Spoštovani g. župan s sodelavci, cenjeni gostje, dragi Mariborčani, lepo pozdravljeni!
Maribor – Evropa – kultura: pojmovni triptih, ki ga vsak poznavalec bl. škofa Antona Martina Slomška brez težave poveže z njim. Letos, ko je Maribor Evropska prestolnica kulture (EPK) in v mariborski metropoliji objahamo 150-letnico njegove smrti, pa ta povezava naravnost izstopa.
Z veseljem želim poudariti to srečno ujemanje obeh let in dodati drzno misel, da mesto Maribor letos verjetno ne bi bilo EPK brez daljnosežnega vpliva Slomškovega uresničenja prenosa škofijskega sedeža iz Šent Andraža v prestolnico Spodnje Štajerske pred 153 leti. Drzno misel zato, ker je nisem globlje proučeval, jo pa globoko v sebi čutim kot gotovost. Gotovo pa Maribor ne bi bila slovenska EPK, če Slomšek ne bi uspel ob tem spremeniti škofijskih meja tako, da so zajele medse večino Slovencev na Spodnjem Štajerskem in delno na Koroškem. V nasprotnem primeru bi mariborski okoliš čakala ista usoda, kot je doletela osemnajst pretežno slovenskih župnij severno od Gornje Radgone, ki so ostale v seckauski škofiji, kjer danes praktično ni več slovensko govorečega prebivalstva. Seveda Maribor ni postal evropsko mesto šele s projektom EPK, ampak je lahko EPK, ker je že bilo evropsko mesto z močno kulturno tradicijo. In v koordinate evropske kulture ga je dejavno vpel tudi njegov prvi rezidencialni škof, ki zato ostaja nujen »obraz notranje moči« Maribora kot EPK in eden izmed ključnih »ključev Maribora« za odkrivanje njegovih skrivnosti. Naj bežno spomnim na nekaj evropskih potez bl. škofa Antona Martina Slomška.
Slomšek je živel v večnarodnostni avstrijski monarhiji, torej v nekakšni »združeni srednji Evropi« in to v zelo razgibanem obdobju. Kot je bilo v 19. stol. življenje kipeče na kulturnem področju, tako so se dogajale velike spremembe tudi na gospodarskem, socialnem in političnem področju: industrializacija, železnica, pohod delavstva in vedno večje težnje po demokratičnosti v družbi ter po pridobivanju političnih svoboščin. Vse bolj so se razvijale liberalne in revolucionarne ideje, še posebej med delavskim slojem, ki ga zajeme tudi razkristjanjevanje in verska brezbrižnost. V Avstriji se je vse zgostilo okoli revolucionarnega leta 1848, ko se delavcem pridružijo tudi kmetje, mnogi manjšinski narodi v monarhiji pa pričnejo živeti »pomlad narodov«. Sredi tega tako burnega in izzivalnega časa je bil Slomšek duhovnik, vzgojitelj in pedagog, škof in knez – torej vsestransko, tudi politično angažiran. Lahko rečemo, da je bil to naravnost idealen čas za človeka s toliko življenjske energije, duhovnega prodora in moči, kot je bil Slomšek.
Slomšek nikakor ni bil kakšen štajerski provincialec. Njegov duh je bil katoliško odprt in se je pogumno ter suvereno razgledoval po Evropi kot po svojem širšem domu. Njegovo versko in kulturno delo je daleč presegalo slovenske narodnostne meje. Ne samo, da je spremljal dogajanja od Francije do Rusije, ampak je nekajkrat zelo odmevno posegel v evropsko dogajanje. Poglejmo samo nekaj drobcev.
Prvič je Slomšek odločilno posegel v širši evropski kontekst, ko je na povabilo ministra Thuna urejal nekatere šolske učbenike za celotno monarhijo. Dodajmo temu še eno iniciativo: leta 1848 je dal salzburškemu metropolitu Frideriku Schwarzenbergu pisno pobudo, daleč pred drugim vatikanskim koncilom, za ustanovitev neke vrste avstrijske »škofovske konference« ali posveta vseh škofov v monarhiji, da bi se poenotili v bistvenih pogledih na nastalo družbeno politično in duhovno situacijo in tako tudi kot Cerkev dali svoj doprinos k urejanju močno razburkanih razmer v letih okoli marčne revolucije. In tako je do takšnega posveta prišlo med 9. in 17. junijem 1849.
Drugi Slomškov poseg v srednjeevropski prostor se je zgodil preko vizitacije benediktinskih samostanov. Na prigovarjanje kardinala Schwarzenberga, nadškofa v Pragi, je namreč sprejel nič kaj priljubljeno nalogo vizitatorja benediktinskih samostanov po vsem ozemlju avstrijske monarhije. To je zahtevalo nove napore pri neskončnih pogovorih z menihi, pisanje poročil na vse strani in skupno iskanje rešitev prenove redovnega življenja v posameznih samostanih, ki takrat ni bilo zavidljivo. Šestnajst od devetnajstih opatij je vizitiral Slomšek in s tem pripomogel k novemu zagonu benediktincev v Srednji Evropi, ki so za Evropo in narode v njej imeli vedno pomemben verski in kulturni pomen. Zato se Evropi ni treba sramovati, da nosi v svojih temeljih zapisan tudi benediktinski »ora et labora«.
Tretje v Evropi odmevno Slomškovo delo je bilo prizadevanje za edinost kristjanov. Prvi med škofi v evropskem prostoru je začel organizirano seznanjati ljudi s sramoto razdeljenosti med kristjani in s soodgovornostjo vseh za zbližanje. Leta 1851 je ustanovil bratovščino svetih bratov Cirila in Metoda, ki si je prizadevala za duhovni ekumenizem in se je kmalu razširila v češke škofije, na Slovaško, v Galicijo in prav tako na Madžarsko in v nemške dežele. Leta 1858 so na primer ustanovili podobne ustanove v škofijah Paderborn, Münster in Hildesheim. Škofu v Münster je ob tej priliki poslal čestitko, v kateri mu je voščil v imenu 27.000 članov bratovščine; leta 1860, ko je že bival v Mariboru, pa je štela bratovščina že 34.260 molivcev za edinost kristjanov.
Zaustavimo se za trenutek še ob Slomškovem delovanju v graškem deželnem zboru in dunajskem državnem zboru, katerih član je bil kot lavantinski knezoškof. Njegovo podobo gorečega pastirja si težko predstavljamo v političnih klopeh obeh zborov, kjer je v tistih časih, kot je znano, vel precej proticerkveni duh, še posebej pod vodstvom ministra Schmerlinga. A premočrtni Slomšek je svojo nalogo izpolnjeval vestno tudi tam. Ko so v deželnem zboru pisali zahvalo cesarju za preureditev deželnih meja, je sicer neuspešno, a pogumno predlagal, da jo napišejo tudi v slovenščini z naslednjo utemeljitvijo:
»V naši štajerski domovini živi več kot 400.000 Slovencev, ki so zvestobo do domovine častno dokazali tudi na bojnem polju. V naših razpravah jih ne smemo, ne moremo spregledati! Mi smo tudi zastopniki štajerskih Slovencev! Slovenci želimo položiti pred prestol globoko občuteno zahvalo za dar, ki so ga slovenske dežele prejele z novo ureditvijo. Zato predlagam, da bi zahvalno adreso napisali v obeh jezikih.«
Kaj je bil za bl. Slomška »nacionalni interes«, lahko zaslutimo tudi iz njegovega pogumnega interventa v dunajskem državnem zboru, ko je zgrožen ugotovil, da je ljudsko štetje (1857) naštelo le dober milijon Slovencev:
»Veseli me, da se vsi zavzemamo za veliko in enotno domovino. A vredno je razmisleka, da vse preveč poudarjajo nemški element in tako izzivajo narodnostni in jezikovni boj. V naši skupni veliki domovini prebiva 15 milijonov Slovanov, 5 milijonov Madžarov in samo 8 milijonov Nemcev. Če zares želimo graditi enotno, veliko in mogočno skupno domovino, pustimo počivati Leviatana jezikovnega in narodnega boja, ki ga izzivajo sovražniki domovine. Pustimo vsakemu narodu in jeziku enake pravice, kajti pretiran germanizem je nevarna pečina, na kateri se lahko vse raztrešči. Bodimo Slovani ali Nemci, naš program bodi: 'Vsakemu svoje!'«
Glede na to, da obhajamo 150-letnico Slomškove smrti, se vrnimo v zadnje leto njegovega življenja, v leto 1862, torej v Maribor, to letošnjo EPK. Kako se je zavzemal za njegovo kulturno rast, s posebnim poudarkom na slovenski kulturi, razberemo iz dejstva, da je bil 3. avgusta 1862 prisoten na obhajanju prve obletnice delovanja čitalnice v Mariboru, ki je kot tretja nastala leto poprej tudi s Slomškovim prizadevanjem. Glede na dejstvo, da je ob svojem prihodu v Maribor v njem našel le 12 pravih rodoljubov in z njimi leta 1861 ustanovil čitalnico, preseneča podatek, da se je na obletnici zbralo okoli 500 ljudi. Da je to tudi sad Slomškovega angažiranega delovanja v čitalnici, ki je ni po ustanovitvi pustil prostemu teku, postane jasno, ko odkrijemo, da je samo v letu 1862, čeprav je vmes obiskal Rim, opravil vrsto vizitacij, septembra pa umrl, imel v njej kar štirikrat govore. Vsi so bili narodnostno obarvani. V zadnjem nastopu, nekakšni čitalniški oporoki, razlikuje med krščansko in pogansko pojmovano narodnostjo. V poganskem pojmovanju prepoznamo sledi nacionalizma, ki druge zatira in uničuje. V krščansko razumljeni narodnosti pa Slomšek postavlja kot podlago »edinost in ljubezen«; poziva prisotne k preseganju tistih razlik, ki delujejo rušilno med njimi, da bi mogli uresničiti skupni poklic narodov, ki je: na zemlji »povečati Stvarnikovo slavo in blaginjo človeštva«. In to podkrepi s podobo: da smo vsi narodi vršički enega debla: »Adamovega po krvi, Kristusovega po milosti.« Slovence v Mariboru je pozval: »Sloga jači – nesloga tlači!« Kako aktualen klic, kajne, ne samo za današnji Maribor, ampak za vso Slovenijo.
V nekem drugem govoru je tisto leto dramil s podobo, da je za narod materina beseda kot za Cerkev glas zvonov. Ker je bila do takrat predvsem Cerkev varuhinja ogrožene slovenske besede, poziva čitalničarje, da so zdaj tudi z drugimi sredstvi poklicani »ohraniti in obraniti« to »iskrico slovenščine mile«; najprej tako, da jo sami spoštujejo. Čitalnice zato imenuje »vrle narodne brambice drage slovenščine« in »slovenske narodnosti jedro«; njene člane pa poučuje, da »namen čitalnice je, povzdigniti liko in ceno slovenščine; – kolikor mogoče, povzdigujmo to ceno tudi v narodu. Povejmo ljudem, kaj materin jezik velja, da ga bo tudi ljudstvo spoštovalo«. Kot glavno vodilo glede narodne kulture je v tem zadnjem letu življenja članom mariborske čitalnice zapustil skoraj kot oporoko: »Držimo se z obema rokama slovenščine, skrbimo za njeno omiko sebi in svojim! Po omiki in liki jezika se v navadi človek in ljudstvo časti. Jezik je najžlahneji telesni dar Božji; pismo našega roda, po kojem se spoznamo in spoštujemo; narodna beseda je večidel mati narodne slave, ali pa mačuha, če jo v nemar pustimo.«
Vsem prisotnim in vsem Mariborčanom želim še naprej lep praznični dan! Hvala za pozornost!
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
