V bližini Rima, v duhovnem centru Sacrofano, je bilo od 29. aprila do 2. maja mednarodno sinodalno srečanje župnikov z naslovom "Župniki za sinodo". Ob tej priložnosti jim je sveti oče Frančišek napisal pismo in jih povabil, naj bodo po vrnitvi domov "sinodalni misijonarji". Tu pa je celo pismo.

Dragi bratje župniki!

Mednarodno srečanje »Župniki za sinodo« in dialog s tistimi, ki so se ga udeležili, sta priložnost, da se v svojih molitvah spomnim vseh župnikov po svetu, ki jim z veliko naklonjenostjo namenjam te besede.

Tako samoumevno je, da se sliši skoraj banalno, vendar zaradi tega ni nič manj resnično: Cerkev ne bi mogla nadaljevati brez vaše predanosti in služenja. Zato želim najprej izraziti hvaležnost in spoštovanje za vaše velikodušno delo, ki ga vsak dan opravljate in sejete evangelij na vseh vrstah tal (prim. Mk 4,1-25).

Kot ugotavljate v teh dneh srečanja, se župnije, v katerih opravljate svojo službo, nahajajo v zelo različnih okoljih: od tistih na obrobju velemest - neposredno sem jih spoznal v Buenos Airesu - do tistih, ki so tako velike kot province v manj gosto poseljenih regijah; od tistih v mestnih središčih mnogih evropskih držav, kjer stare bazilike gostijo manjše in starejše skupnosti, do tistih, kjer se praznovanja odvijajo pod velikim drevesom in se petje ptic meša z glasovi številnih otrok.

Župniki vse to dobro poznajo, od znotraj poznajo življenje Božjega ljudstva, njegove napore in radosti, njegove potrebe in bogastvo. Zato sinodalna Cerkev potrebuje svoje župnike: brez njih se ne bomo mogli naučiti hoditi skupaj, ne bomo mogli stopiti na pot sinodalnosti, ki je »pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« [1].

Nikoli ne bomo postali misijonarska sinodalna Cerkev, če župnijske skupnosti sodelovanja vseh krščenih pri edinem poslanstvu oznanjevanja evangelija ne bodo naredile za značilnost svojega življenja. Če župnije ne bodo sinodalne in misijonarske, tudi Cerkev ne bo. Sintezno poročilo prvega zasedanja šestnajste redne generalne skupščine škofovske sinode je v zvezi s tem zelo jasno: župnije so poklicane, da se, izhajajoč iz svojih struktur in organizacije svojega življenja, pojmujejo kot »predvsem v službi poslanstva, ki ga verniki opravljajo v družbi, v družinskem in poklicnem življenju, ne da bi se osredotočale izključno na dejavnosti, ki potekajo v njih, in na svoje organizacijske potrebe« (8, l). Zato je nujno, da župnijske skupnosti vedno bolj postajajo kraji, iz katerih krščeni odhajajo kot misijonarski učenci in v katere se vračajo polni veselja, da bi delili čudeže, ki jih je Gospod storil po njihovem pričevanju (prim. Lk 10,17).

Kot pastirji smo poklicani, da na tej poti spremljamo skupnosti, ki jim služimo, in se hkrati z molitvijo, razločevanjem in apostolsko gorečnostjo zavezujemo, da bo naša služba prilagojena potrebam misijonarske sinodalne Cerkve. Ta izziv zadeva papeža, škofe in rimsko kurijo, zadeva pa tudi vas, župnijske duhovnike. On, ki nas je poklical in posvetil, nas danes vabi, naj prisluhnemo glasu njegovega Duha in se premaknemo v smer, ki jo nakazuje. V nekaj smo lahko prepričani: ne bo dopustil, da bi nam primanjkovalo njegove milosti. Na tej poti bomo tudi odkrili, kako osvoboditi našo službo tistih vidikov, ki jo delajo bolj utrujajočo, in ponovno odkriti njeno najbolj resnično bistvo: oznanjevanje Besede in združevanje skupnosti ob lomljenju kruha.

Zato vas pozivam, da sprejmete Gospodov klic, da kot župniki postanete graditelji misijonarske sinodalne Cerkve, in se z navdušenjem podate na to pot. V ta namen bi rad podal tri predloge, ki lahko navdihnejo slog življenja in delovanja župnikov.

1. Vabim vas, da svojo posebno duhovniško karizmo vedno bolj živite v službi mnogovrstnih darov, ki jih Duh širi v Božjem ljudstvu. Dejansko je nujno treba odkriti, spodbujati in ceniti »z občutkom vere karizme, tako skromne kot vzvišene, ki so v različnih oblikah podeljene laikom« (Drugi vatikanski koncil, Odlok o službi in življenju duhovnikov, 9) in so nepogrešljive za evangelizacijo človeške stvarnosti. Prepričan sem, da boste na ta način odkrili mnoge skrite zaklade in se boste v veliki nalogi evangelizacije znašli manj osamljeni ter doživeli veselje pristnega očetovstva, ki ne izstopa, temveč v drugih, moških in ženskah, izvablja toliko dragocenih potencialov.

2. Iz vsega srca vam predlagam, da se naučite in vadite umetnost skupnostnega razločevanja ter si pri tem pomagate z metodo »pogovora v Duhu«, ki nam je tako zelo pomagala na sinodalni poti in pri samem vodenju skupščine. Prepričan sem, da boste lahko poželi številne sadove ne le v strukturah občestva, kot je župnijski pastoralni svet, ampak tudi na mnogih drugih področjih. Kot opozarja Sinodalno poročilo, je razločevanje ključni element pastoralnega delovanja sinodalne Cerkve: »Pomembno je, da se praksa razločevanja izvaja tudi na pastoralnem področju, in sicer na način, ki je primeren okolju, da se osvetli, kakšno je tam konkretno cerkveno življenje. To bo omogočilo boljše prepoznavanje karizem, prisotnih v skupnosti, modro dodeljevanje nalog in služb, načrtovanje pastoralnih poti v luči Duha, ki presega zgolj načrtovanje dejavnosti« (2, l).

3. Na koncu bi vam rad priporočil, da v temelj vsega postavite delitev in bratstvo med seboj in s svojimi škofi. Ta zahteva se je odločno pojavila na mednarodni konferenci za stalno formacijo duhovnikov na temo »Oživite Božji dar, ki je v vas« (2 Tim 1,6), ki je potekala februarja lani tukaj v Rimu in na kateri je sodelovalo več kot osemsto škofov, duhovnikov, posvečenih mož in žena, vključenih v to področje, ki so zastopali osemdeset držav. Ne moremo biti pristni očetje, če nismo predvsem sinovi in bratje. In ne moremo navdihovati občestva in sodelovanja v skupnostih, ki so nam zaupane, če tega ne živimo najprej med seboj. Dobro se zavedam, da se v sosledju pastoralnih nalog takšna zavzetost morda zdi pretirana ali celo izguba časa, vendar je v resnici nasprotno: le tako smo verodostojni in naše delovanje ne razblinja tega, kar so drugi že zgradili.

Župnikov ne potrebuje le misijonarska sinodalna Cerkev, temveč tudi posebna pot sinode 2021-2024 »Za sinodalno Cerkev. Občestvo, udeležba, poslanstvo« v luči drugega zasedanja XVI. redne generalne skupščine škofovske sinode, ki bo potekalo oktobra prihodnje leto. Da bi jo lahko pripravili, moramo slišati vaše glasove.

Zato tiste, ki ste se udeležili mednarodnega srečanja »Župnijski duhovniki za sinodo«, vabim, da ste po vrnitvi domov tudi vi, bratje župniki, misijonarji sinode, tako da oživite razmislek o prenovi župnijske službe v sinodalnem in misijonarskem ključu, hkrati pa omogočite generalnemu tajništvu sinode, da zbere vaš nenadomestljiv prispevek glede priprave dokumenta Instrumentum laboris. Poslušanje župnikov je bil namen tega mednarodnega srečanja, ki pa se ne more končati danes: še naprej vas moramo poslušati.

Dragi bratje, stojim vam ob strani na tej poti, ki jo poskušam prehoditi tudi sam. Vse vas iz srca blagoslavljam, sam pa moram čutiti vašo bližino in podporo vaših molitev. Zaupajmo se blaženi Devici Mariji Hodigitriji: njej, ki kaže pot, njej, ki vodi na Pot, Resnico in Življenje.

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 2. maj 2024

FRANČIŠEK

 __________________________________________________

[1] Nagovor ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015.