Letošnji Baragovi dnevi bodo potekali v mestu Grand Rapds 2. in 3. septembra 2017.
V soboto, 2. septembra 2017, bo ob 18.30 v tamkajšnji stolnici sv. Andreja slovenska maša, ki jo bo daroval msgr. mag. Franci Petrič, kot predstavnik Slovenske škofovske konference. V nedeljo, 3. septembra, bo ob 14. uri maša v angleščini in slovenščini, nato pa sledi še kulturni program.
Od leta 2013 je v beatifikacijskem postopku papeževo dovoljenje, da se verniki škofu Baragi lahko priporočajo kot častitljivemu Božjemu služabniku, saj je kardinalska komisija v Rimu priznala njegove junaške kreposti. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 dovolil objavo odlokov o junaških krepostih Božjega služabnika Friderika Ireneja Barage.
Baragovi dnevi so pomemben dogodek za ozaveščanje in pospeševanje postopka Baragove beatifikacije, ki se ga udeležujejo slovenski rojaki iz Lemonta, Chicaga, Clevelanda, Toronta in Hamiltona ter drugih krajev iz ZDA in Kanade, kjer živijo Slovenci.
Baragovi dnevi bodo priložnost za seznanitev z napredovanjem procesa škofa Barage za blaženega, za poglobitev vere ter za spominjanje narodnih korenin in narodne identitete. Podrobnejši potek dogodkov in dodatne informacije so dostopne na spletnih straneh:
• Predstavitev škofa Barage v angleškem jeziku
• Baragovi dnevi
• Škofija Cleveland
Življenje in delo škofa Friderika Ireneja Barage (1797–1868)
Friderik Irenej Baraga se je rodil 28. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču na Dolenjskem, umrl pa je 19. januarja 1868 v Marquettu v Michiganu v ZDA. Bil je slovenski misijonar, škof, popotnik in slovničar. Je svetniški kandidat in se ga v ljubljanski metropoliji, ki združuje koprsko in novomeško škofijo ter ljubljansko nadškofijo, skupaj z drugimi kandidati za svetnike (škofom Janezom Frančiškom Gnidovcem, misijonarjem Andrejem Majcnom SDB in škofom Antonom Vovkom) spominjamo na nedeljo svetniških kandidatov, ki jo vsako leto obhajamo 3. nedeljo v septembru.
Baraga je pravo je študiral na Dunaju, teologijo pa v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v ljubljanski stoli cerkvi leta 1823. Službo kaplana je opravljal v Šmartinu pri Kranju in Metliki. Leta 1830 je odšel v ZDA misijonarit med Indijance, kjer je večino časa tudi deloval. V škofa je bil posvečen v Cincinattiju v Ohiu, njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Sault Ste. Marie, katerega sedež je prenesel v Marquette. Napisal je več nabožnih knjig, v nemščini pa tudi knjigo Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche nordamerikanischen Indianer (Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev), v kateri so Evropejci prvič spoznali zgodbo o indijanski princesi Pokahontas. V slovenščini sta leta 1997 izšli njegovi knjigi: Krščanski nauk za Indijance, Družina 1997 in Opominvanje, Faksimile iz leta 1826, Trebnje 1997. Pomembni sta tudi njegova slovnica in slovar čipevskega jezika, v katerem je pisal tudi nabožne knjige.
V zvezni državi Michigan v ZDA so po njem poimenovali okrožje (country) Baraga, mestno občino (township) Baraga v tem okrožju in vas (village) Baraga v tej mestni občini.
Škof Baraga je bil avtor številnih verskih knjig, ki jih hrani knjižnica Narodnega muzeja Slovenije. Posebnega pomena sta njegov slovar in slovnica čipevskega jezika (Dictionary of the Otchipwe language, explained in English (1853); A theoretical and practical Grammar of the Otchipwe language (1850)).
Božji služanik Baraga - Mekatéwikwanaie – Črna suknja (29. junij 1797 – 19. januar 1868) zgled svetosti in ljubezni vsem nam v pričevanju za Kristusa
Med koordinatami bl. papeža Pija IX., Napoleonovih osvajanj, Ilirskih provinc, ko sta Marx in Engels objavila svoj Manifest, ko so izšle Prešernove poezije, ko je živel Arški župnik sv. Janez Vianney, ko so zgodila Marijina prikazanja v Lurdu, ko je bil Lincoln predsednik Združenih držav, ko so bile revolucije v Parizu, Berlinu in na Dunaju, ko je Leverrier odkril planet Neptun, ko je v Londonu stekla prva podzemska železnica na svetu ... se je med rojstno Malo vasjo pri Dobrniču na Dolenjskem do Velikih jezer države Michigan v Združenih državah Amerike razpela življenjska nit Božjega služabnika Friderika Barage.
Nedvomno je bilo zanj odločilno srečanje z apostolom Dunaja sv. p. Klemenom Hofbauerjem. Ta je napojil plemenito slovensko srce nadarjenega študenta prava Barago z značajem Jezusovega usmiljenega srca. Božja previdnost je lahko začela ustvarjati še eno mojstrovino.
Nevoščljivi duh, ki se je kakor črv zajedal v meso slovenstva, je Barago dobesedno izgnal iz domovine. »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli ... (prim. Mr 12, 10).« Kakšna nepopisna sreča se je morala zganiti v metliškem kaplanu, ko je prejel odpustnico škofa Wolfa, da lahko odide v daljne ameriške misijone.
Danes 20 ur od doma. Takrat 2000. Baraga na obalah prostranih Gornjega, Michiganskega in Huronskega jezera tam ni bil prvi misijonar, bil pa je prvi pravi apostol, kakor bi po njem apostol Pavel ustanavljal še eno Cerkev, tokrat med Indijanci (Native Americans); in ji pisal.
Baragov misijon obsega ozemlje, ki zavzema več kot trikratno velikost Slovenije. Prostrana jezera ter gozdovi in sredi njih duša rdečega človeka. Čeprav je pokrajina naravnost očarljiva, neokrnjena, jo naredijo še mogočnejšo dolge noči, mraz, vetrovi, led, več metrov visok sneg, medvedi, volkovi in risi. Danes se policist na letališču v Detroitu začudi, po Evropejec potuje v Marquette, kjer je sedež Baragove škofije. Popotnik postane sumljiv, zato mora biti povsem iskren: »Grem k škofu Baragi.« Izza stroge uniforme sledi nasmeh in spoštljiva ponovitev: »Baraga.« Pozna ga. Mesto motorne industrije ni pozabilo duhovnika, ki je mesece prebil v temnicah tiskarn in med črkostavci, ves v strupenem svincu in pragozdu še nikoli zapisanih očipvejskih besed, sklanjatev in spregatev ter končno v nepogrešljivih molitvenikih in katekizmu za Indijance. A še prej vse natančno urejeno, preverjeno in spisano pri komaj kaj svetlobe in pod dežnikom, strehi pod streho. Opus, ki ga težko doume tudi najbolj delaven, izobražen, ponižen in marljiv profesor.
Baraga, vajen dunajskih umetnosti in uglajenosti, a hkrati ves narejen za dobrega pastirja, vsaki čredi duš. Ta orjak vere, upanja in ljubezni je premagoval besneče valove velikih jezer, neskončne milje gozdov ter svojo in bližnjih revščino v lupinastem čolničku, s krpljami in beraškimi prošnjami na evropske dvore za pomoč. »Snowshoe priest« (duhovnik na krpljah), krplje so postale njegov prepoznavni simbol. Te angelske peruti so ga nesle peš več sto milj daleč, da je krstil enega otroka. Razdalja do duše, ki napravi zanemarljiv tudi Viannejev Ars. Šele ko se je ob obisku domovine kleče zjokal pri studencu svojem krstnega kamna v Dobrniču, je lahko iz Svetega pisma zažarelo njegovo življenjsko – škofovsko geslo: »Le eno je potrebno - Unum est necessarium« (Lk 10, 42). Da bi vsi, ki so bili s Kristusom pokopani po krstu v smrt, z njim vstali v življenje. Podrobnost, ki vse spremeni.
Tako rad je imel svoje Indijance. Pristno. Sebi se je povsem odpovedal, mesa ni užival. Njegova jagnjeta so bila tolikokrat prisesana na omamno žganje in zanj so se bili pripravljena odpovedovati celo svoji zemlji. Ohranjal je njihovo kulturo in jezik ter jih kot najljubši vinograd obdal z evangeljskimi krepostmi in svetimi zakramenti. Danes bi jih našel pripete na avtomate pogubnih igralnic, a da so bili to posebni ljudje, ki so znali osvojiti Baragovo srce dokazuje njihova hvaležnost. Dvajset metrov visok bronasti spomenik na pečini obale Gornjega jezera, mesto, dežela, ulice, zgodovinske table z napisi, parkirišča, šole, kulturni domovi, združenja z imenom Baraga ... Kaj šele borne hišice, kjer je stanoval in cerkve, ki jih je gradil.
Pri Velikih jezerih se je štetje let začelo z Barago. Danes je v Marquettu škof dvanajsti Baragov naslednik škof John Doerfler. Zanimivo je, da so številne Baragove cerkvice po prostrani deželi ves dan odprte; še več, v njegovi stolnici že več let noč in dan vsak dan v letu nekdo moli pred Najsvetejšim zakramentom. Na vratih visi še plakat s fotografijami osmih bogoslovcev, med njimi Slovenec Jernej Šuštar, ob njih pa slovita Langusova podoba Barage. V Rimu komisije preučujejo čudež, ki se je zgodil ob zatekanju k Frideriku Baragi.
Velika jezera so Baragova. Iz Male vasi si je v stoletju racionalizma in vse hujšega ateizma Božja previdnost utrla čudovito pot v življenju in delu Božjega služabnika Friderika Barage. Zadnje Baragove upodobitve za časa življenja kažejo, kako se je njegov obraz že čisto spremenil v indijanskega. »Ko sem srečal svetnika, sem vedel, kaj sem videl – ali vsaj zaslutil« (prim. H. de Lubac, Sur les chemins de Dieu).
dr. Janez Ferkolj
