»Mir tebi, Evropa! Mir tebi, Balkan!«

Tudi moje prve besede vam, spoštovane udeleženke in udeleženci tega foruma, naj bodo voščilo, naj bo iskrena želja po miru, saj je prastar liturgični običaj v Katoliški cerkvi, da škof pozdravi vernike z besedami: Mir z vami!

Povabili smo vas, spoštovani gostje, da se srečamo v deželi, ki je nekakšno stičišče treh skupin narodov in jezikov: slovanskega, germanskega in romanskega sveta. Slovenija ravno zaradi svojega geografskega položaja čuti posebno odgovornost, da bi bila kraj srečevanja in povezovanja.

A tudi ta naš »raj pod Triglavom« ni bil v zgodovini oaza miru, temveč je neizbrisno zaznamovan s posledicami vojn in protibožjih ter protičloveških ideologij komunizma, fašizma in nacizma, ki so zlasti v 20. stoletju tu sejale smrt in pustile za seboj ruševine in grobove. Danes pa vemo, da je edina pot do miru sprava, ki ni najprej naše, človeško delo, ampak je Božje delo in Božji dar.

Prihajamo iz držav, od katerih so nekatere že vstopile v Evropsko unijo, nekatere se na to pripravljajo. Prepričani smo, da je Evropska unija največji mirovni projekt modernega časa. Kdor o tem dvomi, bi moral obiskati vojaška pokopališča po Evropi, kjer ležijo milijoni vojakov in milijoni civilistov. Zgodovinarji povedo, da je bilanca prve svetovne vojne okoli dvajset milijonov žrtev, bilanca druge pa blizu petdeset milijonov.

Sledi obeh »nesmiselnih morij«, kot je zapisal papež Benedikt XV. ob začetku prve, srečujemo tudi pri nas, na slovenskih tleh. »Velika vojna« se je zaradi sebičnih interesov velikih sil začela sredi krščanske Evrope in se razdivjala po vsem svetu. V njej so se na Soški fronti, ne tako daleč od tu bili prisiljeni skupaj bojevati kristjani različnih veroizpovedi, zlasti veliko katoličanov in pravoslavnih, pa tudi islamski in judovski verniki. Da jih je skupna usoda na neki način tudi zbližala, priča spominska cerkev Svetega Duha v Javorci na Tolminskem kot skupno svetišče Boga miru. Cerkev so sredi vihre prve svetovne vojne s prostovoljnimi prispevki zgradili vojaki sami v spomin padlim tovarišem na položajih v okoliških hribih in predvsem sebi v duhovno uteho. V spomin in opomin.

A spomeniki žrtvam obeh vojn niso le ob Soči, srečujemo jih skoraj v vsaki vasi, postavljeni so tako tistim, ki so branili dom in domovino kot tistim, ki jih je umorila roka Kajna bratomorilca. Vsi pa kličejo k spravi, odpuščanju in miru.

Naša domovina ni samo križišče poti, ampak je tudi prostor sobivanja ljudi različnih nazorov, različnih veroizpovedi in narodnosti. Srbska in Makedonska pravoslavna cerkev pri nas uživata ne le versko svobodo kot vsi drugi, ampak tudi sprejetost in naklonjenost. Evangeličani s ponosom kažejo na začetnike naše književnosti, na Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča in druge in skupaj z njimi praznujemo Dan reformacije. Med nami je zlasti veliko pridnih, delovnih in večinoma tudi vernih ljudi muslimanske vere. Veseli smo, da so nedavno dobili svoj bogoslužni prostor v Ljubljani.

Katoliška Cerkev je z Drugim vatikanskim koncilom v 60. letih prejšnjega stoletja nepreklicno stopila na pot medverskega in ekumenskega dialoga. Njun cilj ni le strpno in humano sožitje, ampak tudi mir. Koncil je naslovil na človeštvo roteči klic: »Nikoli več vojne!« Kajti vojna je »zločin proti Bogu in proti človeku.« Rimski papeži nam v tem pogledu z besedo in zgledom kažejo pot. Že Pij XII. je svaril: »Z mirom ni nič izgubljeno, z vojno lahko izgubimo vse.« Na pobudo Pavla VI. se 1. januar vse od leta 1968 obhaja kot dan miru.

Sedanji papež Frančišek je zaklical svetu: Mar nismo navsezadnje vsi bratje med seboj? Fratelli tutti! Mar nismo vsi v istem čolnu? Nihče ni otok in ne more živeti kot otok. Zato je tako potrebno srečevanje, dialog, graditev mostov, iskanje stičnih točk. Vse to pa mora služiti miru. »Za mir je potrebno več poguma kot za vojno,« je zapisal ta mož, ki si je izbral ime asiškega ubožca iz 13. stoletja, tistega, ki mu pripisujejo molitev: »Gospod, naredi me za orodje svojega miru. Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen, kjer je nesloga, naj prinesem edinost.«

Molitev in prizadevanje za mir nas vse zavezuje in povezuje. Naši pravoslavni bratje in sestre se prav tako zavedajo, da je mir najprej Božje delo in Božji dar, zato se v njihovem bogoslužju dviga k Bogu tudi prošnja za mir, »za mir vsega sveta«, »za mir, ki prihaja od zgoraj«.

Tudi naši bratje in sestre muslimani, s katerimi nas druži vera v enega Boga Stvarnika in Sodnika, vse bolj odkrivajo v svojih svetih spisih sporočilo in naročilo miru in se pozdravljajo z voščilom miru.

Vse, ki ste danes prišli semkaj v Koper, da bi s svojim pričevanjem in odločitvijo za mir prispevali k tej veliki dobrini, ki je pogoj sožitja in preživetja človeštva, iskreno pozdravljam. Ob sklepu ponavljam besede Drugega vatikanskega koncila: »Mir ni nikoli za vedno pridobljen, marveč ga je treba neprestano graditi.«

Hvala vam, ker ste s svojo navzočnostjo, s svojo bratsko besedo in molitvijo graditelji miru!