Leopold Mandić, ki goduje 12. maja, se je rodil leta 1866 v Hercegnovem (Boka Kotorska) kot dvanajsti otrok v družini.

Njegovo krstno ime je bilo Bogdan. Kot šestnajstleten je stopil v kapucinski red v Vidmu (Udine) v Italiji v okviru beneške province. Pri preobleki je dobil redovniško ime Leopold. V Benetkah je bil leta 1890 posvečen v duhovnika.

Iskanje osebnega poslanstva p. Mandića znotraj kapucinskega reda je bilo prežeto z ekumenskim duhom, zato se je želel tudi vrniti v domovino z namenom, da bi na terenu gradil mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Predstojniki mu tega zaradi krhkega zdravja niso dovolili. Kljub temu je nekaj časa preživel na ozemlju sedanje Republike Hrvaške, in sicer v Zadru (1890) in dobro leto (1906/1907) tudi pri nas v Kopru. Od leta 1907 do smrti leta 1942 je bil spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Nekaj časa je bil tudi vzgojitelj mladih redovnikov, vendar se je vedno znova vračal v spovednico.

Za p. Leopolda Mandića velja, da je bila njegova spovednica kraj izjemnega pričevanja in mučeništva obenem. Od jutra do večera so jo oblegali ljudje najrazličnejših stanov od blizu in daleč. Skrivnost njegovega »uspeha« je bila v iskreni pobožnosti, s katero je sprejemal spovedance. Takoj po njegovi smrti so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu v uslišanje izročali prošnje. Papež Pavel VI. (1963–1978) ga je leta 1976 razglasil za blaženega. Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. (1978–2005). Ko je papež orisal njegov lik, je omenil, da se je njegovo življenje odvijalo brez velikih zunanjih del; bilo je preprosto življenje ljubezni do bližnjega. Ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina. Kot spovednik je bil ves poglobljen v Boga. Iz te življenjske povezave je črpal tudi vitalno moč za duhovno vodstvo ljudi.

Dodatne informacije o sv. Leopoldu Mandiću najdete na spletni strani bratov kapucinov.