Po sprejemni slovesnosti se je papež Frančišek v sredo, 23. septembra 2015, napotil v washingtonsko katedralo sv. Mateja, kjer se je srečal s škofi ZDA. Po uvodnih pozdravih domačega nadškofa, kardinala Donalda Wuerla in predsednika Škofovske konference ZDA, nadškofa Josepha E. Kurtza, je sveti oče nagovoril zbrane.

Najdražji bratje v škofovstvu,

vesel sem, da vas lahko srečam med tem apostolskim poslanstvom, ki me je pripeljalo v vašo deželo. Prisrčno se zahvaljujem kardinalu Wuerlu in nadškofu Kurtzu za prijazne besede, ki sta mi jih namenila v imenu vas vseh. Prosim vas, sprejmite mojo hvaležnost za gostoljubnost in velikodušno pripravljenost, s katero je bilo moje bivanje tu pripravljeno in organizirano. Ko s pogledom in s srcem objemam vaše obraze pastirjev, hočem tudi objeti Cerkve, ki jih ljubeče nosite na svojih ramenih in vas prosim, poskrbite, da moja človeška in duhovna bližina po vas doseže celotno Božje ljudstvo, ki je raztreseno po tej širni deželi.

Poslanstvo Petrovega naslednika

Papeževo srce se razširja tako, da bo lahko vključilo vse. Razširiti srce zaradi pričevanja, da je Bog velik v svoji ljubezni, je bistvo poslanstva Petrovega naslednika, zastopnika tistega, ki je na križu objel vse človeštvo. To pa zato, da se ne bi noben ud Kristusovega telesa in član ameriškega naroda čutil izključenega iz papeževega objema. Kjer koli se na ustnicah pojavi ime Jezus, tam tudi zazveni papežev glas, ki zagotavlja: 'Sa, je Zveličar!' Od vaših velikih metropol vzhodne obale do ravnin srednjega zahoda, od skrajnega juga do brezmejnega zahoda, kjer koli se vaše ljudstvo zbira k evharističnemu zboru, naj papež ne bo samo ime, ki je iz navade izgovorjeno, ampak otipljiv spremljevalec, ki podpira glas dvigajoč se iz srca Neveste: 'Pridi, Gospod!'

Vsakič ko se roka iztegne, da stori dobro ali prinese bratu Kristusovo karitativno ljubezen, obriše solzo ali dela družbo osamljenemu, pokaže pot izgubljenemu, ponovno dvigne potrto srce, se skloni nad tistega, ki je padel, ali pouči tistega, ki ga žeja po resnici, ponudi odpuščanje ali koga pelje k novemu začetku v Bogu…, vedite, da vas papež spremlja in podpira, polaga na vašo roko svojo roko, sedaj že staro in nagubano, a po Božji milosti še sposobno podpirati in opogumljati.

Zahvala Bogu za Cerkev v ZDA

Moja prva beseda je beseda zahvale Bogu za dinamizem evangelija, ki je dopustil v teh deželah rast Kristusove Cerkve in omogočil velikodušni prispevek, ki ga je dala in ga še daje ameriški družbi in svetu. Zelo cenim in se vam ganjen zahvaljujem za vašo velikodušnost ter solidarnost do Svetega sedeža in za evangeliziranje v številnih trpečih delih sveta. Vesel sem tudi zaradi ponosnega prizadevanja vaše Cerkve glede življenja in družine, ki je prvi povod tega mojega obiska. S pozornostjo spremljam velikanska prizadevanja glede sprejemanja in integracije priseljencev, ki še vedno gledajo na Ameriko s pogledom romarjev, ki so sem prispeli v iskanju obljubljenih izvirov svobode in blagostanja. Občudujem delo, ki ga peljete naprej na področju vzgojnega poslanstva na vseh nivojih po vaših šolah in karitativno delo preko vaših številnih institucij. Te dejavnosti se pogosto pelje naprej, ne da bi se v celoti takoj razumelo njihov pravi prispevek ali pa celo brez neke zunanje podpore, ki pa se vsekakor herojsko ohranja z darom revnih, saj te pobude izvirajo iz nadnaravnega naročila, ki pa ga je potrebno ubogati. Znan mi je vaš pogum, s katerim ste se soočili med temnimi trenutki na vaši cerkveni poti tako, da se niste bali samokritike ali se izognili ponižanjem ter žrtvam, ne da bi se bali sleči vsega tistega, kar je drugotno, samo da bi kot Kristusovi služabniki nazaj pridobili ugled in zaupanje, katerega je željna duša vašega naroda. Vem, kako vas je v zadnjih letih težila rana in zato sem spremljal vaše velikodušno prizadevanje za ozdravitev žrtev v zavesti, da smo pri zdravljenju tudi sami ozdravljeni, za nadaljevanje dela tako, da se takšni zločini ne bi več nikoli ponovili.

Bogastvo in izzivi

Govorim vam kot rimski škof, ki je bil v svoji starosti od Boga poklican iz neke tudi ameriške dežele, da bi ohranjal enost vesoljne Cerkve in opogumljal v dejavni ljubezni pot vseh delnih Cerkva, da bi napredovale v Kristusovem spoznanju, veri in ljubezni. Ko prebiram vaša imena in priimke, opazujem vaše obraze in poznam vaš visok nivo cerkvene zavesti ter vem za vdanost, ki ste jo vedno imeli do Petrovega naslednika, vam moram reči, da se med vami ne počutim kot tujec. Prihajam namreč iz dežele, ki je prav tako prostrana, brezmejna in pogosto brezoblična, ki je, kakor vaša, vero prejela iz misijonarske torbe. Dobro poznam izziv, pred katerim se znajde sejanje evangelija v srca ljudi, ki so prišli iz različnih svetov, pogosto otrdela zaradi težavne poti, ki so jo prehodili, preden so prispeli sem. Ni mi neznana zgodovina prizadevanj ustanavljati Cerkev sredi ravnih, gora, mest in obrobij, na pogosto prav nič gostoljubnih področjih, kjer so meje vedno začasne, kjer očitni odgovori ne trajajo dolgo in kjer je treba za ključ, ki odpira dostop do drugega, znati združiti epični napor prvih raziskovalcev s prozaično (vsakdanjo) modrostjo in odporom tistih, ki so zasedli osvojeni prostor, kakor je to izrazil vaš pesnik: 'močna in neutrudljiva krila'[1].

Tega vam ne pravim samo jaz. Moj glas je nadaljevanje tega, kar so vam podarili moji predhodniki. Namreč že od prvih začetkov 'ameriškega naroda', ko je bila takoj po revoluciji ustanovljena prva škofija Baltimore, vam je bila rimska Cerkev vedno blizu in ni nikoli prenehala biti ob strani ter vas spodbujati. V zadnjih desetletjih so vas trije moji častitljivi predhodniki obiskali ter vam izročili znatno dediščino takrat aktualnega nauka. Iz tega zaklada ste pripravili smernice in daljnosežne pastoralne programe, s katerimi ste vodili to ljubljeno Cerkev.

Kot brat med brati

Moj namen ni zastaviti nek program ali zarisati neko strategijo. Nisem vas prišel obsojat ali vam imet lekcije. Popolnoma namreč zaupam v glas Tistega, ki 'vas poučuje vsako stvar' (prim. Jn 14,26). Dovolite mi samo, da vam lahko s svobodo ljubezni spregovorim kot brat med brati. Ne nosim v srcu tega, da bi vam spregovoril o tem, kaj morate delati, saj vsi vemo kaj od nas zahteva Gospod. Raje se bom ponovno vrnil na tisto prizadevanje, staro a vedno novo, glede spraševanja, po katerih poteh iti, o občutjih, ki jih ohranjati med delovanjem, o duhu, s katerim delovati. Ne da bi si domišljal, da bom izčrpen, bom podelil z vami nekatera razmišljanja, ki se mi zdijo primerna za naše poslanstvo.

Škofje Cerkve so pastirji

Smo škofje Cerkve, pastirji, ki jih je postavil Bog, da pasejo njegovo čredo. Naše največje veselje je biti pastirji, nič drugega kot pastirji z nedeljenim srcem in nepreklicno izročitvijo samega sebe. Ohranjati moramo to veselje tako, da si ga ne pustimo ukrasti. Hudič namreč rjove kakor lev in išče, da bi ga požrl in uničil to, da smo poklicani ne za nas same, temveč za dar in služenje »Pastirju naših duš« (1Pt 2,25). Bistvo naše identitete je v vztrajni molitvi, v pridiganju (prim. Apd 6,4) in v pastorali (prim. Jn 21,15-17; Apd 20,28-31).

Tri bistva identitete škofov

Molitev

To pa ni kakršna koli molitev, temveč domača povezanost s Kristusom, kjer se dnevno srečamo z njegovim pogledom, ki nam namenja svoje vprašanje: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« (Mr 3,32). Mirno bomo mogli odgovoriti: »Gospod, glej tvoja mati, glej tvoji bratje! Izročam ti jih. To so tisti, ki si mi jih ti zaupal.« Življenje pastirja se hrani iz takega zaupanja s Kristusom.

Pridiganje

Ne pridiganje zapletenih naukov, temveč veselo oznanilo Kristusa, ki je za nas umrl in vstal. Stil našega poslanstva naj bi prebujal v tistih, ki nas poslušajo, izkušnjo tega oznanila, ki se izrazi v 'za nas', da bo Beseda dala smisel in polnost vsakemu koščku njihovega življenja, zakramenti jih hranili s tisto hrano, ki si je ne morejo preskrbeti in bo bližina pastirja v njih prebudila nostalgijo po Očetovem objemu. Bedite nad tem, da bo čreda vedno srečala v srcu pastirja tisto zalogo večnosti, ki jo zaman hlepeče išče v stvareh tega sveta. Naj vedno najde na vaših ustnicah naklonjenost do sposobnosti, delati in graditi v svobodi in pravičnosti blagostanje, za kar je ta dežela zelo darežljiva. Pri tem pa naj ne umanjka jasnega poguma za izpoved, da si je potrebno »preskrbeti hrano, ki ne mine, temveč ostane za večno življenje« (Jn 6,27).

Pastorala

Ne pasti samih sebe, temveč znati se umakniti nazaj, ponižati se, razsrediščiti se sebe, da boste lahko Božjo družino hranili s Kristusom. Bedeti brez prestanka, postavljati si visoke cilje, da bi dosegli z Božjim pogledom čredo, ki samo njemu pripada. Dvigniti se na višino križa njegovega Sina, s katerega je edini pogled, ki pastirju odpre uvid v srce njegove črede.

Ne glejte navzdol v sklicevanju nase, temveč vedno proti Božjim obzorjem, ki so onkraj tega, kar smo mi sposobni predvideti ali načrtovati. Bedeti tudi nad nami samimi, da uidemo skušnjavi zaljubljenosti vase, ki zaslepi oči pastirju, glas napravi neprepoznaven in njegovo dejanje nerodovitno. Na številnih poteh, ki se odpirajo vaši marljivi pastoralni vnemi, si zapomnite, da boste ohranili tisto jedro, ki povezuje vse in to je: »ste meni storili« (Mt 25,31-45).

Značilnosti škofa

Brez dvoma je koristno, da ima škof daljnovidnost voditelja in prevejanost upravitelja, a neizprosno propademo, ko zamenjamo zmožnost moči z nezmožnostjo moči, preko katere nas je Bog odrešil. Škof mora jasno zaznati boj med lučjo in temo, ki se bije na tem svetu. Toda gorje nam, če iz križa napravimo prapor posvetnih bojev in pozabimo, da je pogoj za trajno zmago to, da se pustimo prebosti in izprazniti samih sebe (Flp 2,1-11).

Ni nam neznana tesnoba prvih Enajsterih, ki so bili zaprti med njihovimi zidovi, napadeni in prestrašeni, napolnjeni s strahom razkropljenih ovc, saj je bil njihov pastir zadet. Vemo pa, da nam je bil podarjen duh poguma in ne plašnosti. Zaradi tega nam zaradi strahu ni dovoljeno pustiti se ohrometi.

Dobro vem, da so številni vaši izzivi in je pogosto njiva na kateri sejete, sovražna in so številne skušnjave, da bi se zaprli v ograjo strahu in si lizali rane in objokovali čas, ki se ne bo več vrnil in pripravljali težke odgovore za tako osoren odpor.

Kultura srečanja

A kljub temu smo zagovorniki kulture srečanja. Smo živeči zakrament objema med božjim bogastvom in našo revščino. Smo namreč priče Božjega ponižanja in ustrežljivosti, ki v ljubezni prehiteva naš najbolj prvinski odgovor.

Naš način je dialog

Naš način je dialog, a ne zaradi naše premetene strategije, temveč zaradi zvestobe Njemu, ki se nikoli ne utrudi iti in ponovno iti na trg, kjer so ljudje, četudi vse do enajste ure, da bi predlagal svoje povabilo ljubezni (Mt 2,1-16).

Zato je prava pot dialog med vami, dialog med vašimi duhovniki, dialog z laiki, dialog z družinami, dialog z družbo. Ne bom se utrudil opogumljati vas, da greste brez strahu v dialog. Kolikor bogatejša je dediščina, ki jo v svobodi in resnici (pareziji) lahko podelite, toliko očitnejša mora biti ponižnost, s katero jo morate ponuditi. Ne bojte se napraviti ta potreben izhod, ko začnete vsak pristen dialog. Drugače ne boste mogli razumeti razloge drugega, niti ne boste do konca doumeli, da brat, ki ga je potrebno z močjo in bližino ljubezni doseči in osvoboditi, velja več kot stališča, ki so zelo daleč od naših pristnih gotovosti. Oster in bojevit jezik ni primeren za pastirja, nima pravice do domovanja v njegovem srcu, pa čeprav se zdi, da morda za trenutek pridobi navidezno avtoriteto, a v resnici le trajna privlačnost dobrote in ljubezni ostaja resnično prepričljiva.

Vzemite nase moj jarem

Pustimo, da za vedno odmeva v našem srcu Gospodova beseda: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam (Mt 11,28-30). Jezusov jarem je jarem ljubezni in zato tudi zagotovilo počitka. Včasih nas teži osamljenost našega prizadevanja ter smo tako obteženi z jarmom in se ne spomnimo, da smo ga prejeli od Gospoda. Samo naš se nam zdi in ga zato vlečemo kot utrujeni voli na presušeni njivi, ogroženi z občutkom, da smo zaman delali, pozabljivi nad polnostjo počitka, ki je neločljivo povezan z Njim, ki nam ga je obljubil.

Učiti se od Jezusa, ali bolje učiti se Jezusa, krotkega in ponižnega. Vstopiti preko kontemplacije njegovega delovanja v njegovo krotkost in v njegovo ponižnost. Uvesti naše Cerkve in naše ljudstvo, zelo pogosto potlačeno zaradi težke skrbi po učinku, v lahkoto Gospodovega jarma. Spominjati, da identiteto Jezusove Cerkve ne zagotavlja 'ogenj z neba, ki pokončuje' (Lk 9,54), temveč skrivna toplota Duha, ki »ozdravlja to, kar krvavi, upogne, kar upira se, zravna to, kar je ukrivljeno«.

Poslanstvo škofa je utrjevanje enosti, edinosti

Veliko poslanstvo, ki nam ga Gospod zaupa, izvajamo skupaj, kolegialno. Tako razkosan in razdeljen je svet! Razdrobljenost je sedaj že skoraj povsod doma. Zato Cerkev, 'scela stkana Gospodova suknja, ne sme pustiti razdeliti se, grupirati se, ali spreti.

Naše škofovsko poslanstvo je predvsem v utrjevanju enosti, katere vsebino določa Božja Beseda in edini Kruh iz nebes, s katerim vsaka od nam zaupanih Cerkva ostane katoliška, in zato odprta in zato v občestvu z vsemi delnimi Cerkvami in s tisto rimsko, ki 'predseduje v dejavni ljubezni'. Zahteva je to, da bedite za to enost, ohranjajte jo, spodbujajte, pričujte zanjo kot znamenje in orodje, ki onkraj vsakih pregrad povezuje narode, rase, razrede in generacije.

Naj bo približujoče se sveto leto Usmiljenja, ki nas bo uvedlo v neizčrpno globino božjega srca, v katerem ni nikakršne razdeljenosti, za vse posebna priložnost utrjevanja občestva, izpopolnjevanja edinosti, spravljanja razlik, medsebojnega odpuščanja ter preraščanja vsakršne razdeljenosti, da bo zasvetila vaša svetilka, kakor »mesto, zgrajeno na gori« (Mt 5,14).

Ta služba edinosti je še posebej pomembna za vaš ljubljeni narod, od katerega izredno bogate zaloge, tako materialne kot duhovne, kulturne in politične, zgodovinske in človeške, znanstvene in tehnološke, zahtevajo zavzeto moralno odgovornost v tem tako zmedenem svetu, ki s težavo išče nova ravnovesja miru, blagostanja in integracije. Zaradi tega je sestavni del vašega poslanstva ponuditi Združenim državam Amerike, ponižen a močan kvas občestva. Naj človeštvo ve, da je to, ker v njem prebiva 'zakrament edinosti' (Lumen gentium), zagotovilo, da ga usoda ne pelje v osamljenost in razkroj.

Vidiki poslanstva Cerkve v ZDA

Takšno pričevanje je kot svetilnik, ki ga ni moč ugasniti. Saj med gosto temo življenja ljudje resnično potrebujejo vodstvo te luči, ki jim daje gotovost, da obstaja pristanišče, gotovost, da njihovi čolni ne bodo zadeli v čeri in bodo s tem prepuščeni nemilosti valov. Na dnu vsakega od njih je vedno življenje kot dar in odgovornost. Prihodnost svobode in dostojanstva naših družb je odvisna od načina, s katerim bomo znali odgovoriti na te izzive.

Nedolžne žrtve splava, otroci, ki umirajo od lakote ali pod bombami, migranti, ki potonejo med iskanjem boljšega jutri, ostareli ali bolni, ki bi se jih radi znebili, žrtve terorizma, vojn, nasilja, trgovina z mamili, uničeno okolje zaradi roparskega odnosa človeka do narave; v vsem tem je vedno v igri dar Boga, katerega izbrani upravitelji smo, ne pa gospodarji. Zaradi tega nam ni dovoljeno obiti ta vprašanja ali pa jih utišati. Nič manj pomembno pa ni oznanilo evangelija družine, ki ga bom na skorajšnjem srečanju družin v Filadelfiji imel priložnost z vso močjo skupaj z vami in vso Cerkvijo oznaniti.

Ti vidiki poslanstva Cerkve, ki se jim ne moremo odpovedati, so jedro tistega, kar nam je bilo posredovano od Gospoda. Zaradi tega imamo dolžnost ohranjati in oznanjati jih tudi takrat, ko jih miselnost časa ne sprejema ali je do takega sporočila sovražna (Evangelii gaudium 34-39). Opogumljam vas, da ponudite z vsemi možnimi sredstvi, z ustvarjalnostjo ljubezni ter z ponižnostjo resnice prav to pričevanje, za katero pa niso dovolj samo zunanji razglasi in oznanila, temveč mora osvojiti prostor v srcu ljudi in mentaliteti družbe.

Za dosego tega cilja je za Cerkev v ZDA zelo pomembno, da je tudi ponižno ognjišče, ki privlači ljudi z očarljivostjo svetlobe in toplino ljubezni. Kot pastirji zelo dobro poznamo temo in hlad, ki sta še vedno na tem svetu, pa tudi osamljenost in zapuščenost mnogih, navkljub številnim komunikativnim možnostim in materialnemu bogastvu, strah pred življenjem, obupanost in številni begi pred resničnostjo.

Zato pa, samo Cerkev, ki zna zbrati okoli 'ognja', bo zmožna privlačiti. Seveda pa ne okoli katerega koli ognja, temveč tistega, ki se je prižgal na velikonočno jutro. Vstali Gospod še naprej nagovarja pastirje Cerkve po plahem glasu številnih bratov: »Imate kaj za jesti?« Potrebno pa je prepoznati njegov glas, kakor so ga apostoli na obali Tiberijskega morja (prim. Jn 21,4-12). Še bolj pomembno pa je zaupati gotovosti, da je žerjavica njegove prisotnosti, prižgana z ognjem trpljenja, že tam in več ne ugasne. Če izgubimo to gotovost, tvegamo, da postanemo gojitelji pepela in ne varuhi in delivci resnične luči in tiste topline, ki je sposobna ogreti srce (prim. Lk 24,32).

Dve priporočili

Pastirji, ki so blizu…

Preden zaključim s temi razmišljanji, mi dovolite, da vam dam dve priporočili, ki mi ležita na srcu. Prva je glede vašega škofovskega očetovstva. Bodite pastirji, ki so blizu ljudem, najbližji pastirji in služabniki. Ta bližina naj se odraža še posebej do vaših duhovnikov. Spremljajte jih, da bodo lahko nadaljevali služenje Kristusu z nedeljenim srcem, saj samo polnost napolni Kristusove služabnike. Zato vas prosim, ne pustite jim, da bodo zadovoljni s povprečjem. Skrbite za njihov duhovni vir, da ne bodo padli v skušnjavo biti notarji in uradniki, ampak da so materinski odraz Cerkve, ki poraja in daje rast svojim otrokom. Bedite nad tem, da se ne utrudijo vstati in odgovoriti tistemu, ki ponoči trka na vrata, četudi takrat, ko mislimo, da imamo pravico do počitka (prim. Lk 11,5-8). Navajajte jih, da bodo pripravljeni ustaviti se, skloniti se, vliti balzam, naložiti si na rame in zavzeti se za tistega, ki so ga 'po naključju' 'slekli' vsega, kar je mislil, da ima (prim. Lk 10, 29-37).

Glede migrantov

Drugo priporočilo pa je glede migrantov. Opravičujem se, če na nek način govorim o 'svojem primeru'. Cerkev v ZDA pozna kot le redke druge, upanje v srcih migrantov. Od nekdaj ste se naučili njihovega jezika, podprli njihove primere, vključili njihov prispevek, branili njihove pravice, spodbujali njihovo iskanje blagostanja, ohranili prižgan ogenj njihove vere. Tudi sedaj nobena ameriška institucija ne stori več za migrante kot vaše krščanske skupnosti. Sedaj je pred vami ta dolgi val latinske migracije, ki je preplavil mnoge vaše škofije. Ne samo kot rimski škof, ampak tudi kot pastir, ki je prišel z juga, čutim potrebo, da se vam zahvalim in vas opogumim. Morda vam ne bo lahko brati njihovo dušo, morda bo za vas težka preizkušnja njihova drugačnost. Vedite pa, da imajo v sebi zaklade, ki jih lahko podelijo z vami. Zato jih brez strahu sprejmite. Ponudite jim toplino Kristusove ljubezni in razbrali boste skrivnost njihovega srca. Prepričan sem, da bodo tudi tokrat ti ljudje obogatili Ameriko in tudi svojo Cerkev.

Bog vas blagoslovi in Marija naj vas varuje!

Vir: Radio Vatikan.