V dneh od 13. do 15. septembra se je v Parizu, na sedežu Francoske škofovske konference in v organizaciji Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) odvijalo srečanje Komisije za medreligijski dialog, ki deluje v sklopu CCEE. Kot predstavnik SŠK se je srečanja udeležil p. Mari J. Osredkar OFM.
Omenjena Komisija obstaja pri Evropski škofovski konferenci že skoraj 20 let; običajno organizira srečanje vsake dve leti, zaradi pandemije Covid-19 pa je odpadlo srečanje pred dvema letoma, napovedano za Sarajevo. V Pariz so prišli predstavniki 22-tih škofovskih konferenc iz Evrope.
Prvi dan smo začeli delo ob 15.30. Po pozdravnih govorih so udeleženci prisluhnili prvemu predavanju, ki ga je imel francoski jezuit, ki sicer predava na Gregoriani v Rimu in je član Dikasterija za medreligijski dialog pri Svetem sedežu, p. Laurent Basanese SJ. Ta je svoje predavanje začel z omembo srečanja Mir tebi Balkan, ki se ga je junija letos udeležil v Kopru. Omenil je misel iz poročila enega od evangeličanskih škofov: »Če se verski voditelji ne bomo družili in prijateljevali, ne moremo pričakovati, da se bodo verniki družili med seboj.« Poudaril je pomen druženja v živo in se odredotočil na papeža Frančiška in njegova dva dokumenta Vsi bratje in Deklaracijo iz AbuDhabija. Bratstvo med ljudmi je temelj za kakršnikoli dialog, predvsem za medreligijski. Pri dialogu je pomembno sprejemati drugega in ga razumeti v njegovi različnosti, brez nasilja. Sinkretizem ne sme voditi naših prizadevanj. Kultura dialoga in identiteta si ne nasprotujeta. Cilj dialoga pa je ustvarjati pogoje za mir. Središče njegovega sporočila je misel, da je za harmonijo, prijateljstvo in za delitev vrednot z drugače mislečimi potrebno spreobrnjenje od samozagledanosti v sprejemanje drugega. Zaključil je s besedami papeža Frančiška, da nihče, predvsem tisti, ki je različen od nas, ne sme biti izločen iz naših prizadevanj za dobro.
Večer prvega delovnega dne se je zaključil z dvema predavanjema o položaju odnosa med katoličani in muslimani v Franciji. Beseda je tekla tudi o spreobrnjenju muslimanov v krščanstvo in kristjanov v islam, kar sicer ni tema, ki bi spadala k medreligijskemu dialogu; vendar so se udeleženci strinjali, da je potrebno obdelati vse, kar se dogaja na relaciji krščanstvo in islam, tudi spreobrnjenja. Ugotovili so, da se v krščanstvo spreobračajo sekularizirani muslimani in v islam sekularizirani kristjani.
Drugi dan je prof. Juliette Galonnier spregovorila o mladih muslimanih v Evropi iz francoske perspektive. Omenila je, da v Franciji vsako leto sprejme islam približno 4000 odraslih oseb. Koliko je spreobrnjenj iz islama v krščanstvo, ni navedla; kasneje je bilo v debati povedano, da jih je tudi nekaj tisoč. Sociološka analiza prisotnosti muslimanov v Evropi kaže, da muslimanske družine v veliko večjem procentu od katoliških posredujejo vero mlajšim generacijam. Naslednji predavatelj, Brignone dr. Michaele, je predstavil širjenje in pridiganje islama preko interneta. V Indoneziji, Turčiji in Saudski Arabiji deluje mnogo pridigarjev, ki imajo milijone sledilcev po vsem svetu. Posamezni pridigarji imajo celo 20 milijonov sledilcev. Predavatelj je kot primerjavo navedel, da imajo vsi katoliški pridigarji, v vseh jezikih, skupaj komaj 33 milijonov sledilcev na internetnih straneh. Ta način izobraževanja v veri je zelo razširjen način vzgoje in verskega oblikovanja mladih evropskih muslimanov. Imam mlade vabi v džamijo, kjer bi lahko poslušali njegovo pridigo in k nauku za mlade, kjer bi se lahko celostno izobrazili o veri, toda to jim ne ustreza; raje po internetu pridigarjem postavijo vprašanje, ki jih zanima. S to temo je nadaljeval tudi Rektor velike pariške džamije Chems-Eddine Mohamed Hafiz, ki je predaval popoldne. Poudaril je, da tak način verskega izobraževanja in vzgoje negativno vpliva na mlade muslimane. Eden od poslušalcev ga je izzval z vprašanjem, ali se kristjani upravičeno bojimo muslimanov. Na presenečenje prisotnih je bil njegov odgovor pozitiven. Dejal je: »Ko musliman vstopi v cerkev v Nici in z nožem ubije zakristana in vernico, se kristjani upravičeno čutijo ogroženi in jih je strah muslimanov!« Kot razlog za islamsko nasilje in terorizem je navedel problem nepoznavanja islamskega verskega nauka. Izrecno je dejal, da večina muslimanov ne pozna svoje religije in mislijo, da je nesprejemanje drugih religij del islama. Po njegovem mnenju je problem je v tem, da se mladi muslimani izobražujejo na internetu, kjer razni pridigarji pozivajo k nasilju.
Zadnji dan so udeleženci poslušali pričevanje francoskega budista in govorili o odnosu katoličanov do budistov. Lama Jigme Thrinle Gyatso, so-predsednik francoske Unije budistov, je poudaril, da dialog zahteva srečanje v živo in ne le »via internet«. Drugi del dopoldneva je bil namenjen poročilom o delu za medreligijski dialog po posameznih škofovskih konferencah.
Tridnevno srečanje je bilo vsebinsko zelo pestro, bogato in je udeležence obogatilo s spoznanji o delu na področju medreligijskega dialoga v Evropi. Poleg uradnega programa je srečanje nudilo priložnost osebnih stikov in pogovorov med udeleženci.
Mari Jože Osredkar
