Bralec Jani sprašuje: »Zakaj se izrednim delivcem obhajila reče 'izredni', če pa pri nas obhajajo skoraj pogosteje kot župnik? Imamo jih kar veliko. Večkrat se zgodi, da pri maši obhajila sploh ne deli župnik, ampak samo izredni delivec. Župnik ni star ali bolan, da bi se to zdelo logično in smiselno. Kdo je prvi 'primeren' za obhajanje vernikov? Koliko izrednih delivcev je smiselno imeti na župniji in kdaj naj bi ti delili obhajilo?«
Vir novice: Družina
Minilo je domala že 60 let, odkar doživljamo zelo dobro prenovo Cerkve in njenega bogoslužja, ki jo je zastavil 2. vatikanski koncil (1962–1965), a moramo reči, da ob vsej dobri volji še mnoga zelo koristna in potrebna koncilska navodila še sploh niso dosegla božjega ljudstva ali pa so bila napačno razumljena. Vaše vprašanje, gospod Jani, v katerem opisujete, kako se služba izrednega delivca obhajila izvršuje v vaši župniji, zgovorno dokazuje, da je mogoče še tako dobra navodila popolnoma napačno razumeti in izvrševati.
Cerkev je na koncilu v skrbnem presojanju znamenj časa na novo poudarila pomen skupnega ali krstnega duhovništva vseh vernikov, ki je bilo v teku zgodovine nekoliko v ozadju. To pomeni, da imajo vsi verniki v moči krsta in birme pravico in dolžnost, da pri oltarju vršijo tudi nekatere službe, ki so bile do koncilske prenove pridržane samo posvečenim osebam in tistim, ki se pripravljajo na duhovniški ali redovniški poklic. Med te službe spada tudi služba izrednega delivca obhajila. Navodila so zelo jasna. Redni delivci obhajila so škofje, duhovniki in diakoni; izredni delivec obhajila je mašni pomočnik in tudi drug vernik, pooblaščen po določbi kanonov 230–231. Služba izrednega delivca je mogoča in potrebna takrat, ko ni na razpolago rednega delivca ali je ta zaradi starosti ali kako drugače oviran. Služba izrednega delivca je potrebna tudi takrat, če bi se zaradi večjega števila obhajancev sveto opravilo časovno preveč podaljšalo. Zdi se, da v vaši župniji izrednega delivca ne potrebujete, ampak bi moral gospod župnik ustrezna navodila na novo pogledati in jih predstaviti svojim sodelavcem in sodelavkam. Navodila tudi zelo poudarjajo, da moramo biti pri izboru sodelavcev zelo previdni. Kandidati ali kandidatke za različne službe morajo imeti ustrezne kvalitete, med katere spada primerna starost, polnoletnost, izobrazba in zlasti vsesplošen ugled, ki ga oseba uživa v javnosti. Pri oltarju, kakor tudi ob obisku bolnikov, je pomembno tudi primerno vedenje, primerna obleka in tudi ustrezna oprema in način nošenja Sv. rešnjega telesa.
Vsi verniki imajo v moči krsta in birme pravico in dolžnost, da pri oltarju vršijo tudi nekatere službe, ki so bile do koncilske prenove pridržane samo posvečenim osebam.
Marsikje smo popolnoma spregledali, da redni in izredni delivec obhajila svoje službe ne opravljata le pri oltarju, ampak imata tudi lepo nalogo, da obhajilo prinašata bolnikom in onemoglim na dom, v bolnišnice in v domove za ostarele. To je imenitna oblika karitativnega delovanja, ki pozna telesna in duhovna dela usmiljenja. V navodilih je med drugim rečeno, naj »dušni pastirji poskrbijo, da bodo bolniki in ostareli, čeprav niso hudo bolni in jim ne preti smrtna nevarnost, pogosto, po možnosti celo vsak dan, posebno v velikonočnem času, imeli priložnost za prejem sv. obhajila«. Ob vseh obveznostih, ki jih pred nas postavlja vsakdanje življenje, bo treba v bodoče na župnijski, dekanijski in škofijski ravni še bolj poskrbeti za ustrezno izobraževanje in uvajanje nosilcev različnih služb in cerkvenih opravil, da bodo obrodila želene sadove. Sinodalno dogajanje dobi tu zelo konkretne in zelo potrebne oblike izvrševanja krstnega duhovništva.
Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (37/2024).
