Objavljamo govor kardinala Pietra Parolina na Forumu za dialog in mir na Balkanu, ki je potekal 17. junija 2023 v Kopru.

Spoštovana predsednica republike,
spoštovane eminence in ekscelence,
spoštovani predstavniki krščanskih cerkva in drugih veroizpovedi,
spoštovane gospe in gospodje!

1. Uvod

Njegovi ekscelenci, msgr. Petru Štumpfu, murskosoboškemu škofu in podpredsedniku Slovenske škofovske konference bi se rad zahvalil za povabilo na Forum za dialog in mir na Balkanu. Zelo pomenljivo je, da ta poteka v Sloveniji, ki geografsko gledano ni del balkanske regije, a s to pobudo ostaja zvesta svoji poklicanosti stičišča narodov in mostu med različnimi svetovi in kulturami.

Čestitke organizatorjem za izbrano temo. V današnjem svetu, ki ga razdvajajo vojne, kot se to dogaja v Ukrajini, in drugi konflikti, je ključno, da razpravljamo o miru in dialogu. Še primernejše je ta vprašanja obravnavati v zvezi z balkansko regijo, ki so jo včasih imenovali 'evropski sod smodnika', ali kot je posrečeno dejal Winston Churchill: »Balkan ustvari več zgodovine, kot je lahko prenese«. S temi besedami je učinkovito ponazoril velik pomen tega dela Evrope, tako v preteklosti kot danes.

Hkrati pa je tudi res, da je bilo to območje skozi stoletja priča izjemnim primerom miroljubnega sobivanja med ljudmi različnih narodnosti, kultur in veroizpovedi. To se lepo vidi v arhitekturi več balkanskih mest, kjer se v nebo pnejo katoliške in pravoslavne katedrale ter muslimanske mošeje in judovske sinagoge. Zgodovina balkanskih držav je pokazala, da je mogoče ustvariti družbo, kjer razlike niso breme, temveč vir bogastva. Po drugi strani pa se je žal tudi v tej regiji pokazalo, kako malo je treba za uničenje takšne družbe, čemur smo bili vsi priča v devetdesetih letih.

2. »Blagor tistim, ki delajo mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci« (Mt 5,9).

Gospod nas z besedami »blagor tistim, ki delajo mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci« poziva, naj se vključimo v prostrano kraljestvo miru. Sveti sedež, ki je zvest tem besedam, je imel vedno vlogo suverenega in neodvisnega mednarodnega akterja, ki ni imel nikakršnih materialnih interesov (političnih, gospodarskih ali vojaških). Zato velja za subjekt, ki lahko posreduje v meddržavnih sporih oziroma pomaga doseči spravo med sprtimi stranmi, tudi znotraj držav.

a) Stališče in delovanje Svetega sedeža v balkanskem konfliktu

Sveti sedež je bil znan po posredovanju in navzočnosti na balkanski regiji še zlasti pred razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije. Njegova stališča in delovanje sta bila dosledna in v popolni zvestobi poslanstvu Cerkve v svetu, kot je poudaril Drugi vatikanski koncil. Ob novih razmerah, ki so nastale v Jugoslaviji po političnih volitvah leta 1990, in porajajočih se separatističnih težnjah na Hrvaškem in v Sloveniji je Sveti sedež zavzel zelo preudarno držo.

Od januarja 1991 Sveti sedež vedno znova povzdiguje glas in poziva k spoštovanju pravice narodov do samoodločanju, spoštovanju pravic posameznikov in narodnih skupnosti ter zavračanju uporabe sile za reševanje sporov. Spodbujal je neutrudno prizadevanje za dialog med stranmi in ponovno vzpostavitev miroljubnega sožitja med jugoslovanskimi narodi, ki bi temeljilo na medsebojnem spoštovanju in pravičnosti.[1]

25. junija 1991 je v Sloveniji in na Hrvaškem prišlo do oboroženih spopadov. V teh okoliščinah je bil Sveti sedež v svojem delovanju še vztrajnejši. Z zaostrovanjem razmer je raslo prepričanje, da bi lahko mednarodno priznanje hrvaške in slovenske neodvisnosti pospešilo prizadevanja za mir. V skladu s tem prepričanjem si je Sveti sedež prizadeval za mednarodno soglasje glede takojšnjega priznanja obeh republik.

Papež Janez Pavel II je poleg tega, v želji, da bi spodbudil temeljito delo za spravo, večkrat pozval vernike in verske voditelje treh skupnosti, navzočih v teh republikah: katoliške, pravoslavne in muslimanske, k poglobljenemu dialogu in skupnemu delovanju pri ustvarjanju ozračja miru in kulture srečanja med različnimi populacijami, ki jim je usojeno živeti skupaj v nastajajoči novi Evropi.[2] Tudi danes mora Balkan veliko vlagati v to kulturo srečanja, ki je zelo pri srcu papežu Frančišku, da bi presegel kulturo sporov.

b) Medverski dialog kot bistveni pogoj za mir

Zelo pomemben element kulture srečanja je poleg gostoljubja in zavzetosti tudi dialog, ki pomeni »zbliževati se, izražati se, poslušati se, gledati se, spoznavati se, skušati se razumeti, iskati stične točke,«[3] kot je razložil papež Frančišek v okrožnici Vsi smo bratje. Dialog je ključnega pomena v dobi globalizacije, za katero je značilna vse intenzivnejša mednarodna komunikacija. Medverski dialog je prav tako izjemnega pomena za mirno prihodnost Balkana, kjer so se stoletja srečevale in včasih tudi sprle latinska, bizantinska in islamska kultura.

Med obiskom v Bosni in Hercegovini leta 2015 je papež Frančišek ponovil, da je »medverski dialog, tako kot drugje po svetu, bistven pogoj za mir in zato dolžnost vseh vernikov.«[4] Spomnil nas je, da so verski voditelji glavni varuhi miru.[5] Medverski dialog je namreč pot do spodbujanja bratstva in miru v svetu. S krepitvijo dialoga se je mogoče upreti ekstremizmu, ki se na žalost kaže tudi znotraj religij.[6]

Sedanji papež ekumenski in medverski dialog običajno uvršča v kategorijo srečanja, spodbuja h gradnji mostov namesto zidov. Če želimo graditi prihodnost, moramo izbrati zahtevnejšo gradnjo mostov in ne lažjega postavljanja zidov. Most združuje, ustvarja občestvo, odpira vrata dialogu in znanju ter krepi ozemlja. Zidovi po drugi strani ločujejo, razgrajujejo, spodbujajo sklicevanje nase in ograjevanje ter ožijo obzorja.

Ko sem ravno pri gradnji mostov na Balkanu, naj omenim prav poseben most, tistega čez reko Drino, o katerem govori znameniti roman Iva Andrića, sina in razlagalca teh dežel, ki je prejel Nobelovo nagrado. V življenju tega mostu v Višegradu, ki je postal simbol zlitja dveh različnih svetov, je bilo »nekaj, kar kljubuje vsem naravnim močem in kar je zaradi nerazumljive skladnosti svojih črt in nevidne, modre odpornosti svojih temeljev kos vsaki skušnjavi; nekaj kar je neuničljivo in nespremenljivo.«[7] Podoba tega mostu vabi te dežele in vse njihove prebivalce, naj ostanejo zakoreninjeni v teh temeljih, da bodo lahko gradili prihodnost občestva in ustvarjalnih odnosov.

c) Evropska prihodnost - Pot bratstva

Ko govorimo o miru in dialogu na Balkanu, ne moremo niti mimo priložnosti, ki jo evropska pot ponuja celotni regiji. Izkazalo se je, da je možnost širitve Evropske unije ugodna priložnost za spodbujanje strukturnih reform na političnem, gospodarskem in socialnem področju, pa tudi za spodbujanje miru, stabilnosti in demokracije po vsej celini.

Ker se države Zahodnega Balkana čutijo povezane z evropskimi narodi, ne le zaradi geografskih, temveč predvsem zaradi zgodovinskih in kulturnih razlogov, si prizadevajo za institucionalno povezovanje z državami, ki že pripadajo Evropski uniji. Sveti sedež na to težnjo gleda z naklonjenostjo, jo močno podpira in upa, da bo našla upravičeno in popolno uresničitev ter ublažila občutek zapuščenosti, ki muči državljane, ki upajo, da bodo v Evropski uniji dočakali prihodnost, polno rasti in blaginje.

Med obiskom Severne Makedonije leta 2019 je papež Frančišek govoril o »posebnostih« te dežele, ki izhajajo iz njene »večnacionalne in večverske sestave«. Dejal je, da so »velikega pomena na poti k tesnejšemu povezovanju z evropskimi državami« in nato izrazil upanje, »da se bo takšno povezovanje pozitivno razvijalo za celotno regijo Zahodnega Balkana ob spoštovanju raznolikosti in temeljnih pravic.«[8]

Sveti oče si Evropo zamišlja kot »pot bratstva«, ki je »navdihnila in spodbudila ustanovne očete sodobne Evrope, začenši prav z Robertom Schumanom«, ki je »postavil temelje za branik miru, strukturo, zgrajeno iz držav, ki se niso združile na silo, temveč s svobodno odločitvijo in za skupno dobro, in se za vedno odpovedale možnim sporom«. Papež Frančišek, ki je že večkrat obiskal države balkanske regije, in jih zelo ceni, sanja o takšni Evropi tudi zanje.

3. Zaključek

Zahvaljujem se vam za pozornost in ponovno poudarjam, da je Sveti sedež povezan z vsemi prebivalci balkanske regije v upanju, da bo ta pomembna konferenca prispevala k izgradnji mostov, edine strukture, ki nas lahko ohranja pri življenju in nam zagotavlja prihodnost, ne da bi nas odvrnila od težav, ki se lahko občasno pojavijo.