V župniji Žužemberk, ki od ustanovitve škofije v Novem mestu (2006) sodi v omenjeno škofijo, bodo v naslednjih dneh obeležili 550-letnico njene ustanovitve.
Pogled v zgodovino
Ena najstarejših župnij na Dolenjskem je bila župnija Šentvid pri Stični. Imenovala se je prafara, ker je izredno stara in so iz te župnije tekom časa nastale mnoge druge župnije. Šentvid je bila nekakšna misijonska postojanka, ki je obsegala velikanski teritorij, na katerem so sedaj župnije: Šmartno pri Litiji, Litija, Kresnice, Janče, Javor, Prežganje, Primskovo, Šentvid, Stična, Višnja Gora, Krka, Zagradec, Ambrus, Hinje, Dobrnič, Ajdovec, Šmihel in Žužemberk.
Kaplani so jezdili na konju od ene podružnice do druge. Tam so krščevali, poročali, spovedovali in blagoslavljali grobove, če ni bil duhovnik pri pogrebu.
Iz župnije Šentvid so se počasi odcepile posamezne župnije. V 13. stoletju se je od Šentvida odcepila župnija Dobrnič. Pod župnijo Dobrnič je takrat spadala tudi žužemberška župnija. Takoj se vprašamo, zakaj že takrat ni bila ustanovljena župnija v Žužemberku. Odločilno besedo pri ustanovitvi župnij so takrat imeli graščaki. In graščaki iz gradu Šumberk, ki so bili izredno mogočni, so želeli imeti župnijo v svoji bližini in tako je bila prej ustanovljena župnija v Dobrniču. Šumberčani so pri cerkvi sv. Jurija v Dobrniču darovali tudi zemljo za župnijsko nadarbino. Prvič se župnija Dobrnič v pisnih virih omenja leta 1296.
V 14. stoletju je Žužemberk postal vikariat. Kdaj točno, ni znano. Vikariat pomeni nekakšno podžupnijo. Duhovnik vikar je bil v nekaterih rečeh odvisen od župnika v Dobrniču.
Zanimivo je, da so vse župnije, ki so izšle iz župnije Šentvid, sodile pod škofijo v Ogleju in ne pod škofijo v Ljubljani. Tedanji oblastniki iz avstrijske monarhije so bili več stoletij v hudem sporu z Benečani, kamor je sodil tudi Oglej. Spor je šel tako daleč, da so vladarji oglejskim škofom prepovedali vsakršen obisk slovenskega ozemlja. Takrat so na Dolenjskem zelo velik vpliv dobili stiški menihi. Kranjska dežela je bila zato razdeljena na arhidiakonate in eden od njih je bil tudi dolenjski. Arhidiakoni, ki so bili namestniki škofa iz Ogleja, so bivali v župnijah. Leta 1463 je bil arhidiakon za dolenjsko Vincenc Klobušič, ki je bil župnik v Žužemberku. Prav gotovo je bil on tisti in graščaki, ki so storili vse potrebno, da je bila v Žužemberku ustanovljena samostojna župnija. Žužemberška župnija pa je bila takrat zelo majhna, saj je obsegala samo trg Žužemberk, Cvibelj, Praproče in Faro. Vse ostale vasi so sodile bodisi pod Dobrnič bodisi pod Krko. Župnija je bila grajska lastnina, kar je ostala vse do prve svetovne vojne. Za župnijo, kjer so imeli graščaki patronat, je pomenilo, da so morali iz gradu prispevati petino sredstev za vsako obnovo pri vseh cerkvah v župniji in prav tako pri obnovi župnišča in gospodarskih poslopij. Ko je bila ustanovljena župnija, so bili lastniki žužemberškega gradu Habsburžani, za njimi pa grofje Auerspergi.
Prva cerkev je bila posvečena svetemu Miklavžu. Kdaj so v srednjem veku zamenjali zavetnika cerkve, ni nikjer zapisano. Gotovo pa je, da je bila v 14. stoletju cerkev posvečena Materi Božji. Leta 1389 sta postala zavetnika cerkve in župnije sv. Mohor in Fortunat. To se je zgodilo pod vplivom Ogleja, kajti stolna cerkev v Ogleju je posvečena tema svetnikoma. Ker je bila nekdaj cerkev posvečena Mariji, je bil vedno v sredini glavnega oltarja Marijin kip, ob njej pa klečita farna zavetnika.
Konec 18. stoletja se je od Žužemberka odcepil Šmihel in postal kaplanija, leta 1873 pa samostojna župnija.
Besedilo je pripravil župnik iz župnije Žužemberk Franc Vidmar.
