God svete Barbare praznujemo 4. decembra. 

Mučenka iz prvih krščanskih stoletij je pri nas zelo češčena, saj ji je posvečenih 18 cerkva, v številnih pa najdemo njen kip ali drugo upodobitev.

Zgodba o sveti Barbari govori o lepem in pametnem poganskem dekletu, doma iz grške Nikomedije, ki pa je imelo to nesrečo, da je bil njen oče Dioskur izjemno posesiven. Da bi nadziral njene socialne stike in vplive nanjo, je sezidal stolp in Barbaro zaprl vanj. Kljub temu je prek Origenovih spisov in služinčadi prišla v stik s krščansko vero.

Ko očeta ni bilo doma, se je dala krstiti, služabnike pa je prosila, naj na stolpu poleg dveh že obstoječih okenc naredijo tretje, da jo bodo tako trije snopi svetlobe spominjali na sv. Trojico. Ko je prišel oče in izvedel, kaj se je zgodilo, je pobesnel. Hčer je izročil sodnikom (bilo je leto 306, čas krutih Dioklecijanovih preganjanj kristjanov). Sodniki so Barbaro obsodili na smrt z obglavljenjem, oče, od vedno zagrizen nasprotnik kristjanov, pa se je ponudil, da bo sodbo izvršil sam. Kar se je tudi zgodilo: oče Dioskur je v imenu države obglavil lastno hčer Barbaro.

Barbaro so v srednjem veku prišteli k štirinajstim pomočnikom v sili. Najdemo jo v ‘ženski trojici’, kjer se je pridružila sv. Katarini in sv. Marjeti. Upodabljajo jo s stolpom, ki je simbol vsakega jetništva, vrata, ki se čudežno odpro, pomenijo rešitev iz vsake stiske, kelih, ki ga sv. Barbara drži v rokah, pomeni okrepčilo, ki ga ji je dajala njena trdna vera. Zaradi keliha velja tudi za zavetnico za srečno smrt.

Povzeto po: Revija Ognjišče, Aleteia.si