Katoliški inštitut (KI) med letoma 2021 in 2027 izvaja projekt digitalizacije izbranega segmenta gradiva, shranjenega v arhivu Studia slovenica (SSL).
Projekt finančno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Izbor dokumentov za digitalizacijo zajema tiste enote, ki so potencialno najbolj zanimive za znanstvenoraziskovalno delo ter posledično podvržene fizični obrabi. Do sredine letošnjega leta je bilo digitaliziranih, strokovno komentiranih in povzetih pet obsežnejših besedil monografskega tipa iz sredine 20. stoletja. Ker doslej še niso bila objavljena ali drugače osvetljena, predstavljajo dobrodošlo novost za slovensko zgodovinopisje in kulturo. V nadaljevanju so podane osnovne informacije in zgodovinski kontekst izbranih dokumentov.
Borut Bober (Ciril Žebot), Narod sredi Evrope (1943). Gre za narodni program in obenem politološko študijo Boruta Bobra (psevdonim), najverjetneje Cirila Žebota (1914–1989) skupaj z anonimnimi sodelavci iz Akademskega kluba Straža. Besedilo je bilo dokončano leta 1943 in opremljeno z naslovom »Narod sredi Evrope – razprava o srednjeevropskem vprašanju s posebnim ozirom na Slovence«. Ciril Žebot, pravnik in univerzitetni profesor politične ekonomije, po drugi svetovni vojni delujoč v Združenih državah Amerike, velja za enega prvih zagovornikov samostojne slovenske države. Svojo življenjsko zgodbo in družbenopolitična stališča je podrobno predstavil v monografiji »Neminljiva Slovenija« (Celovec, 1988). Njegova razprava »Narod sredi Evrope« vsebuje prvo izčrpnejšo utemeljitev takrat avantgardne in redke ideje o Sloveniji zunaj jugoslovanskega okvira. Avtor se sklicuje na intelektualno dediščino duhovnika, univerzitetnega profesorja teologije in političnega delavca Lamberta Ehrlicha (1878–1942) s prepričanjem o edinstvenosti slovenskega naroda kot stične točke med romanskim, germanskim in slovanskim svetom. V kontekstu razkosanja slovenskega ozemlja v vojnem času predlaga sodelovanje z zahodnimi zavezniki ob hkratni protikomunistični drži ter vojno prepoznava kot priložnost za (postopno) oblikovanje samostojne Slovenije.
Ciril Žebot, Osnovni tipi modernih gospodarskih ustrojev (1942). Žebotovo nastopno predavanje ob izvolitvi v naziv docenta na Univerzi v Ljubljani 27. marca leta 1942 prinaša zgodovinski in teoretični pregled ekonomsko-političnih sistemov v zahodnem svetu od konca 18. do sredine 20. stoletja, analizo njihovih prednosti in slabosti, razmislek o (ne)pravični družbeni ureditvi v razmerju do delitve dela in zasebne lastnine v preteklosti in avtorjevi sodobnosti. S svojo kritiko tako socialistične ekonomije kot tudi tržnega gospodarstva omogoča vpogled v korporativistične nazore (zagovor stanovske družbe in dejavne vloge države), značilne za takratne politično konservativno usmerjene intelektualce v Srednji Evropi. Žebotovo predavanje predstavlja najpomembnejši prispevek s področja politične ekonomije na Slovenskem med drugo svetovno vojno in odkriva duha takratnega časa, obenem pa omogoča vpogled v možnosti in omejitve delovanja slovenske univerze v času italijanske okupacije v t. i. Ljubljanski pokrajini.
Ciril Žebot, Odgovor Edvardu Kardelju (1969). Žebotov odgovor Edvardu Kardelju (1910–1979) se navezuje na eno pomembnejših poglavij slovenske zgodovine 20. stoletja: začasno sprostitev prehajanja jugoslovanske državne meje za vse tuje državljane ob mednarodnem letu turizma 1968, ko je Slovenijo obiskal tudi Žebot, in t. i. cestno afero (izgradnja prvih avtocestnih odsekov v Sloveniji), katere glavni akter je bil predsednik slovenske republiške vlade (izvršni svet) Stane Kavčič (1919–1987). Žebot si je kot ugledni ameriški univerzitetni profesor politične ekonomije prizadeval za posojila pri Mednarodni banki za obnovo in razvoj, ki bi bila namenjena vlaganjem v infrastrukturno mrežo Slovenije in njeno ekonomsko naslonitev na Srednjo Evropo. Žebotov odgovor v tem kontekstu zavrača Kardeljeve obtožbe na njegov račun v časniku Delo in Komunist, kjer med drugim obračunava z Žebotovo medvojno vlogo in škodljivostjo politične emigracije. Žebotova brošura je reprezentativen dokument, skozi katerega se razkriva polemični odnos med slovensko socialistično oblastjo oz. njenim osrednjim ideologom in nasprotno mislečo politično emigracijo. Razširjanje te publikacije je bilo v takratni Socialistični Republiki Sloveniji prepovedano.
Zvone Žitnik, Dnevnik vojnih dni (1944–1945). Vojni dnevnik Zvoneta Žitnika (1923–1945), podporočnika, ilustratorja in sodelavca propagandne službe primorskih domobrancev (Slovenski narodni varnostni zbor), ponuja neprecenljiv prvoosebni pogled na vojno dogajanje z očmi mladega podčastnika, delujočega v manj znani veji slovenske domobranske vojske. Na tak način časovno neposredno pokriva stanje »na terenu« ob vključevanju raznolike vsebine, kot denimo bojni spopadi, vsakdanje življenje z lokalnim prebivalstvom, osebne prigode, odnos do nemškega okupatorja in povojnih zavezniških oblasti v Italiji, razmišljanje o političnih načrtih in predvidevanjih za povojni čas. Dnevnik pokriva obdobje od Žitnikovega vstopa v enote primorskih domobrancev maja 1944 do nesrečne smrti z utopitvijo med bivanjem v begunskem taborišču v mestu Eboli v južni Italiji junija 1946.
Matija Škerbec, Spomini in reminiscence (1948). Izčrpni in analitično tehtni »Spomini in reminiscence« duhovnika, dolgoletnega dekana v Kranju, družbenega delavca, ustanovitelja industrijsko-obrtniških zadrug in političnega izseljenca Matije Škerbca (1886–1963) spadajo v nabor najdragocenejših slovenskih spominskih in družbeno angažiranih besedil 20. stoletja, ki zaradi burnih zgodovinskih okoliščin v svojem času niso ugledali uradne objave. V njih se Škerbec posveča osebnemu vrednotenju dogodkov in procesov, ki jih je spremljal ali v njih sodeloval, pri čemer prevladujejo politične odločitve slovenskega katoliškega tabora od zadnjega obdobja Avstro-ogrske monarhije do konca druge svetovne vojne. Njegova obravnava zajema takratna socialna vprašanja, delovanje Slovenske ljudske stranke, slovensko narodno misel, leto političnega zapora (1933–1934) zaradi protijugoslovanskih stališč med diktaturo kralja Aleksandra, nemško okupacijo, povojno begunstvo v Avstriji in prihod v Združene države Amerike. Skozi besedilo Škerbec izraža odločno slovensko avtonomistično, protiokupatorsko in protikomunistično držo. Osebni in idejni profil omenjenega avtorja odstopa od večine katoliških družbenih delavcev tistega časa, saj se še naprej navdihuje pri narodno-verskem duhu pozne cesarske Avstrije.
Simon Malmenvall
