Drage sestre redovnice in bratje redovniki, prisrčno vas pozdravljam!

Na današnji praznik se spominjamo, kako je Marija s svetim Jožefom nesla Jezusa v tempelj, da bi ga tam darovala Bogu kot svojega prvorojenca in dala v odkupnino dve grlici.

Tako je Mojzesova postava predpisovala, da gredo starši štirideset dni po rojstvu prvega sina v Jeruzalem in prvorojenca darujejo Gospodu, ter opravijo obredno očiščenje za mater. To sta storila tudi Jožef in Marija. Obred je bil kot spomin na Božjo rešitev izraelskih prvorojencev v Egiptu.

Evangelij daje temu dogodku pomen predvsem zaradi pomembnih razodetij o osebi Jezusa Kristusa. Ko je namreč starček Simeon zagledal Jezusa, je bil zelo ganjen in je po navdihu Svetega Duha Jezusa označil  z besedami »luč v razodetje poganom«, »slavo Izraela, svojega ljudstva« in »znamenje, ki se mu bo nasprotovalo«.

Simeon je kot vojak na straži, ki ga je Bog poslal opazovat, kdaj pride luč. Ko je luč končno prišla, je bil pripravljen zapeti nunc dimittis.

V revnem otroku, ki sta ga prinesla revna starša in sta darovala reven dar, je Simeon zaznal bogastvo sveta. Ko je Simeon  držal v rokah otroka, ni gledal nazaj, ampak naprej; ni gledal samo na svoj narod, ampak na vse poganske narode, skratka na vse narode sveta.

Starček ob zatonu svojega življenja govori o vstajenju sveta. Na večer svojega življenja je govoril o obljubi novega dne. Pred tem je videl Mesija v veri, sedaj se lahko te oči zaprejo, kajti od sedaj nima več kaj videti, videl je vse. Simeon je kot roža, ki se odpre le ob večeru.   

Današnjo slovesnost smo začeli z blagoslovom sveč, da bi ob tem poglobili vero v Njega, ki pravi: »Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi!« Poklic kristjana je, da osvetljen s Kristusovo lučjo prinaša luč v okolje, kjer živi in dela, in tako postaja luč za druge.

Na praznik Gospodovega darovanja tradicionalno obhajamo dan posvečenega življenja, ko se škofje skupaj z redovnicami in redovniki zberemo ob oltarju, da se Bogu zahvalimo za dar redovništva, ki je izrednega pomena za življenje in poslanstvo Cerkve. Po drugi strani pa je tudi priložnost, da posvečene osebe ta dan obnovite svojo gorečnost in svojo obljubo trojnim zaobljubam, kot znamenje zvestobe Bogu.

V Cerkvi ima redovništvo posebno mesto, je srce Cerkve, kajti redovnice in redovniki ste s svojim življenjem priče Jezusovega načina življenja. Samostani in redovne hiše so bile v zgodovini vedno oaze, kjer so lahko ljudje videli in tudi sami izkusili Božje kraljestvo na zemlji.

Tudi za vaše življenje veljajo Simeonove besede Jezusu: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje« (Lk 2,34). Če je bil Jezus postavljen v vstajenje ali nasprotovanje, je tudi vaše pričevanje sprejeto ali zavrnjeno.

Po Jezusovem zgledu ste meč, ki deli dobro  od hudega; kamen, ob katerega se bodo spotikali; in ste tisti, ki razkrivate prave zgibe srca. Vaše poslanstvo v tem svetu je zelo pomembno.

Smo v času sinodalnega dogajanja z geslom »Za sinodalno Cerkev«, ki bo trajalo tri leta, od jeseni 2021 do jeseni 2023. V prvi fazi sinoda poteka na krajevni ravni, po škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih.

Papež Frančišek nas vabi, da povemo, kako vidimo življenje in delovanje Cerkve v sedanjem času in da bi s pomočjo poslušanja in razločevanja vedno bolj postajali Cerkev, ki je skupaj na poti v odprtosti in poslušnosti sv. Duhu.

To predstavlja določeno tveganje, kajti Sv. Duh je tisti, ki nas vedno znova preseneča. Sveti Duh ne govori samo nam škofom, duhovnikom, redovnicam, redovnikom ali diakonom, On govori vsakemu kristjanu in celo ljudem »dobre volje«.

Drage redovnice in redovniki, vabim vas, da se vključite v to sinodalno dogajanje po vaših skupnostih. To ne pomeni novih, dodatnih srečanj, ampak da ta srečanja, ki že potekajo, potekajo na sinodalni način.

Sinodalna pot nam želi pomagati, da bi znali prisluhniti drug drugemu in si iskreno zaupati to, kar čutimo in mislimo, in to v želji, da se kaj spremeni. Seveda pa je izhodišče hvaležnost za to, kar je dobro, kjer že hodimo skupaj. Šele potem si zaupamo to, kar je boleče, kar nas ovira in hromi. Da se bo lahko kaj premaknilo na bolje, je potreben moj konkreten odgovor, moja pripravljenost, da po svojih močeh prispevam svoj delež.

V tem procesu, ki ga zaznamuje molitev in odprtost za delovanje Svetega Duha, so potrebni potrpežljivost in vztrajnost ter varno okolje, ki ga zaznamujejo spoštljivi odnosi.

SPAS (Sinodalna pastoralno animacijska skupina) – skupina, ki sem ji zaupal animacijo sinodalnega procesa v naši nadškofiji, nam je že pripravila veliko gradiva, ki ga lahko najdete na naši spletni strani in vam bo v pomoč, kako oblikovati takšna srečanja. Papež Frančišek želi, da bi vsak od nas dobil izkustvo sinodalnosti, da bi ga lahko potem delili naprej.

Današnji praznik mi daje tudi priložnost, drage redovnice in redovniki, da se vam iskreno zahvalim za vaše pričevanje, ki razodeva lepoto in svežino evangeljskega sporočila.

Hvala vam za vaše molitve, žrtve, za vsakdanje pričevanje življenja po evangeliju in tudi za vaše vstopanje v pastoralno poslanstvo naše nadškofije.

Želim vam, da bi se vedno bolj utrjevali v tej vaši podarjenosti Bogu, da bi to pričevanje postajalo vedno bolj pričevalno in rodovitno v novih poklicih, ki jih mnoge redovne skupnosti tako potrebujejo.

Drage redovnice in redovniki, sedaj boste obnovili vašo pripravljenost služiti Bogu z vsem srcem in v skupnosti služiti drug drugemu v ljubezni, kar vas bo delalo vedno bolj popolne.

Pri tem je pomembno, da se ne vdamo skušnjavi, da bi se zanašali na lastno iznajdljivost in moči, ampak vedno bolj rasli v veri in zaupanju Vanj, ki vas je poklical da bili »skupaj na poti v Duhu«. Amen

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit