V Katoliški Cerkvi bomo 9. aprila 2017 obhajali 6. nedeljo v postnem času ali cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na veliko noč, ki je največji krščanski praznik.
Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).
Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.
Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.
Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob.[1] Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.
Simbolika cvetne nedelje
Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju jedra krščanskega verovanja.
Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana. Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Jezusovo javno delovanje je v Novi zavezi opisano kot stalno popotovanje v Galileji in Judeji, dokler osamljen ne umre na križu. Kot Vstali spremlja dva učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). To je simbol, da spremlja tudi Cerkev na njeni poti skozi zgodovino, jo podpira z močjo Svetega Duha. Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem[2] oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru.
Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.[3]
Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana,[4] s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujejo vero v Odrešenika v posvečenem kruhu in vinu.
Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.
[1] O Jezusovem trpljenju in smrti pišejo prvi trije evangelisti (sinoptiki): Mt 26,14–27,66; Mr 14,10–15,47; Lk 22,1–23,56. Odlomek o Jezusovem trpljenju iz četrtega, Janezovega evangelija pri bogoslužju beremo pri obredih velikega petka (prim. Jn 18,1–19,42).
[2] Prim. Mt 21,1–11; Mr 11,1–11; Lk 19,28–38 in Jn 12,12–19.
[3] Prim. Jn 12,13: Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali: »Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! In Izraelov kralj!« Za razliko od evangelista Janeza, ki izrecno omenja palmove veje, evangelista Matej in Marko omenjata lomljenje vej z dreves.
[4] Vzklik v prevodu pomeni reši nas.
