Apostolsko pismo Aperuit illis
v obliki motu proprio,
s katerim je sveti oče Frančišek razglasil
nedeljo Božje besede

1. »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma« (Lk 24,45). To je eno zadnjih dejanj, ki jih je storil vstali Gospod pred svojim vnebohodom. Prikazal se je zbranim apostolom, z njimi razlomil kruh in jim odprl um za razumevanje Svetega pisma. Prestrašenim in razočaranim možem je razodel pomen velikonočne skrivnosti: po večnem Očetovem načrtu je Jezus moral trpeti in vstati od mrtvih, da je podaril spreobrnjenje in odpuščanje grehov (prim. Lk 24,26.46-47). Obljubil jim je Svetega Duha, ki jim bo dal moč, da bodo priče skrivnosti odrešenja (prim. Lk 24,29).
Odnos med Vstalim, skupnostjo verujočih in Svetim pismom je življenjsko potreben za našo istovetnost. Brez Gospoda, ki nas vanj uvaja, je nemogoče doumeti Sveto pismo, prav tako pa brez Svetega pisma tudi poslanstvo Jezusa in njegove Cerkve v tem svetu ostane nedoumljivo. Sveti Hieronim je upravičeno zapisal: »Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa« (In Is.,Prologo: PL 24,17).

2. Ob sklepu izrednega svetega leta usmiljenja sem prosil, da bi razmislili o »nedelji, ki bi bila v celoti posvečena Božji besedi, da bi razumeli neizčrpno bogastvo, ki izhaja iz neprestanega pogovora Boga z njegovim ljudstvom« (Apostolsko pismo Misericordia et misera, 7). Eno izmed nedelj bogoslužnega leta na poseben način posvetiti Božji besedi predvsem omogoča, da Cerkev podoživi dejanje Vstalega, ki tudi nam odpre zaklad svoje Besede, da bi mogli biti v svetu oznanjevalci tega neizčrpnega bogastva. Ob tem se spomnimo učenja sv. Efrema: »Gospod, kdo je sposoben razumeti vse bogastvo ene same tvoje besede? Veliko več je tega, kar se nam izmakne, kot tega, kar nam uspe razumeti. Podobni smo žejnim, ki pijejo pri izviru. Tvoja beseda ponuja veliko različnih vidikov, kot je veliko pogledov tistih, ki poučujejo. Gospod je svojo besedo obarval s pisanimi lepotami, da bi tisti, ki jo preiskujejo, mogli gledati tisto, kar imajo rajši. V svojo besedo je skril zaklade, da bi vsak izmed nas našel bogastvo v tem, kar premišljuje« (Commenti sul Diatessaron, 1, 18).

S tem pismom odgovarjam na mnoge prošnje, ki sem jih prejel od Božjega ljudstva, da bi celotna Cerkev v edinosti namenov obhajala nedeljo Božje besede. Postalo je običajno, da skupaj živimo trenutke, v katerih se kot krščanska skupnost osredotočamo na veliko vrednost, ki jo ima Božja beseda v vsakdanjem življenju. V različnih krajevnih Cerkvah obstaja bogastvo pobud, zaradi česar je Sveto pismo vedno bolj dostopno vernikom, da bi bili hvaležni za tako velik dar, zavezani, da ga živijo v vsakdanu, in odgovorni, da zanj dosledno pričajo.

Drugi vatikanski koncil je močno spodbudil ponovno odkrivanje Božje besede z dogmatično konstitucijo Dei Verbum. Besedilo, ki ga je vredno premišljevati in živeti, jasno pokaže naravo Svetega pisma, izročanje iz roda v rod (pogl. II), njegov božanski navdih (pogl. III), ki vsebuje Staro in Novo zavezo (pogl. IV in V), ter pomen za življenje Cerkve (pogl. VI). Da bi spodbudil to učenje, je Benedikt XVI. leta 2008 sklical škofovsko sinodo na temo »Božja beseda v življenju in poslanstvu Cerkve«, po kateri je objavil apostolsko spodbudo Verbum Domini, ki predstavlja nepogrešljiv nauk za naše skupnosti.[1]Dokument posebej poglobi performativno vlogo Božje besede, zlasti kadar se v bogoslužnem dejanju pokaže njen zakramentalni značaj.[2]

Naj v življenju Božjega ljudstva nikdar ne usahne odločilni odnos z živo Besedo –tako kot se Gospod nikdar ne preneha obračati na svojo Nevesto, da bi rasla v ljubezni in pričevanju vere. 

3. Zato določam, naj bo tretja nedelja med letom posvečena obhajanju, premišljevanju in širjenju Božje besede.
Nedelja Božje besede je umeščena v obdobje, ko smo povabljeni, da okrepimo vezi z judi in molimo za edinost kristjanov. Ne gre zgolj za časovno sovpadanje: obhajanje nedelje Božje besede ima ekumensko vrednost, saj Sveto pismo tistim, ki poslušajo, kaže pot, po kateri je treba hoditi, da bi prišli do pristne in trdne edinosti.
Skupnosti naj poiščejo način, kako bodo to nedeljo živele kot slovesen dan. Poleg tega je pomembno, da se med evharističnim slavjem ustoliči sveto besedilo, da zbrano ljudstvo doume normativno vrednost Božje besede. Ob tem je posebej koristno opozoriti na njeno oznanjevanje, homilijo pa prilagoditi tako, da bo poudarjena služba, ki se daje Gospodovi besedi. Škofje na to nedeljo lahko obhajajo obred lektorata ali podelijo podobno službo, da s tem poudarijo pomen oznanjevanja Božje besede v bogoslužju.
Naj ob tem ne umanjka noben napor, da bi nekatere vernike primerno pripravili za službo resničnih oznanjevalcev Besede, kot se že skoraj običajno dogaja za akolite ali za izredne delivce obhajila. Duhovniki naj poiščejo način za izročitev Svetega pisma ali njegovega dela vsemu občestvu, s čimer se pokaže, kako pomembno je v vsakdanjem življenju nadaljevati branje, poglabljanje in molitev s Svetim pismom, še posebej ob upoštevanju metode lectio divina.

4. Vrnitev izraelskega ljudstva v domovino po babilonskem suženjstvu je na pomenljiv način zaznamovalo branje iz knjige Postave. Sveto pismo nam v Nehemijevi knjigi nudi ganljiv opis tega trenutka. Ljudstvo je zbrano v Jeruzalemu, na trgu pri Vodnih vratih, in posluša Postavo. To ljudstvo je izgnanstvo razkropilo, sedaj pa se je »enodušno« (Neh 8,1) zbralo okoli Svetega pisma. Ob branju svete knjige so bila »ušesa vsega ljudstva obrnjena proti knjigi postave« (Neh 8,3), zavedajoč se, da bodo v tej besedi odkrili smisel doživetih dogodkov. Odziv na oznanilo je ganjenost in jok: »[Leviti] so brali iz knjige Božje postave po odstavkih, razlagali pomen, da so mogli razumeti, kar so brali. Tedaj so Nehemija, ki je bil upravnik, duhovnik ter pismouk Ezra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, rekli vsemu ljudstvu: ‘Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!’ Vse ljudstvo je namreč jokalo, ko so slišali besede postave. […] Ne bodite žalostni, kajti GOSPODOVOveselje je vaša moč« (Neh 8,8-10).
Te besede vsebujejo velik poduk. Sveto pismo ne more biti dediščina samo nekaterih, še manj zbirka knjig za nekaj privilegiranih. Pripada vsemu ljudstvu, ki je zbrano, da bi ga poslušalo in se prepoznalo v Besedi. Pogosto se ob prebiranju svetega besedila v nekaterih krogih ali v izbranih skupinah pojavijo težnje po monopolu. Toda ne sme biti tako. Sveto pismo je knjiga Gospodovega ljudstva, ki v poslušanju prehaja od razkropljenosti in razdeljenosti k edinosti. Božja beseda združuje verujoče in jih naredi za eno ljudstvo.

5. V tej edinosti, ki se rodi iz poslušanja, imajo pastirji najprej veliko odgovornost, da razlagajo Sveto pismo in vsem omogočijo, da ga razumejo. Ker je to knjiga ljudstva, so jo tisti, ki so poklicani, da so služabniki besede, dolžni narediti dostopno svoji skupnosti.
Zlasti homilija ima posebno nalogo, ker ima »skoraj zakramentalno naravo« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 142). Uvajati v globino Božje besede s preprostim jezikom, ki je prilagojen poslušalcu, omogoči duhovniku, da pomaga odkriti tudi »lepoto podob, ki jih je Gospod uporabljal, da bi spodbujal k dobremu« (prav tam). Gre za pastoralno priložnost, ki je ne smemo izgubiti!
Za mnoge naše vernike je to namreč edina priložnost, da doumejo lepoto Božje besede in vidijo, kako se nanaša na njihovo vsakdanje življenje. Pripravi homilije je torej treba posvetiti primeren čas. Pri razlagi svetih beril ne smemo improvizirati. Od nas, pridigarjev, se zahteva prizadevanje, da ne dolgovezimo in v homilije ne vključujemo tujih tem. Kadar se ustavimo v premišljevanju in molitvi ob svetem besedilu, smo sposobni govoriti s srcem, da dosežemo srca ljudi, ki nas poslušajo, in izraziti bistveno, kar ljudje doumejo in rodi sad. Nikdar se ne naveličajmo posvečati časa in molitve Svetemu pismu, da bi ga sprejeli »ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo« (1 Tes 2,13). Dobro je, da tudi kateheti, ki pomagajo rasti v veri, pri svojem poslanstvu čutijo nujnost, da se prenavljajo skozi študij Svetega pisma in domačnost z njim. To jim omogoča, da spodbujajo resnični pogovor med naslovljenci in Božjo besedo.

6. Preden je prišel k učencem, ki so bili zaprti v hiši, in jih odprl za razumevanje Svetega pisma (prim. Lk 24,44-45), se je Vstali prikazal dvema izmed njih na poti, ki vodi iz Jeruzalema v Emavs (prim. Lk 24,13-35). Pripoved evangelista Luka opozori, da se je to dogajalo na sam dan vstajenja, se pravi v nedeljo. Učenca sta razpravljala o zadnjih dogodkih Jezusovega trpljenja in smrti. Njuno pot zaznamujeta žalost in razočaranje nad njegovim tragičnim koncem. Vanj sta upala kot v Mesija, osvoboditelja, nahajata pa se pred pohujšanjem Križanega. Vstali se sam obzirno približa in hodi z učencema, vendar ga ne prepoznata (prim. v. 16). Med potjo ju Gospod sprašuje in ugotovi, da nista razumela smisla njegovega trpljenja in smrti; imenuje ju »nespametna in počasna v srcu« (v. 25); »začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (v. 27). Kristus je prvi ekseget! Ne le, da so starodavni spisi napovedovali, kar bo storil, tudi sam je hotel biti zvest tej besedi, da bi očitno pokazal na zgodovino odrešenja, ki ima svojo izpolnitev v Kristusu.

7. Biblija kot Sveto pismo govori o Kristusu in ga oznanja kot tistega, ki mora skozi trpljenje, da vstopi v svojo slavo (prim. v. 26). Ne le del, temveč celotno Pismo govori o njem. Brez tega besedila sta njegova smrt in vstajenje nedoumljiva. Zato ena izmed najstarejših izpovedi vere poudarja, da je Kristus »umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu« (1 Kor 15,3-5). Ker Pismo govori o Kristusu, nam omogoča verovanje, da njegova smrt in vstajenje ne pripadata mitologiji, temveč zgodovini; nahajata se v središču vere njegovih učencev.
Povezava med Svetim pismom in vero vernikov je globoka. Ker vera prihaja iz poslušanja, poslušanje pa je osredotočeno na Kristusovo besedo (prim. Rim 10,17), povabilo, ki iz tega izvira, poudarja nujnost in pomembnost, ki ju morajo verniki nameniti poslušanju Gospodove besede tako v bogoslužnem dejanju kot v osebni molitvi in premišljevanju.

8. Potovanje Vstalega z učencema v Emavs se zaključi z večerjo. Skrivnostni Popotnik sprejme vztrajno prošnjo, s katero se nanj obrača dvojica: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil« (Lk 24,29). Sedejo k mizi, Jezus vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. V tistem trenutku se jima odprejo oči in ga spoznata (prim. v. 31).
Iz tega prizora spoznamo, kako neločljiva je povezanost med Svetim pismom in evharistijo. Drugi vatikanski koncil uči: »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala kot Gospodovo telo samo; saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom« (Dei Verbum, 21).
Stalno srečevanje s Svetim pismom in obhajanje evharistije omogočita prepoznavanje med ljudmi, ki pripadajo drug drugemu. Kot kristjani smo eno samo ljudstvo, ki potuje skozi zgodovino; močni smo zaradi Gospodove prisotnosti med nami, ki nam govori in nas hrani. Dan, posvečen Svetemu pismu, ni enkrat letno, ampak enkrat za celotno leto, saj je za nas nujno, da postanemo domači in tesno povezani s Svetim pismom in Vstalim, ki ne neha lomiti Besede in Kruha v skupnosti verujočih. Vstopiti moramo v stalno zaupnost s Svetim pismom, saj sicer srce ostane hladno, oči ostanejo zaprte, prizadete, v neštetih oblikah slepote.
Sveto pismo in zakramenti so med seboj neločljivi. Kadar zakramente uvede in osvetli Beseda, se bolj jasno pokažejo kot cilj neke poti, na kateri Kristus sam odpre duha in srce za spoznanje svojega odrešenjskega delovanja. V tem kontekstu ne smemo pozabiti na nauk, ki izhaja iz knjige Razodetja. Tam je rečeno, da Gospod stoji pri vratih in trka. Če kdo sliši njegov glas in vrata odpre, On vstopi, da bi večerjal z njim (prim. 3,20). Jezus Kristus trka na naša vrata po Svetem pismu; če poslušamo in odpremo vrata uma in srca, tedaj vstopi v naše življenje in ostane z nami.

9. V drugem pismu Timoteju, ki na neki način predstavlja njegovo oporoko, sv. Pavel priporoča svojemu zvestemu sodelavcu, naj vedno bere Sveto pismo. Apostol je prepričan, da »je vse Sveto pismo navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti« (3,16). To Pavlovo priporočilo Timoteju predstavlja osnovo za razmislek o navdihnjenju Svetega pisma v koncilski konstituciji Dei Verbum, pri čemer se kažejo njegov odrešenjski namen, duhovna razsežnost in načelo učlovečenja.
Ko Dei Verbum opozarja zlasti na Pavlovo priporočilo Timoteju, poudarja, da »svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu« (št. 11). Ker poučujejo glede odrešenja po veri v Kristusa (prim. 2 Tim 3,15), resnice, ki jih vsebujejo, služijo za naše odrešenje. Sveto pismo ni zbirka niti zgodovinskih niti kroniških knjig, ampak je v celoti naravnano na celostno odrešenje človeka. Zaradi očitne zgodovinske zakoreninjenosti knjig, ki jih vsebuje sveto besedilo, ne smemo pozabiti prvotnega namena – našega odrešenja. Vse je usmerjeno v ta namen, ki je zapisan v sami naravi Svetega pisma, sestavljenega kot zgodovina odrešenja, v kateri Bog govori in deluje, da bi šel naproti vsem ljudem ter jih rešil zla in smrti.
Za dosego tega odrešenjskega namena Sveto pismo po delovanju Svetega Duha spreminja človeško besedo, zapisano na človeški način, v Božjo besedo (prim. Dei Verbum, 12). Vloga Svetega Duha v Svetem pismu je poglavitna. Brez njegovega delovanja bi bili nenehno v nevarnosti, da bi ostali zaprti zgolj v zapisanem besedilu. Temu bi lahko sledila fundamentalistična razlaga, ki se ji moramo ogibati, da ne bi izdali navdihnjenega, dinamičnega in duhovnega značaja svetega besedila. Apostol nas spominja: »Črka namreč ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Sveti Duh torej spreminja Sveto pismo v živo Božjo besedo, ki jo njegovo sveto ljudstvo živi in posreduje v veri.

10. Delovanje Svetega Duha ne zadeva samo oblikovanja Svetega pisma, ampak deluje tudi v tistih, ki poslušajo Božjo besedo. Pomembna je trditev koncilskih očetov, po kateri je treba Sveto pismo »brati in razlagati v istem Duhu, v katerem je bilo napisano« (Dei Verbum, 12). Z Jezusom Kristusom Božje razodetje doseže svojo izpolnitev in polnost, vendar Sveti Duh nadaljuje svojo dejavnost. Delovanja Svetega Duha ne smemo omejiti samo na božansko navdihnjeno naravo Svetega pisma in na njegove različne avtorje. Zato je pomembno, da zaupamo v delovanje Svetega Duha, ki še naprej uresničuje svojo posebno obliko navdihovanja, kadar Cerkev uči Sveto pismo, kadar ga učiteljstvo avtentično razlaga (prim. prav tam) in kadar vsak vernik iz njega izpelje lastno duhovno normo. V tem smislu lahko razumemo Jezusove besede apostolom, ki so pritrdili, da so doumeli pomen njegovih besed: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13,52).

11. Končno Dei Verbum določa, da »da so se Božje besede, izražene v človeških jezikih, priličile človeški govorici, kakor si je nekoč Beseda večnega Očeta privzela nebogljeno človeško meso in postala podobna človeku« (št. 13). Kakor da bi učlovečenje Božje Besede dalo obliko in pomen odnosu med Božjo besedo in človeško govorico, z njenimi zgodovinskimi in kulturnimi pogojenostmi. V tem dogodku dobiva obliko izročilo, ki je tudi sàmo Božja beseda (prim. prav tam, 9). Pogosto smo v nevarnosti, da bi med seboj ločili Sveto pismo in izročilo, ne da bi razumeli, da sta skupaj en sam vir razodetja. Pisni značaj prvega ničesar ne jemlje dejstvu, da je v polnosti živa beseda; tako živo izročilo v Cerkvi, ki ga v teku stoletij nenehno posreduje iz roda v rod, poseduje to sveto knjigo kot »najvišje pravilo vere« (prav tam, 21). Sicer pa je Sveto pismo, preden je postalo besedilo, ustno prenašala in ga ohranjala živega vera nekega ljudstva, ki ga je priznavalo kot svojo zgodovino in načelo istovetnosti sredi tolikih drugih ljudstev. Svetopisemska vera se zato utemeljuje na živi besedi, ne na knjigi.

12. Kadar Sveto pismo beremo v istem Duhu, s katerim je bilo napisano, ostaja vedno novo. Stara zaveza ni nikoli stara, ko je enkrat del Nove zaveze, ker vse preobrazi edini Duh, ki ju navdihuje. Celotno sveto besedilo ima preroško vlogo: ne zadeva prihodnosti, ampak sedanjost tistega, ki se hrani z Besedo. Jezus to jasno zatrjuje na začetku svojega poslanstva: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). Kdor se vsak dan hrani z Božjo besedo, postaja kakor Jezus sodobnik oseb, ki jih srečuje; ni v skušnjavi, da bi zapadel ali jalovemu domotožju po preteklem ali nestvarnim utopijam glede prihodnosti.
Svojo preroško vlogo izpolnjuje Sveto pismo zlasti v odnosu do tistega, ki jo posluša. Povzroča sladkost in grenkobo. Na misel mi prihajajo besede preroka Ezekiela, ki po Gospodovem povabilu, naj poje zvitek, zaupa: »Použil sem ga in v ustih mi je bil sladek kakor med« (3,3). Tudi evangelist Janez je na otoku Patmosu podoživel Ezekielovo izkustvo, vendar dodaja: »V mojih ustih je bila sladka kakor med. A ko sem jo pojedel, me je v trebuhu zagrenilo« (Raz 10,10). 

Sladkost Božje besede nas priganja, da jo delimo s tistimi, ki jih srečujemo v svojem življenju, da izrazimo gotovost upanja, ki je v njej (prim. 1 Pt 3,15-16). Grenkost pa nam je pogosto ponujena ob ugotovitvi, kako težko postane, ko bi morali živeti skladno z njo; morda smo jo celo zavrnili, ker ji nismo priznali moči, da osmisli naše življenje. Zato se Božje besede nikoli ne privadimo, temveč se hranimo z njo, da bi odkrili in globoko živeli odnos z Bogom in brati.

13. Nadaljnji izziv, ki izhaja iz Svetega pisma, zadeva ljubezen. Božja beseda stalno kliče k usmiljeni ljubezni Očeta, ki prosi otroke, naj živijo v ljubezni. Jezusovo življenje je poln in popoln izraz te božanske ljubezni, ki ničesar ne zadrži zase, ampak brez pridržkov vsem podarja samega sebe. V priliki o ubogem Lazarju odkrijemo pojasnilo. Lazar in bogatin umreta. Ko slednji vidi ubožca v Abrahamovem naročju, prosi, naj bo poslan k svojim bratom, da jih opomni, naj živijo ljubezen do bližnjega ter se tako izognejo mukam, ki jih trpi on. Abrahamov odgovor je oster: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo« (Lk 16,29). Poslušati Sveto pismo, da bi uresničevali usmiljenje – to je velik izziv, postavljen pred naše življenje. Božja beseda more odpreti naše oči in nam omogočiti, da izstopimo iz individualizma, ki vodi k zadušitvi in nerodovitnosti, hkrati pa odpira pot medsebojne podelitve in solidarnosti.

14. Pripoved o spremenitvi sodi med najbolj pomenljive prizore odnosa med Jezusom in učenci. Jezus se s Petrom, Jakobom in Janezom povzpne na goro, da bi molil. Evangelisti pravijo, da sta se Jezusov obraz in oblačilo bleščala, medtem ko se je pogovarjal z dvema možema: Mojzesom in Elijem, ki sta poosebljala Postavo in preroke, se pravi Sveto pismo. Petrov odziv na ta pogled je poln veselega začudenja: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Lk 9,33). V tistem trenutku jih je pokril oblak s svojo senco in učence je prevzel strah.
Spremenitev spominja na šotorski praznik, ko sta Ezdra in Nehemija ljudstvu brala sveto besedilo ob vrnitvi iz izgnanstva. Istočasno pa anticipira Jezusovo slavo v pripravi na pohujšanje trpljenja, Božjo slavo, na katero kaže tudi oblak, ki objame učence, kot simbol Gospodove navzočnosti. Ta spremenitev je podobna spremenitvi Svetega pisma, ki presega samega sebe, kadar hrani življenje vernikov. Kakor pravi Verbum Domini: »Pri ugotavljanju razčlenjenosti med različnimi svetopisemskimi pomeni torej postane odločilno, da doumemo prehod med črko in duhom. Ne gre za avtomatičen in spontan prehod; prej je potrebno preseči črko« (št. 38).

15. Na poti sprejemanja Božje besede nas spremlja Gospodova Mati, prepoznana kot blagrovana, ker je verovala v izpolnitev tega, kar ji je povedal Gospod (prim. Lk 11,45). Marijin blagor je pred vsemi blagri, ki jih je Jezus povedal za uboge, žalostne, krotke, delavce za mir in tiste, ki so preganjani, ker je nujen pogoj vsakega drugega blagra. Noben ubog ni blagrovan, ker je ubog; to postane, če kot Marija veruje v izpolnitev Božje besede. Na to opozarja veliki učenec in učitelj Svetega pisma sv. Avguštin: »Nekdo iz množice, ki ga je navdušenje posebej prevzelo, je vzkliknil: 'Blagor telesu, ki te je nosilo.' In on: 'Še bolj pa blagor tistim, ki poslušajo Božjo besedo in jo ohranijo.' Kot bi rekel: tudi moja mati, ki jo blagruješ, je blagrovana ravno zaradi tega, ker ohranja Božjo besedo, ne ker je v njej Beseda postala meso in prebiva med nami, ampak ker ohranja Božjo besedo, po kateri je bila ustvarjena in ki je v njej postala meso« (Sul Vang. di Giov, 10,3). 

Nedelja, posvečena Besedi, lahko v Božjem ljudstvu omogoči rast pobožne in marljive domačnosti s Svetim pismom, kakor je sveti pisatelj učil že v starodavnih časih: »Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ« (5 Mz 30,14).

V Rimu, pri svetem Janezu v Lateranu, 30. septembra 2019

Liturgični spomin sv. Hieronima ob začetku 1600-letnice njegove smrti

Frančišek

Nedelja Božje besede
Komentar msgr. Rina Fisichele

»Drugi vatikanski ekumenski koncil je dal veliko spodbudo ponovnemu odkrivanju Božje besede« – ta misel nam lahko pomaga, ko se lotevamo bistva apostolskega pisma, s katerim papež Frančišek razglaša nedeljo Božje besede. V pol stoletja, ki nas loči od koncila, resnične spodbude za spremembo zgodovine Cerkve, smo prehodili rodovitno, a še nedokončano pot, da bi Božjo besedo vrnili v osrčje življenja Cerkve. Poznamo zgodovinske dogodke, ki so po končanem tridentinskem koncilu postopoma vodili k odstranitvi Svetega pisma iz življenja vernikov, da bi ga prepustili nekaterim izbrancem. Če bi imeli pred očmi opomin sv. Hieronima – »Nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa« –, bi zgodovina poznala drugo pot. Vendar zgodovine ne ustvarjajo »čeji« in podmene, ampak trda resničnost dejstev, čeprav so podvržena pravilni razlagi. 

V tem kontekstu pobuda papeža Frančiška dobiva zgodovinsko vrednost, prihodnja desetletja pa bodo omogočila preverjanje, koliko je lahko učinkovita za Cerkev in za dozorevanje krščanskega ljudstva. Nekateri izrazi apostolskega pisma namreč omogočajo, da se lotimo bistva tega predloga in presojamo njegovo vrednost. V skladu z mislijo, ki je ljuba papežu Frančišku, gre najprej za poudarek, da Sveto pismo pripada Božjemu ljudstvu. Ko ponovno prehodi pomembne dele dogmatične konstitucije Dei Verbum in razmišljanja sinode o »Božji besedi v življenju in poslanstvu Cerkve«, ki se je iztekla v apostolsko spodbudo Verbum Domini, papež Frančišek zaključuje, »da v življenju našega ljudstva nikdar ne bi nikdar zmanjkalo tega odločilnega odnosa z živo Besedo, ker se Gospod nikdar ne naveliča obračati se na svojo Nevesto, da bi mogla rasti v ljubezni in v pričevanju vere« (št. 2).

Pa ne samo to. S poudarkom, ki nikakor ni samo retoričen, dodaja, da »Sveto pismo ne more biti dediščina samo nekaterih, še manj zbirka knjig za nekaj privilegiranih. Pripada vsemu ljudstvu, ki je zbrano, da bi ga poslušalo in se prepoznalo v Besedi. Pogosto se ob prebiranju svetega besedila v nekaterih krogih ali v izbranih skupinah pojavijo težnje po monopolu. Toda ne sme biti tako. Sveto pismo je knjiga Gospodovega ljudstva, ki v poslušanju prehaja od razkropljenosti in razdeljenosti k edinosti. Božja beseda združuje verujoče in jih naredi za eno ljudstvo« (št. 4). To razmišljanje nas spominja na podoben razmislek Benedikta XVI., ko je prevzel v posest katedralo svetega Janeza v Lateranu: »V Cerkvi Sveto pismo, katerega razumevanje raste pod navdihom Svetega Duha, in služba pristnega razlaganja, ki je bila zaupana apostolom, neločljivo pripadata drug drugemu. Kjer je Sveto pismo ločeno od živega glasu Cerkve, postane plen razprav strokovnjakov. Gotovo je vse, kar nam imajo ti povedati, pomembno in dragoceno; delo strokovnjakov nam zelo pomaga razumevati živ proces, v katerem je Sveto pismo raslo, in njegovo zgodovinsko bogastvo. A zgolj znanost nam ne more dati dokončne in zavezujoče razlage; v razlagi nam ni sposobna dati tiste gotovosti, s katero bi lahko živeli in po kateri bi lahko tudi umrli. Zato je potrebno večje pooblastilo, kakor lahko izide zgolj iz človeških sposobnosti. Zaradi tega potrebujemo glas žive Cerkve, tiste Cerkve, ki je bila zaupana Petru in zboru apostolov do konca sveta.«

Kot je razvidno, vez in harmonija, zaradi katerih dojemamo pomembnost Božje besede, po nenehnem delovanju Svetega Duha (prim. št. 10) in stalnem razlaganju pastirjev ostaja živa Beseda, posredovana iz roda v rod, da bi vsem dala odgovor na veliko vprašanje po smislu, ki obkroža osebno bivanje. Zato se Sveto pismo še bolj vrača v roke vernikov, da bi jim bilo jed in hrana. Na tem obzorju se nam ne more izmakniti povezava, ki jo papež Frančišek na osnovi Dei Verbum postavlja med Svetim pismom in evharistijo: »Stalno srečevanje s Svetim pismom in obhajanje evharistije omogočita prepoznavanje med ljudmi, ki pripadajo drug drugemu. Kot kristjani smo eno samo ljudstvo, ki potuje skozi zgodovino; močni smo zaradi Gospodove prisotnosti med nami, ki nam govori in nas hrani. Dan, ki je posvečen Svetemu pismu, ni enkrat letno, ampak enkrat za celotno leto, saj je za nas nujno, da postanemo domači in tesno povezani s Svetim pismom in Vstalim, ki ne neha lomiti Besede in Kruha v skupnosti verujočih« (št. 8).

V luči teh razmišljanj ni tvegana misel, da razglasitev nedelje Božje besede vzporejamo z nedeljo Svetega Rešnjega Telesa, ko obhajamo slovesnost Kristusovega Telesa in Krvi. Ta praznik se je porodil na Zahodu, da bi na neki način odgovorili na zmote, ki jih je izrazil Berengar iz Toursa, ko je podvomil o resnični Kristusovi navzočnosti v posvečenem kruhu. Papež Urban IV. je leta 1265 po čudežu v Orvietu z bulo Transiturus praznik razširil na celotno Cerkev. Tomaž Akvinski je povzel starodavno besedilo Venancija Fortunata (530–607) in sestavil Pange lingua, ki vse do danes ostaja evharistična himna v odličnem pomenu besede. Razglasitev nedelje Božje besede se bo sčasoma lahko potrdila kot priložnost, da Cerkev slavi skrivnost Boga, ki se razodeva tako, da ljudi nagovarja s svojo besedo in jih kliče k življenjskemu občestvu z njim.

Tri podobe Svetega pisma papežu Frančišku omogočajo, da osvetli pomen te nedelje. Najprej znan prizor zaključne pripovedi Lukovega evangelija z učencema, ki sta se napotila v Emavs. Evangelist izrazi razočaranje in žalost učencev dan po Gospodovi smrti. Popotnika, ki se jima pridruži v nedeljo, ne prepoznata kot Kristusa. Kljub temu jima je razžaril srci, ko »je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27). Vstali je učencema odprl um za razumevanje Pisem. To papežu omogoča, da zagotovi: »Odnos med Vstalim, skupnostjo verujočih in Svetim pismom je življenjsko potreben za našo istovetnost. Brez Gospoda, ki nas vanj uvaja, je nemogoče doumeti Sveto pismo, prav tako pa brez Svetega pisma tudi poslanstvo Jezusa in njegove Cerkve v tem svetu ostane nedoumljivo« (št. 1). Krščanska identiteta se ne sklicuje na neki splošen mit, ki bi bil sad človeške domišljije, ampak je zanesljiva in dokončna zgodovina, katere protagonist je Jezus Kristus, ki prebuja vero. Zato papež Frančišek zapiše: »Povezava med Svetim pismom in vero vernikov je globoka. Ker vera prihaja iz poslušanja, poslušanje pa je osredotočeno na Kristusovo besedo (prim. Rim 10,17), povabilo, ki iz tega izvira, poudarja nujnost in pomembnost, ki ju morajo verniki nameniti poslušanju Gospodove besede tako v bogoslužnem dejanju kot v osebni molitvi in premišljevanju« (št. 7).

Druga podoba je vzeta iz pripovedi Nehemijeve knjige, ki govori o vrnitvi ljudstva iz izgnanstva in ganjenosti zaradi ponovnega odkritja in branja svetih besedil. Izpostavljen je pouk, kako ponovno odkriti, da smo ljudstvo, ki ga združi praznovanje ob Božji besedi, brez strahu, da bi ga premagalo bogastvo, ki ga beseda vsebuje, a izzvano, da gre vedno onkraj vsakega možnega doseženega odkritja. Navajanje čudovitega besedila pesnika in teologa sv. Efrema Sirskega (306–373) papežu omogoči, da predstavi Božjo besedo kot vedno živ, globok in neizčrpen studenec. Z besedami svetega sirskega diakona lahko izjavimo: »Razveseli se, da si se odžejal, a naj te ne žalosti dejstvo, da te bogastvo besede presega. Kdor je žejen, je vesel, da pije, ni pa žalosten, ker ne more izsušiti studenca. Bolje je, da studenec poteši tvojo žejo, kot da bi žeja izčrpala studenec. Če je tvoja žeja potešena, ne da bi se studenec posušil, boš lahko ponovno pil vsakokrat, ko boš to potreboval. Če pa bi se odžejal in bi to presušilo studenec, bi bila tvoja zmaga tvoja nesreča. Zahvali se za to, kar si prejel, in ne godrnjaj zaradi tega, kar ostaja neuporabljeno. Kar si vzel ali odnesel, je tvoje, kar pa ostaja, je še vedno tvoja dediščina. Česar zaradi svoje slabosti nisi mogel takoj sprejeti, s svojo vztrajnostjo prejmi v drugih trenutkih« (Komentarji k Diatessaronu). Od tega učenja se papež Frančišek vrača, da bi ponovno postal razlagalec zahtev Božjega ljudstva, da bi bili pastirji s svojo homilijo zvesti in dobri oznanjevalci. To je tema, ki je papežu posebno ljuba in jo je večkrat poudaril, tudi ob tej priložnosti: »Zlasti homilija ima čisto posebno nalogo. […] Za mnoge naše vernike je to namreč edina priložnost, da doumejo lepoto Božje besede in vidijo, kako se nanaša na njihovo vsakdanje življenje. […] Od nas, pridigarjev, se zahteva prizadevanje, da ne dolgovezimo in v homilije ne vključujemo tujih tem. Kadar se ustavimo v premišljevanju in molitvi ob svetem besedilu, smo sposobni govoriti s srcem, da dosežemo srca ljudi, ki nas poslušajo, in izraziti bistveno, kar ljudje doumejo in rodi sad« (št. 5).

Zadnja podoba povzema besedili iz preroka Ezekiela (prim. 3,3) in Razodetja (prim. 10,10), kjer je opisana sladkost in grenkost Božje besede. Papež Frančišek ob tem poudari, da Božja beseda vrši pravo »preroško delovanje« (št. 12). Po vzgibu Svetega Duha namreč odkrijemo, da ni navdihoval samo svetih pisateljev, ampak da deluje tudi v tistih, »ki poslušajo Božjo besedo« (št. 10). Živega in dinamičnega značaja Božje besede ne moremo shraniti v eno samo knjigo, ampak jo presega vedno živo sporočilo, ki omogoča Cerkvi biti ljudstvo, odgovorno, da nenehno in vse do konca prenaša Besedo, iz katere se poraja in ki jo vodi k dovršitvi. Vendar pa je Beseda sladka kot med, ko jo poslušamo, in zagreni, ko doseže trebuh. Razmišljanje papeža Frančiška izpostavi prav ta vidik: »Sladkost Božje besede nas priganja, da jo delimo s tistimi, ki jih srečujemo v svojem življenju, da izrazimo gotovost upanja, ki je v njej (prim. 1 Pt 3,15-16). Grenkost pa nam je pogosto ponujena ob ugotovitvi, kako težko postane, ko bi morali živeti skladno z njo; morda smo jo celo zavrnili, ker ji nismo priznali moči, da osmisli naše življenje« (št. 12).

Nedelja Božje besede postaja resnična priložnost, ponujena našim skupnostim, da dodatno okrepimo to, kar se že uresničuje, in da nas izzove, da gremo naprej, ne da bi se utrudili, da se ne bi nikoli navadili na novost, ki nam jo ponuja. Papež Frančišek priznava, da je v krajevnih Cerkvah že veliko pobud, zbliževanje ob nedelji Božje besede kot znamenju edinosti in ekumenskega delovanja pa lahko spodbuja poglabljanje v Sveto pismo in njegovo poznavanje med verniki (prim. 3). Gre za pastoralno priložnost, s katero moramo okrepiti navdušenje v delu za novo evangelizacijo, ki zavezuje vernike v tem zgodovinskem trenutku, polnem izzivov, na katere Gospodova beseda ponuja smiseln odgovor.

+ nadškof msgr. Rino Fisichella,
predsednik Papeškega sveta za novo evangelizacijo