Kot človeka, ki je kot 10-letni otrok preživljal težka leta spopadov med 2. svetovno vojno, me globoko gane, da sem danes z vami tu v Davči, kjer se spominjamo 68-letnice uboja duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne.

Zločini medvojnih in povojnih pobojev so v zavesti ljudi še živi, o tem pa se prav dosti javno niti ne govori niti ne piše. A kar ni zapisano, kar ni v medijih, česar ne slišimo v šoli, to se ni zgodilo. Nasprotovanje odkrivanju naše preteklosti še kar naprej traja.

Pogosto slišimo, naj že enkrat pozabimo preteklost, ki nas samo razdvaja, in se zazrimo v prihodnost. Ne moremo pa pristati na to, da nekdo reče, da nečesa ni bilo ali da nekaj ni vredno pomnjenja in spomina. Dokler o svoji preteklosti ne bomo povedali, kaj je bilo prav in kaj narobe, do takrat ne bo sprave in miru.

Na Slovenskem imamo evidentiranih več kot 600 grobišč, vendar ni politične volje, da se jih razišče. Vse je več ali manj odvisno od dobre volje nekaterih posameznikov. 2. svetovna vojna je v Sloveniji terjala 95.000 žrtev. Več kot 30.000 ljudem je bila odvzeta pravica do spomina, do pokopa in do groba. Za več kot tretjino žrtev se sploh ni smelo priznati, da so bili ubiti. Pravica do pokopa, do negovanja spomina, je ena od osnovnih civilizacijskih pridobitev. Civiliziranost kakšnega naroda in sprave je v tem, da ljudi poimenuje z imenom in jih pokoplje.

Pisec Knjige modrosti je zapisal, da so duše pravičnih v Božji roki; da so se očem nespametnih zdeli mrtvi; da so bili po sodbi ljudi mučeni, a da je njihovo upanje polno neumrljivosti.

Naš Bog je Bog življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevalnosti. On je temelj in varuh našega dostojanstva, ki ga imamo vsi enako, ker smo vsi enako ustvarjeni po Božji podobi in odrešeni z istim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. On je tudi trden in zanesljiv temelj miru. Ohranjati živ spomin na ubita duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašno tu v Davči ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna zahteva.

Za Filipa Terčelja že nekaj let v naši koprski škofiji poteka prizadevanje za proces beatifikacije, čeprav se uradni postopek še ni začel. Terčelj je v času fašizma in v času komunizma jasno, odločno in velikodušno opravljal svoje duhovniško poslanstvo. Ni se bal odkrito povedati, da nova oblast pači resnico, da so pravice človeka in svoboda teptane in da vse to neti medsebojno nezaupanje in sovraštvo. Nasprotniki vere niso mogli prenesti njegovega delovanja, zato je bil 7. januarja 1946 leta ubit. Naš rojak je umrl mučeniške smrti zato, ker se je tako korenito in velikodušno daroval Bogu in ljudem.

Smelo nadaljujmo delo za njegovo beatifikacijo, molimo za srečno in uspešno vodenje postopka, ohranjajmo živ spomin na njegovo delo in mučeništvo in se vsega tega ne naveličajmo.

Gospod Bog, darujemo ti odrešilno daritev tvojega Sina, Kneza miru, za ubita duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašna. Gospod, podeli  umrlima svoj večni mir, nam pa daj Duha moči, da bomo med vsemi ljudmi učinkovito pospeševali mir, ki nam ga je zapustil Kristus, naš Odrešenik.

Nagovor Bogdana Vidmarja, vicepostulatorja

Povojna komunistična oblast je na Soriškem po vojni usmrtila nekatere domačine, ki so bili nemški policisti, vojaki, ali so med vojno na druge načine sodelovali  z Nemci. Ti so bili ustreljeni ali pa umorjeni na zverinski način, kot npr. civilist Martin Jenšterle, ki so ga našli z razbito glavo v reki Sori, na Zalem logu. Odpeljali so ga že prvo noč po odhodu Nemcev in ga umorili. Čez dva dni so sporočili, da leži v vodi, ker je hotel pobegniti, zato je bil ustreljen. Vidni znaki zverinskega mučenja pa so dokazovali, da ga niso samo ustrelili.

Poleg teh, ki so bili ustreljeni ali drugače umorjeni, pa so revolucionarne oblasti v maju 1945 z območja Krajevnega ljudskega odbora Sorica odpeljale nad 20 mož in fantov, ki so bili »graničarji«, »vaški stražarji«, »domobranci«. Javili so se novim oblastem. Nekateri so bili usmrčeni, nekateri izpuščeni, za večino od njih se ne ve, kje in kako so končali in kje ležijo njihova trupla. Nikoli več se niso vrnili domov. »Izginili« so; a ne po svoji volji. Lahko le ugibamo, da so bili v času, ko sta Franc Krašna in Filip Terčelj tolažila matere in žene »odvedenih«, ter jim obljubljala, da se bosta zanje zavzela, že umorjeni. Dokazov za to pa ni. Po pričevanju prič, sta g. Franc Krašna in g. Filip Terčelj tolažila njihove matere in žene ter jim obljubila, da se bosta zavzele za njihovo vrnitev. Zavzemala sta se za konkretne ljudi in družine.

Seveda bodo potrebne še raziskave, seznam žrtev morda ni povsem točen. Prosim tiste, ki morda vedo še kaj, to sporočijo. Po sedaj znanih podatkih med žrtve komunističnega nasilja, ki so bile po končani vojni umorjene, na področju KLO Sorica spadajo:

• Alojz Egart; Rehtarjev; Sp. Danje
• Janez (Janko) Egart; Rehtarjev; Sp. Danje
• Jakob Frelih; Lokarjev; Sp. Danje
• Peter Frelih; Kejžarjev; Sp. Danje
• Franc Gartner; Sp. Torkarjev; Torka
• Franc Gaser; Grougarjev; Sp. Danje
• Janez Gaser; Fučov; Sorica
• Milan Gaser; Pancev; Sp. Danje
• Stanislav Gaser; Jenšterletov; Sp. Danje
• Anton Grohar; Fidlarjev; Sp. Sorica
• Jožef Jensterle; Prezlcov; Sp. Danje
• Martin Jensterle; Sp. Štentlarjev; Sorica
• Janez Kejžar; Jerčkin; Sp. Danje
• Alojz Kemperle; Javarčkov; Ravne
• Ludvik Koder; Kovdrov; Zg. Danje
• Franc Kopač; Kajžn; Torka
• Janez Kopač; Kajžn; Torka
• Matevž Kopač; Kajžn; Torka
• Blaž Taler; Štofov; Sp. Danje
• Ludvik Valentinčič; Egartov; Sp. Danje
• Anton Valentinčič; Egartov; Sp. Danje
• Gašper Veber; Koblarjev; Ravne
• Janez (Janko) Veber; Koblarjev; Ravne
• Ludvik Veber; Koblarjev; Ravne
• Ludvik Veber; Metin; Ravne

A to še ni vse. Komunistično nasilje in zastraševanje se je na področju KLO Sorica nadaljevalo tudi konec decembra leta 1945, ko je bilo iz vasi pod Ratitovcem v Avstrijo izgnanih 89 oseb, od tega 24 staršev in 65 otrok, ki prav gotovo niso zagrešili nobenih zločinov. Iz Sorice so bile izgnane tri družine (17 oseb). Iz Spodnjih Danj je bilo izgnanih 9 družin (61 oseb). Iz Torke sta bili izgnani dve družini (11 oseb). Njihovo premoženje je bilo nacionalizirano.

Franc Krašna in Filip Terčelj sta gotovo vedela, da bi prišla bolje skozi, če bi molčala in se ne bi zavzela za pripadnike nemške narodne manjšine, za »sodelavce okupatorja«, za »izdajalce« . A nista molčala. Presojala sta nastalo situacijo in ukrepala. Če z novimi povojnimi oblastmi nista bila v direktnem, pa sta bila gotovo v posrednem konfliktu. Za novo oblast sta bila moteča. Njuno stališče je bilo drugačno od stališča tistih, ki so v imenu »bolj pravične družbe« zagovarjali likvidacije političnih in razrednih nasprotnikov.

Bila sta blizu ljudem, ki so se znašli v stiski. Tolažila sta žene, ki jim je revolucionarna oblast vzela može. Obljubljala sta, da se bosta zavzela za njihovo vrnitev. Po pričevanju prič sta v Sp. Danje prihajala pogosteje, kot je bilo običajno in s preostalimi vaščani obhajala sv. evharistijo.

Ljudem, ki so ostali v vaseh, je nova oblast zagrozila, da bodo izseljeni tudi oni, če ne bodo tiho. Ljudi je bilo strah. Čudili so se Filipu Terčelju in Francu Krašni, da si upata na glas zavzemati zanje. Nekateri so si upali o povojnih pobojih in izgonu v Avstrijo prvič spregovoriti šele po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991. Kako globoko je bil strah vcepljen v ljudi, dokazuje dejstvo, da si mnogi o tem ne upajo govoriti niti danes in jih je še vedno strah, čeprav živimo v t.i. demokratični družbi.

G. Franc Krašna in g. Filip Terčelj sta spodbujala »ostanek«, da skrbi za hiše in premoženje izseljenih ljudi, da se bodo imeli kam vrniti. Za božične praznike l. 1945 naj bi, po pričevanju prič, Krašna v cerkvi javno obljubil, da bo šel po praznikih v Ljubljano, kjer bo pri prijateljih posredoval, da se bodo izseljenci vrnili. Je računal tudi na poznanstva, ki jih je imel v Ljubljani Filip Terčelj (France Bevk, družina Tomšič...)?

Kdo je izdal ukaz za zahrbtni umor Filipa Terčelja in Franca Krašne? Zakaj sta bila več kot pol leta po končani vojni umorjena v Štulčevi grapi? Zakaj je bilo potrebno njuno smrt prikrivati?

So bili umorjeni prebivalci KLO Sorica sploh sojeni in obtoženi? Ali pa so bili umorjeni brez sodbe? Morda nam bo nekoč uspelo dobiti vpogled v arhive in bomo izvedeli česa so bili obtoženi. Ne želim se spuščati v presojanje krivde umorjenih ter v presojo ustreznosti in pravičnosti kazni, ki jih je doletela. Naj to ugotavljajo in presojajo zgodovinarji in pravniki. Dejstvo pa je, da sta se oba duhovnika, Filip Terčelj in Franc Krašna, javno in na glas zavzela za te ljudi.

Mar ne spada k pravici in dolžnosti duhovnika, da se zavzame za vsakega človeka, da nudi zakramente in tolažbo vsakemu človeku, četudi je ta obsojen na smrt? Duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj nista umrla le zaradi zavzemanja za »tujce« in »sovražnike«, temveč tudi zaradi zvestobe svojemu duhovniškemu poslanstvu.

Spoštovanje vsakega človeka, tudi zločinca, ni le naloga duhovnikov, temveč vsakega kristjana in vsakega človeka. V civiliziranem svetu ima tudi kazen, pa naj bo izrečena po pravični ali krivični sodbi, svoje meje.

 Filip Terčelj in Franc Krašna nas spodbujata, da nadaljujemo njuno prizadevanje. Njuno zavzemanje v cerkvi sv. Marka, v Zg. Danjah, v decembru 1945; zavzemanje za družine pobitih in »izginulih«, ter za izgnane družine, spada med največje dosežke v naši narodni zgodovini.

A ne moremo se zaustaviti tu, v prizadevanju za civilizirani pokop umorjenih in za popravo povojnih krivic. Zavzeti se je potrebno tudi za morilce Filipa Terčelja in Franca Krašne. Poklicani smo, da molimo tudi zanje. Poklicani smo, da odpuščamo našim sovražnikom in se zavedamo, da smo vsi med seboj bratje.

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5, 43-48).

Filip Terčelj in Franc Krašna sta bila prepuščena silam zla, toda okoli njiju je bila v času mučenja in smrti podoba raja. S svojimi očmi sta zrla zasneženo Črno prst, Porezen, Ratitovec, Julijske Alpe, slišala sta čarobno žuborenje Davščice, vonjala opojne smrekove gozdove, njuno peš romanje v smrt je potekalo v spokojnosti večera, ki so ga zmotili le smrtonosni streli. Milost je, da prepojeni s podobo raja, hodimo po njuni zadnji poti in že slutimo veselje, ki sta ga deležna v nebesih.

Bogdan Vidmar,

vicepostulator