Dragi bratje in sestre. Vsem iskreno čestitam ob praznovanju sv. Ignacija Lojolskega in vam želim, da bi ob njegovi priprošnji tudi vsi mi lahko vedno znova odkrivali, kaj je Božja volja za nas, da bi Božje ponudbe sprejeli in jih na koncu tudi živeli.

Ne morem reči, da je Ignacijeva molitev, ki je zapisana na koncu njegovih duhovnih vaj, zelo znana, prepričan pa sem, da jo poznate vsi, ki se navdihujete ob duhovnosti in zgledu sv. Ignacija. Takole je zapisal: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, kar koli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.“ 

Ko je pokojni papež Benedikt XVI. ob zaključku 35. generalne kongregacije jezuitskega reda nagovoril zbrane jezuite, je dejal: »Ta molitev se mi zdi vedno prevelika, tako da se je skoraj ne upam izreči, in vendar si jo moramo vedno znova predložiti.“

Pogosto nas lahko preveva podobno občutje, kot ga je v svojem nagovoru izrazil papež Benedikt XVI. Občutek majhnosti in nemoči, da bi lahko sprejeli čudovite Božje ponudbe, s katerimi v najrazličnejših okoliščinah našega življenja razodeva svojo ljubezen in skrb za nas.

Zdi se, kot bi se Ignacijeva molitev navdihovala pri besedah iz Prvega Pavlovega pisma Korinčanom: „Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte v Božjo slavo. Brez spotike bodite Judom in Grkom in Božji Cerkvi, kakor skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem in pri tem ne iščem tega, kar meni koristi, ampak to, kar množici, da bi se zveličali“ (1 Kor 10,31-33).

Kaj je pri teh Pavlovih mislih tako dragocenega? Da bližine s Kristusom ne išče v izjemnih dogodkih življenja, v velikih dejanjih, v stvareh, ki zbujajo začudenje in občudovaje. Ne! Pavel ne govori o bojnih poljih ali o znanstvenih dosežkih, Pavel ne govori o odmevnih govorih ali o spreobračanju množic. Pavel govori o jedi in pijači, govori o drobnih stvareh vsakdanjega življenja. Zares globok odnos z Bogom začnemo živeti takrat, kadar smo Božji brez gledalcev in poslušalcev, kadar smo Božji brez žarometov in brez kamer. Zares globok odnos z Bogom začnemo živeti takrat, ko smo tesno povezani z njim in si prizadevamo, da bi živeli v ljubezni do njega tudi takrat, kadar smo sami; v svoji sobi, pri mizi, vsakdanjih opravilih, ki jih terja življenje, pa ne prinašajo ne slave in ne občudovanja: razodevajo pa ljubezen, do Boga in do bližnjega.

Zares globok odnos z Bogom se začne takrat, ko smo v resnici pripravljeni Bogu prepustiti vse: svobodo, spomin, razum, voljo, karkoli imam ali premorem. In ko je to resnična misel srca, ko je to dejanje popolne izročitve, ker sem globoko prepričan, da me Bog tako ljubi, da mi vsega tega ne bo vzel, ampak mi bo pomagal, da bom vse to mogel živeti v večjo slavo Božjo in v svojo osebno rast v svetosti. Takšne besede je človek sposoben spregovoriti šele takrat, ko Bog v resnici postane Bog – nekako v duhu besed sv. Frančiška Asiškega, ki je dejal, Moj Bog in moje vse – in ko je Bog v resnici Bog, tudi jaz lahko postanem jaz.

Tedaj se začne čudoviti pogovor življenja, ki je bil v Ignacijevi zgodbi na poseben način dramatičen. Čeprav vem, da dobro poznate njegovo življenjsko pot, naj vendar osvetlim nekaj prizorov. Rodil se je leta 1491, tik pred odkritjem Amerike, v družini podeželskega plemiča in to kot dvanajsti ali trinajsti otrok, kakor piše Silvester Čuk. Vsekakor je bil zadnji otrok tega zakonskega para. Ob tem podatku mi je prišlo na misel, da je velika težava našega časa v tem, da ne dovolimo, da bi se rodil še zadnji otrok. Vrsto rojstev prekinemo, ko se zdi, da smo dosegli število otrok, ki ga narekuje duh časa ali diktatura javnega mnenja. A kolikokrat se ravno v zadnjem skriva poseben Božji dar; ne samo za starše, ampak tudi za Cerkev in za človeštvo kot tako.

Oče bi rad, da bi postal duhovnik, vendar je bilo v duhovništvu najbrž premalo dogajanja, premalo pustolovskega, premalo vsega, kar zahteva junaštvo – in zato večkrat tudi predrznost – po drugi strani pa ne razvnema ravno domišljije. V njem je premalo blišča in pustolovščin.

Zato je postal vojak in se v Pamploni boril proti Francozom. Z glavo naprej je rinil v nesrečo. 20. maja 1521 ga je zadela topovska krogla in mu zdrobila nogo pod kolenom. Pogumni bojevnik je v trenutku postal bolnik, ki je ležal med življenjem in smrtjo; včasih bliže smrti kot življenju.

Ignacij je bil v slepi ulici. Vsem nam je to poznano. Morda ne tako dramatično, kot pri Ignaciju, zato pa nič manj zahtevno. Vemo, kako je, ko nek dogodek, ko neka „krogla“, ki ni nujno, da je topovska, nenadoma zdrobi ne samo nogo, ampak sanje, načrte, prihodnost. Slepa ulica. Pred tem je bilo vse tako jasno in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo načrti uresničili.

Potem pa nenadoma nobene poti več naprej. Tudi s svetniki je bilo tako. In v takšnih trenutkih človeka obide skušnjava, da bi pobegnil. Včasih si nekam naivno predstavljamo, da so svetniki v vsakem trenutku vedeli, kako naprej, kako izpolniti Božjo voljo. Še prej pa, da so vedeli, kakšna je Božja volja. Pa ni bilo tako. Ena od Frančiškovih molitev roti Boga: »O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.“ Temine srca. Nekje sem prebral, da se je tudi Ignacij spopadal z neuspehom, razočaranjem, boleznijo in hudo duhovno temo.

Čas, v katerem živimo, ponuja trenutne rešitve. Vse je vnaprej pripravljeno. Vse je instant: instant napitek, instant kava, instant jed. In instant rešitve. Kaj pa je ta instant rešitev? Instant rešitev je beg. Beg pred neuspehom, razočaranjem, boleznijo, pred duhovno temo. Beg v utvaro, beg iz resničnosti, beg v omamo, beg v zasvojenost. Vedno več je tudi govorjenja o begu v smrt.

A beg ni rešitev, ni izhod, ni pot naprej. Beg je konec. Zato Bog človeka ne navdihuje za beg, ampak ga pripravlja, da bo njegovo srce sposobno sprejeti rešitve, ki vodijo naprej. Čudovito pri našem Bogu je ravno to, da Bog tam, kjer mi ne vidimo nobene poti več, nobene možnosti več, odpre celo vrsto novih poti, odpre prihodnost.

In to je storil pri Ignaciju. Po knjigah, ki jih včasih ne bi bral, ker ga je zanimalo viteštvo in slava, ne pa Kristusovo življenje in svetniki. In vendar so ravno Kristus in svetniki začeli odpirati Ignacijevo srce za prihodnost. V njem se je prebudilo hrepenenje, da bi tudi on dosegel stvari, ki so jih dosegli Frančišek, pa Dominik ali toliko drugih. Ignacij je brezpogojno daroval svoje življenje Kristusu. Kar se je sprva zdelo konec njegovih sanj, je nenadoma postalo vrata v novo življenje.

V čem je bila novost tega življenja? Nekdo, ki si je predstavljal, da bo svoje življenje uresničil z vihtenjem meča in premagovanjem drugih, ne pa v oklepanju rožnega venca in v služenju drugim, je globoko vzljubil molitev in začel ceniti tudi žrtev. Z molitvijo, žrtvami in potrpežljivim prenašanjem trpljenja je izoblikoval svojo dušo v krepostih in s spoznanji, do katerih je prišel v teh urah preizkušenj, številne ljudi vodil v življenje, posvečeno Cerkvi in Bogu.

Slepih ulic ni bilo konec. Zahrepenel je po tem, da bi bil misijonar. Sanjal je o spreobrnjenju Saracenov v Sveti deželi. Frančiškani, ki so bili že v tistem času varuhi svetih krajev, ga niso sprejeli; niso mu dovolili vstopiti v Jeruzalem.

Razočaran se je vrnil v Španijo, da bi pridigal in poučeval v domovini, pa ga je prijela inkvizicija, ki se je bala, da bi neizobražen, kot je bil, nehote širil krivoverstvo. Ni obupal, ampak se je začel poglabljati v študij filozofije in teologije, da bi mogel biti dober misijonar v zmedenih časih. Zato je naslednjih enajst let hodil v šolo in se učil na najboljših španskih in francoskih univerzah.

V letih študija je bila tudi ustanovljena „Družba Jezusova“. Možje, ki sta jih pritegnili njegova gorečnost in svetost, so prihajali k njemu po nasvet. Ponižno so se izročili v službo papežu. Poslali so jih v misijone, da bi poučevali in pridigali po vsej Evropi in v novih deželah na Vzhodu.

Pot jezuitov se ni nadaljevala samo po prostranstvih sveta, ampak tudi skozi labirint časa in zgodovine. Doživljali ste čase velikega razcveta in zagrnili so vas časi teme in brezizhodnosti, kakor so zagrinjali vašega svetega ustanovitelja. Po potrpežljivem preiskovanju Božje volje pa je Bog vedno pokazal pot naprej. Kajti tudi najhujša tema, tema Božjega groba, v katerem je ležal naš Odrešenik, traja samo tri dni.

Sveti Ignacij je zavetnik ljudi v težkih časih. Čas, v katerem živimo, je težak, je zahteven. Zdi se, da se rušijo stebri, na katerih slonimo. Sv. Ignacija prosim, naj svojim sinovom v Slovenski jezuitski provinci in vsem nam izprosi tiste mirne in dostojanstvene vztrajnosti v preizkušnji, ko se zdi, da smo prišli na konec poti, pa se v resnici rojeva nov dan in novo poslanstvo.

Ignacij tistega 20. maja 1521, ko mu je topovska krogla zdrobila nogo in ga položila v bolniško posteljo, ni vedel, da je istega dne dosegel vrhunec štiriletni poskus Cerkve, da bi se spravila z Martinom Luthrom. Vsi poskusi ga niso prepričali, da bi se odrekel krivoverstvu, zato je bil uradno izobčen.

Začela se je pot, ki je Ignacija z bojnega polja vodila v duhovni boj za Evropo. To prizadevanje moramo danes z molitvijo, žrtvijo in potrpežljivim prenašanjem trpljenja nadaljevati mi. Vse za večjo slavo Božjo. Sveti Ignacij, prosi za nas. Amen.