Osnovana načela v procesu osamosvajanja

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar je ob prizadevanjih Cerkve za pravico slovenskega naroda do samostojnosti in ob napadu jugoslovanske vojske, vedno znova poudarjal naslednja stališča:

1. Tudi majhen narod ima moralno pravico do svobode in samostojnosti in enakopravnega mesta med narodi.

2. Za slovenski narod je pomemben predvsem vidik pravic manjšin, ki stopajo zadnja leta vedno bolj v ospredje. V pismu za svetovni dan miru 1990 je papež Janez Pavel II. to posebej poudaril.

3. Cerkev zavrača in obsoja vsako nasilje. Oboroženo, pa tudi moralno nasilje ni nikdar pot k reševanju spornih vprašanj.

4. Edina pot je dialog v odprtosti in pripravljenosti za razumevanje, v medsebojnem spoštovanju in priznanju drugačnosti, pa tudi v iskanju skupnih prvin, ki nas povezujejo.

5. Za verne kristjane je zaupanje v Božjo pomoč v zavesti, da gre za pravično stvar, najbolj trden temelj. Zavedati pa se je treba, da se Božja pomoč ne izkaže vedno tako, kakor pričakujejo ljudje, in da je treba računati z marsikatero preizkušnjo.

6. Nevarnost nacionalizma in šovinizma je v skrbi za lasten narod vedno blizu. Seveda so nekateri že vsako prizadevanje slovenskega naroda za uveljavljanje temeljnih človekovih pravic označevali kot nacionalizem ali šovinizem. Vendar skrb za narod ni noben nacionalizem ali šovinizem, dokler priznavamo vsem drugim narodom iste pravice.

7. Ekumenski vidik ima od vsega začetka svoj poseben pomen, zlasti v odnosu s pravoslavno Cerkvijo, ki je največji sogovornik v Jugoslaviji, čeprav še bolj na Hrvaškem kakor v Sloveniji. Ponovno sta katoliška kot pravoslavna Cerkev pozivala k miru. V teh prizadevanji je vredno omeniti pismo srbskega pravoslavnega patriarha Pavla ljubljanskemu nadškofu, na katerega sem takoj odgovoril: tako je prišlo do skupne izjave pravoslavnega patriarha in ljubljanskega nadškofa za mir. (…)

8. Cerkev močno opozarja na pošteno in zavzeto delo in sodelovanje. Bog nam pomaga le, če si tudi sami iskreno pomagamo. Brez poštenega dela v službi, podjetjih, javnem življenju in uradih ne gre. Žal je etos na delovnem področju izredno upadel. Nezaupanje, laž, podtikanje, sprenevedanje in še toliko drugih hudih stvari je tako zastrupilo slovensko družbo, da je potrebna najprej nekakšne vrste razkužitev mišljenja, osebnega in javnega, in šele potem je mogoče graditi znova. To se pokaže predvsem v prizadevanju za novo miselnost v javnosti in v šoli. Pomanjkanje ljudi, ki bi drugače mislili in drugače vzgajali kot v komunistični diktaturi, se kaže na vseh področjih. Pred nami je velika in težka naloga, da dosežemo spremembe v vzgoji, v osebnem mišljenju in odločanju." (Šuštar 1991, 205)

Izjava nadškofa Šuštarja, 13. Januarja 1992

Sveti sedež je 13. januarja 1992 med prvimi državami priznal samostojno državo Slovenijo. Veselje in hvaležnost ob tem priznanju je izrazil nadškof Šuštar v posebni izjavi v kateri poudari med drugim tudi naslednje:

»Izredno smo veseli, da je Vatikan 13. Januarja 1992 pred drugimi državami priznal samostojno Slovenijo in Hrvaško. Hvaležni smo papežu Janezu Pavlu II., ki se je že ob napadu na Slovenijo 27. Junija 1991 izredno zavzel za spoštovanje človekovih pravic, za mir, svobodo in enakopravnost Slovenije. Moralna avtoriteta sicer majhne vatikanske države je v svetu izredno velika. Prepričani smo, da bo vatikansko mednarodno priznanje samostojne države Slovenije imelo močan vpliv na druge države.« (NŠAL 336, Š. 37 Izjava ljubljanskega nadškofa in metropolita ob mednarodnem priznanju države Slovenije s strani Vatikana, 13. 1. 1992)

Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav). Natančna analiza zgodovinarjev bo lahko podrobneje argumentirala, kako je bilo to priznanje odločilnega in ključnega pomena za druga priznanja, ki so temu sledila. Ker sem bil v letih 1990–1994 tajnik pri nadškofu Šuštarju, se natančno spomnim, kako se je nadškof Šuštar razveselil tega priznanja, za katerega si je v tesnih prijateljskih odnosih s tedanjim papežem Janezom Pavlom II. prizadeval. Prav tega dne (13. januar 1992) je bila neka slovesnost v Cankarjevem domu in k nadškofu je pristopil tedanji zunanji minister dr. Rupel in nadškofu čestital ter se mu zahvalil, da je bil na različne načine vse od prvih demokratičnih volitev in plebiscita 1990 tesno povezan s Svetim sedežem in tedanjim papežem Janezom Pavlom II. Iz zelo zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem kasneje izvedel, da se je papež Janez Pavel II. sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije. Tako naj bi v dnevih pred 13. januarjem 1992 mimo proceduralnih postopkov (ali običajnega diplomatskega čakanja na to, kako se bodo drugi odločili) sprejel odločitev o priznanju samostojne države Slovenije. Res je, da je nekaj držav že prej priznalo Slovenijo, toda moralna in simbolna vloga, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju, je bila, to lahko danes povsem mirno in argumentirano trdimo, ključnega in odločilnega pomena ter povsem jasna in izrecna podpora Sloveniji, da se vrne v Evropsko skupnost kot samostojna država.

 Izjava SPŠK ob mednarodnih priznanjih

Hvala Bogu so vatikanskemu sledila druga mednarodna priznanja, posebej tista 15. januarja 1992, ki jih je tedanja Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, predhodnica Slovenske škofovske konference, pod vodstvom nadškofa Šuštarja, pospremila s posebno izjavo. V njej je med drugim posebej poudarjeno:

»Mednarodno priznanje samostojne in suverene države Slovenije je endinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda. [...] V tem trenutku pa se s posebno hvaležnostjo spominjamo vseh v naši sedanjosti in bližnji in daljni preteklosti, ki so ta izjemni trenutek pripravljali s svojim kulturnim, političnim, socialnim, gospodarskim, vzgojnim in verskim delovanjem. Mnogi so za demokracijo in svobodo, ki smo ju končno doživeli, veliko pretrpeli ali celo dali življenja. Iskreno smo hvaležni vsem, ki so kakor koli prispevali, da smo dočakali ta dan. Z doseženim mednarodnim priznanjem smo obrnili stran narodove zgodovine. Pred nami je zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje. Mednarodno priznana slovenska država bo imela svoj pomen predvsem tedaj, če bo pospeševala ne le svojo gospodarsko in politično uveljavljanje, temveč tudi duhovno blaginjo, kulturni, moralni in verski napredek vseh naših državljanov.«

(NŠAL 336, Š. 37 Izjava SPŠK ob mednarodnem priznanju samostojne države Slovenije, 15. 1. 1992)

S to izjavo je jasno in razločno nakazana vizija države Slovenije za prihodnost. Samostojna država pomeni nenehno prizadevanje, odgovornost vseh kristjanov, ter vseh ljudi »dobre volje«, kot je rad poudaril nadškof Šuštar, v prizadevanju za spoštovanje človekovih pravic, svobode, pravičnosti in socialne države, ki ohranja posebno pozornost in skrb za najbolj ranljive člane družbe. Hkrati pa se je Šuštar dobro zavedal glede na vse izkušnje, ki jih je imel, in na podlagi mnogih pogovorov na ravni Slovenije ali pa z predstavniki in tujine, kako zelo potreben bo dialog, veliko potrpežljivosti in neizmerni vztrajnosti, da se bo na podlagi spremenjenih državnih struktur v demokratično državo, vedno bolj oblikovala tudi demokratična, pluralna demokracija, ki zahteva dejavno sodelovanje ter neprestani dialog.

Sveti sedež je pozorno spremljal dogajanje v Evropi in nekdanji Jugoslaviji

Sveti sedež je zelo intenzivno in z veliko mero razumevanja podpiral ustanovitev in mednarodno priznanje samostojne države Slovenije

Ko se je po volitvah leta 1990 in po plebiscitu istega leta decembra ustvaril nov položaj v Jugoslaviji in Sloveniji, je Sveti sedež z vso pozornostjo spremljal novo nastale razmere. "Kmalu se je pokazalo, da obstaja resna nevarnost, da se bodo obstoječe napetosti še povečale in celo izrodile v konflikt. Zato je Sveti sedež konec januarja 1991 jasno pozval:

• k spoštovanju pravice narodov do samoodločbe;

• k spoštovanju človekovih pravic in pravic narodnih skupnosti;

• k odpovedi uporabe sile pri reševanju nesporazumov;

• k neutrudnemu iskanju dialoga med sprtimi stranmi;

• k vzpostavitvi mirnega sožitja med narodi Jugoslavije ob medsebojnem spoštovanju in pravičnosti.« (Jurkovič 2001, 227)

Ta načela, ki jih je poudaril Sveti sedež, so bila jasna podpora tudi slovenskim prizadevanjem za samostojno državo. Podobne zahteve so se še večkrat ponovile, tako pri papeževih govorih (30. januarja, 21. aprila, 8. maja, 23. maja 1991) kakor tudi na mednarodni ravni, še posebej  na srečanjih Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE). Ta prizadevanja in posredovanje Svetega sedeža so se še bolj okrepili po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške 25. junija 1991. Omenili smo že papeževo posredovanje 28. junija, 29. junija, 3. julija, omeniti pa velja še njegovo posredovanje 21. julija, 24. julija, 26. avgusta ter 5. septembra 1991. (Jurkovič 2001, 228)

• Sveti sedež je podprl oblikovanje mednarodnega soglasja o primernosti takojšnjega priznanja obeh novih držav, Slovenije in Hrvaške. S tem namenom je kardinal državni tajnik 26. novembra 1991 izročil ambasadorjem držav članic KVSE memorandum. V njem se sklicuje na načela mednarodnega prava in odredbe jugoslovanske ustave iz leta 1974 glede pravice do odcepitve od federacije in priporoča začetek sporazumnega in pogojnega priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške in drugih republik, ki bi se za to odločile. Ta postopek podelitve pogojnega priznanja je bil vezan na zahtevo, da se republike formalno obvežejo:

• da bodo spolnjevale zakonite zahteve, vsebovane v dokumentih KVSE,

• še posebej glede zaščite človekovih pravic,

• glede demokracije,

• in zaščite narodnih manjšin.

"Sveti sedež je z izjavo Tiskovnega urada 20. decembra 1991 bolj podrobno opredelil svoje stališče glede krize v Jugoslaviji in z diplomatskimi notami zunanjim ministrstvom Slovenije in Hrvaške sporočil svojo pripravljenost priznati njihovo suverenost in neodvisnost, hkrati pa je postavil pogoje glede tega priznanja. Ko je Sveti sedež 13. januarja 1992 prejel formalno obvezo Republike Slovenije in Republike Hrvaške, da bosta spoštovali te pogoje, je prišlo tudi do priznanja samostojnosti." (Jurkovič 2001, 228)

Na srečanju ministrskega sveta zunanjih ministrov držav članic KVSE, ki je zasedal v Pragi 30. in 31. januarja 1992, je nadškof msgr. Jean-Louis Tauran, tajnik oddelka za odnose z državami, takole povzel stališče Svetega sedeža:

"Sveti sedež je vedno upal, da se bo mogoče izogniti konfliktu v Jugoslaviji. Zato je od začetka krize vztrajal pri zahtevi, da se federativne republike navdihujejo pri urejanju medsebojnih odnosov na desetih načelih zaključnega helsinškega dokumenta, po drugi strani pa, da čimprej začnejo z ustavnimi reformami, ki bodo pospeševale spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravicami narodnih manjšin in tako ustvarijo pogoje za demokracijo in za resnično pravno državo. Razvoj dogodkov in predvsem uporaba orožja so na žalost spremenili to upanje v iluzijo.

Priznavajoč obstoj Hrvaške in Slovenije – to priznanje ni bilo naperjeno proti nikomur – je Sveti sedež vzel na znanje položaj, ki je bil posledica legitimnih in na demokratičen način izraženih teženj. Ko je za to priznanje postavil zahteve, je Sveti sedež želel predvsem pospešiti uresničitev vseh obveznosti, ki so bile sprejete v helsinškem procesu, in podčrtati dejstvo, da bo KVSE morala biti porok zaupanja v vprašanjih, ki se nanašajo na položaj narodnih manjšin. S tem je Sveti sedež hotel, da se te nove države hkrati s priznanjem samostojnosti in neodvisnosti svečano obvezujejo, da bodo prispevale h gradnji Evrope – Evrope človekovih pravic in demokracije." (Jurkovič 2001, 229)

Priznanje Svetega sedeža samostojne države Slovenije 13. januarja 1992 je bilo odločilnega pomena za ostala priznanja, ki so temu sledila (15. januar 1992) in za vključevanje mlade države v mednarodno skupnost. Ob tem so zanimivi tudi vsebinski poudarki oziroma neke vrste pogoji, ki so povezani s priznanjem. Vsekakor je Sveti sedež zelo dobro poznal slovenske razmere in zato opozoril na tisto, kar je bilo zares ključnega pomena pri postopni graditvi vedno bolj demokratične dežele.  

Msgr. dr. Anton Jamnik,
ljubljanski pomožni škof