Sv. Frančišek Ksaverij, duhovnik, pridigar in misijonar, se je rodil 7. aprila 1506 na gradu Ksaver (Javier, Xavier) v tedaj samostojni španski kraljevini Navarra. Njegov oče Juan je bil predsednik kraljevega sveta, mati Marija pa je za doto dobila grad Javier. Frančišek je bil peti in najmlajši otrok v družini. Devetnajstleten se je odpravil na študij na Sorbono v Pariz. Namestil se je v kolegiju sv. Barbare. Leto dni zatem mu je bil v isto stanovanje dodeljen Peter Faber in tri leta kasneje še ustanovitelj jezuitov Ignacij Lojolski.
Leta 1543 je v kapelici na Montmartu sedem pariških študentov (med njimi tudi Frančišek) pod Ignacijevim vodstvom izreklo zaobljube uboštva in čistosti ter izrazilo željo po potovanju v Sveto deželo ter po posvetitvi apostolskemu življenju. Čez dve leti so se napotili proti Benetkam, kjer so bili posvečeni v novomašnike. Frančišek je apostolsko deloval najprej v Bologni, leta 1538 pa se je odpravil v Rim. Tam se je udeleževal zborovanj ob ustanavljanju Družbe Jezusove, ki jo je papež Pavel III. (1534–1549) leta 1540 tudi kanonično potrdil. V tem času je portugalski kralj Janez III. zaprosil Ignacija za več misijonarjev, ki bi bili pripravljeni oditi v Indijo. Ignacij se je obrnil na Frančiška, ki je ponudbo sprejel in 7. aprila 1541 se je kot apostolski nuncij z dvema mladima sobratoma vkrcal za Indijo in po trinajstih mesecih pristal v Goi, civilnem in verskem središču portugalskega imperija na vzhodu. V Goi je pridigal kolonistom, poučeval otroke, sužnje in gobavce.
Iz Goe je odšel na jug Indije. V letih 1535–1537 je na vzhodni obali katoliško vero prejelo dvajset tisoč ribičev. Ob pomoči novih misijonarjev je v Indiji dobro uredil krščanske skupnosti. Romal je tudi v Madras na grob sv. Tomaža, da bi izprosil razsvetljenje za naslednje misijonske podvige. Preko Malake je odšel na otok Amboino in na Moluke.
Aprila 1549 se je odpravil na tri tisoč milj dolgo pot proti Japonski, kjer so se izkrcali 15. avgusta 1549. Na povratku v Indijo se je Frančišku porodil nov načrt. Ker je Kitajska za Japonsko pomenila vir vse resnice in modrosti, jo je želel osvojiti za Kristusa in dati krščanstvu na Daljnem Vzhodu trden temelj. Preden se je vrnil v Goo, je bil imenovan za provinciala na novo ustanovljene indijske province. Zadeve je uredil tako, da je imenoval vice-provinciala, sam pa je po dveh mesecih odšel v Malako in se vkrcal za Kitajsko. Na otoku Sancinu, pred vrati Kitajske, je zbolel in umrl v noči z 2. na 3. december 1552. Ob njegovi smrti je bil navzoč samo kitajski kristjan Anton. Poldrugo leto po smrti so njegovo truplo prenesli v Goo in ga pokopali v cerkvi Bon Jesus. Njegova desna roka je kot relikvija shranjena v Rimu v cerkvi Al Gesú.
Frančišek je stoletja veljal za izrednega čudodelnika v življenju in po smrti. Danes ga posebej častijo v Indiji, na Cejlonu, v Rimu in v njegovem rojstnem kraju Javier. Tudi na Slovenskem so ga svoj čas zelo častili, o čemer pričujejo mnogi njemu posvečeni oltarji ter cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Stražah pri Radmirju na Štajerskem. Za svetnika je bil razglašen 12. marca 1622, za zavetnika misijonov pa skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa leta 1927. Njegov god praznujemo 3. decembra.
