesoljni zakrament odrešenja«, Jezus Kristus do konca sveta odrešuje človeka: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2, 4). Za delo Kristusovega odrešenja, ki se nam daruje v zakramentih in v Božji besedi, se danes Bogu zahvalimo in ga prosimo, da bi bili v veri vedno bolj trdni in goreči. 

Mnogo razlogov je za hvaležnost Bogu in drug drugemu! Zato, hvala vam, spoštovani duhovniki in stalni diakoni, za vaše poslanstvo in nesebično razdajanje v vam zaupanih občestvih. Iskreno se vam zahvaljujem za oddane binacije in trinacije, za mašne intencije in za vaše prostovoljne darove, ki so izraz vaše dobrote in naklonjenosti. 

Hvala vsem vašim sodelavcem: članom župnijskih pastoralnih svetov, župnijskih gospodarskih svetov, cerkvenim ključarjem, katehistom/injam, pevcem, bralcem, ministrantom, vsem, ki čistite in krasite naše cerkve. 

Hvala vsem, ki na kakršen koli način sodelujete in pomagate, da so naša občestva živa in znamenje Božje navzočnosti med nami. Hvala vernikom, tudi za vse darove in prispevke, ki jih prispevate za potrebe župnijskih skupnosti in vesoljne Cerkve. Brez teh darov ne bi mogli uresničevati pastoralnega poslanstva in obnavljati ter vzdrževati naših cerkva in drugih prostorov, kjer se odvija pastoralno delo. Še posebej sem hvaležen za duhovno podporo, za vse vaše molitve, dobra dela in mašne daritve, s katerimi svoje delo skupaj izročamo Bogu in njegovi materi Mariji. 

Dragi bratje in sestre, hvala za vse delo in vso pomoč, ki ste jo pokazali v tem letu. Bog naj stotero povrne vašo dobroto in čut za naše skupno dobro. 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
nadškof metropolit  


Škofija Novo mesto

Kako velik naj bo dar, za katerega se je treba zahvaliti? Ni pomembna velikost, pomembno je srce, s katerim prihajamo pred Gospoda, pomembno je, da smo hvaležni. Jezus je v jeruzalemskem templju izpostavil in pohvalil ubogo vdovo, ki je dala najmanj od vseh darovalcev, a je bil njen dar največji, saj je darovala vse, kar je imela. 

Na zahvalno nedeljo se Bogu zahvaljujemo za mnoge prejete darove. Ne gledamo s človeškimi očmi na velikost daru, ampak z vsem srcem izražamo hvaležnost za Božje darove in milosti. Zavedamo se, da vse prihaja od Gospoda, naj bodo to lepi trenutki ali pa trenutki preizkušenj. 

Bogu se zahvaljujem za dar poklicanosti, da mu kot pastir sedaj morem služiti v novomeški škofiji. Ob tem se s hvaležnostjo oziram na 15 let naše škofije in na vse, ki ste bili v tem času orodje v Božjih rokah, še posebej na našega prvega škofa msgr. Andreja Glavana. Bogu se zahvaljujem za vse naše duhovnike, redovnike in redovnice, ki darujejo svoj duhovni dar poklicanosti za Božje ljudstvo. Posebej pa se Bogu zahvaljujem za vse vas brate in sestre, zbrane v župnijskih občestvih, ki vsak na svoj način prispevate k rasti Božjega kraljestva med nami in v naši škofiji. V zadnjih dveh letih nas je doletela preizkušnja epidemije. Hvala vam, da ste v tem času v družinah z veliko mero iznajdljivosti ohranjali in skrbeli za družinska bogoslužja, ki so ustvarjala mala občestva molitve. Naj ta domača vez molitve z Bogom ostane še naprej vir duhovne povezanosti. 

Beseda Karitas je v tem času dobivala pravi pomen celostne skrbi in razdajanja za človeka v stiski. Pravo karitativnost živijo zdravstveni delavci, ki svoj čas in svoje napore darujejo za naše zdravje, zato jim izrekam zahvalo. Hvala vsem sodelavcem Karitas, ki ste prihajali do ljudi v stiski. Prav tako hvala vsakemu, ki je prepoznal stisko bližnjega, pristopil do njega in mu lajšal duhovno ali materialno pomanjkanje. To so tisti skriti darovi uboge vdove, ki jih malokdo vidi, v Božjih očeh pa so neskončno veliki. S hvaležnostjo izročam Bogu vse trpeče brate in sestre doma, po domovih za ostarele in po bolnišnicah, ker dajete smisel svojemu trpljenju, ko se pridružujete trpečemu Jezusu. Ob tem pa se v molitvah spominjam vseh tistih, ki ste v bolezni izgubili svoje bližnje. Moja hvaležnost je bližina in povezanost v molitvi. Čas preizkušnje pa je tudi čas, ko se pokaže, kje je treba še okrepiti prizadevanja za skupno rast. Zato sem hvaležen vsem, ki si prizadevate za enotnost v našem narodu, in vsem, ki darujete svoje molitve za različne namene. 

Hvaležnost naj ne izgine iz naših src in iz naših dejanj, saj dobra dela govorijo o plemenitosti človekovega srca in njegovi povezanosti z Bogom. Tako dar uboge vdove ni več skrit med mnogimi večjimi darovi, ampak postane zgled darovanja in hvaležnosti. 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof