Slovenska škofovska konferenca je prejela več vprašanj medijev glede domnevne dolžnosti Cerkve, da civilnim oblastem prijavi sum kaznivega dejanja spolne zlorabe tudi v primeru, ko žrtev tega izrecno ne želi. V ta namen posredujemo medijem in zainteresirani javnosti naslednje stališče:
Slovenska zakonodaja glede naznanitve suma spolne zlorabe zoper spolno nedotakljivost otrok predvideva, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje (prvi odstavek 145. člena Zakona o kazenskem postopku). Zakonodaja nadalje določa, da lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 146. člena Zakona o kazenskem postopku). Opustitev ovadbe kaznivega dejanja je kaznivo dejanje v primeru vedenja za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora. Opustitev ovadbe kaznivega dejanja je kaznivo dejanje tudi v primeru vedenja, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije. (prvi odstavek 281. člena Kazenskega zakonika) Vendar se ne kaznuje za opustitev ovadbe, če je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca (tretji odstavek 281. člena Kazenskega zakonika). Za kazniva dejanja posilstva (170. člen Kazenskega zakonika); spolnega nasilja (171. člen Kazenskega zakonika); spolne zlorabe slabotnih oseb (172. člen Kazenskega zakonika); spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let (173. člen Kazenskega zakonika); pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene (173.a člen Kazenskega zakonika); kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (174. člen Kazenskega zakonika); in prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva (176. člen Kazenskega zakonika) je praviloma predpisana kazen zapora v razponu od enega do desetih let. Ob tem pa slovenska zakonodaja tudi določa, da so organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, dolžni o tem takoj obvestiti center za socialno delo, razen v primeru, če žrtev temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zakonodaja poleg tega zahteva, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov, ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, če pri svojem delu izve za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka oziroma tudi policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je otrok žrtev nasilja v družini. (180. člen Družinskega zakonika, 6. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini in 91. člen Zakona o socialnem varstvu).
Na osnovi slovenske zakonodaje smo na SŠK mnenja, da sestavni deli Katoliške cerkve upoštevajoč slovensko zakonodajo niso dolžni v vsakem primeru prijaviti suma kaznivega dejanja še zlasti tam, kjer domnevna žrtev temu izrecno nasprotuje in se ne želi javno izpostaviti ter seveda ne obstaja zakonska dolžnost prijave. Kolikor bi Cerkev prijavljala sume tovrstnih kaznivih dejanj v nasprotju s stališčem žrtve in določbami zakonodaje, potem bi se žrtve redkeje odločale za prijavo sumov spolnih zlorab. Ekspertna skupina za reševanje spolnih zlorab pri SŠK ima cerkvenopravno dolžnost, da žrtev oz. njene zakonite zastopnike seznani z možnostjo prijave pri državnih oblasteh (policija, državno tožilstvo), možnostjo začetka cerkvenega postopka ter ji zagotovi ustrezno brezplačno psihološko pomoč. Cerkev mora spoštovati odločitev domnevne žrtve oz. njenih zakonitih zastopnikov za kakšno prijavo se bodo odločili. Prav tako pa ima Cerkev dolžnost, da umakne duhovnika oz. pastoralnega delavca z župnije in ščiti njegovo dobro ime dokler na cerkvenem oz. državnem sodišču ni pravnomočno dokazano, da je kriv očitanega kaznivega dejanja. Ob tem pozivamo medije in ostalo javnost, da v takšnih primerih upoštevajo načelo, da je osumljeni nedolžen dokler se s pravnomočno odločbo ne dokaže, da je kriv očitanega dejanja.
Dr. Tadej Strehovec
Generalni tajnik SŠK
