Dragi izvoljeni nadškof Stanislav Zore,
gospod kardinal in gospodje nadškofi in škofi,
gospod predsednik Republike Slovenije,
državne oblasti in člani diplomatskega zbora,
spoštovani duhovniki, redovniki, redovnice,
dragi verniki!

Danes imamo veliko razlogov, da bi izrazili Gospodu hvaležnost in veselje. To bomo storili z najvišjo zahvalo dragemu Bogu in sicer z evharistično zahvalo. Pri vsaki evharistični skrivnosti smo deležni Kristusove smrti in njegovega vstajenja, a danes Cerkev želi postaviti pred nas resnico, na katero pogosto ne mislimo ne mi ne svet, v katerem živimo, resnico o Kristusovem kraljevskem dostojanstvu. V današnjem svetu, v katerem se zdi, da je demokracija nedotakljiva “svetinja”, se zdi provokacija ali vsaj malo primerno govoriti o Kralju vesoljstva. Z vero v Jezusa Kristusa kot Kralja vesoljstva nimamo namena preprečiti človeku, da bi ustvarjal svoje politične ali družbene sisteme. Hočemo samo pojasniti, da vir Kristusovega kraljevskega dostojanstva ni posvetna oblast, ampak žrtev na križu. Prizadevamo si premagati zlo, greh, ki ogroža naše odnose z drugimi in vodi v smrt. Premagati smrt je najvišje znamenje, ki dokazuje Kristusovo kraljevsko dostojanstvo. Na to nas spominja sveti Pavel v pismu Korinčanom, ki smo ga pravkar slišali: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. (…) Kot zadnji sovražnik pa bo končana smrt« (1 Kor 15, 20-26). Pravi Kristusovi učenci zato ne pričakujejo, da bodo imeli oblast tega sveta, a po drugi strani ne morejo biti ravnodušni, če drugi nočejo spoštovati zakonov Stvarnika, Kralja vesoljstva. Zato je naloga kristjanov pričati o vstajenju in prenašati sporočilo, da je umrli in vstali Kristus Kralj vesoljstva in da je za nas Pot, Resnica in Življenje.

V tem pogledu je za življenje kristjana, ki prepozna Kristusa za Kralja, pomembno, da vidi naloge tistih, ki vodijo krščansko skupnost. Veselimo se, ker lahko danes vpeljemo v četo apostolskih naslednikov novega ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta. Od škofa veliko pričakujemo in zdaj ni čas za analizo vseh kreposti in dobrih lastnosti, ki bi jih moral imeti. Prav gotovo se mora zavedati, kakor pravi Zakonik cerkvenega prava, da je po božji ureditvi naslednik apostolov po Svetem Duhu, ki mu je dan, postavljen za pastirja Cerkve kot učitelj nauka, duhovnik svetega bogočastja in služabnik v vodstvu. Zakonik določa, da so naloge škofov, da posvečujejo, učijo in vodijo in da lahko to opravljajo samo v hierarhičnem občestvu z glavo, s papežem in člani zbora (ZCP, kan. 375). Da bi opravljal vse te naloge, mora človek, ki je izbran za to apostolsko poslanstvo, imeti pred očmi nekaj nujnih prednostnih nalog. O teh prednostnih nalogah je govoril sveti oče Frančišek nedavno na srečanju s Kongregacijo za škofe. Ko je spomnil, na kakšen način je bil izbran apostol Matija, je sveti oče poudaril, da so ga apostoli izbrali, ker je bil priča vstajenja. Dodal je: »Tudi za nas je to povezovalni kriterij: škof je tisti, ki zna posodobiti vse, kar se je zgodilo, zlasti pa ve, kako skupaj s Cerkvijo postati priča njegovega vstajenja. Škof je v prvi vrsti mučenec Vstalega … Pogum umiranja, velikodušnost v podaritvi svojega življenja in použivanja za čredo so zapisani v genski zapis škofovske službe. Odpovedi in žrtve so prirojene škofovskemu poslanstvu. Škofovska služba zato ni sama sebi namen, ampak je za Cerkev, za čredo, za druge, zlasti za tiste, ki jih svet odklanja.«

Škof mora kot pričevalec vstajenja oznanjevati evangeljsko besedo. Papež je to tako povedal: »Ker beseda vera prihaja iz oznanjevanja, potrebujemo škofe kerigme … ljudi, ki bodo ohranjali nauk, ne da bi merili, kako daleč živi svet od resnice, ki je v njem, ampak da bi očarali svet, ga očarali z lepoto ljubezni, da bi ga zapeljali s svobodo, ki jo podarja evangelij.« Da bi škof ostal zvest besedi Resnice, mora biti človek molitve, nekdo, ki – kakor poudarja papež Frančišek – »ima pogum, da se pregovarja z Bogom v prid njegovega ljudstva«, kakor sta to delala Mojzes in Abraham. Toda papežu je najbolj pri srcu ob imenovanju škofa zagotovilo, da je kandidat pastir. O tej lastnosti škofa je govoril sveti oče nam, papeškim predstavnikom, na srečanju v Rimu junija 2013 in med drugim povedal: »V delikatni nalogi preiskovanja za škofovsko imenovanje bodite pozorni, da so kandidati pastirji, ki so blizu ljudem: to je prvi kriterij. Pastirji, blizu ljudem … Da znajo ‘bedeti’ nad čredo, ki jim bo zaupana, da se v vsem trudijo za to, kar jo bo ohranilo zedinjeno; da bedijo nad njo, da so pozorni na nevarnosti, ki jim je izpostavljena, zlasti pa, da znajo bedeti za čredo, da pomagajo bedeti, da skrbijo za upanje, da je v srcih sonce in luč, da z ljubeznijo in potrpežljivostjo podpirajo načrte, ki jih Bog vzbuja v svojem ljudstvu.« O tej skrbi za Božje ljudstvo nam govori današnji praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Današnji evangelij nas spominja, da nas bo Kristus Kralj na poslednji sodbi sodil o tem, kako smo ravnali z najbolj potrebnimi. Prerok Ezekiel še spominja, da dobri pastir išče izgubljene ovce, ampak tudi skrbi za rejene in krepke: »Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav« (Ez 34,16). Morda je treba biti bolj pozoren do tistih, ki prihajajo vsako nedeljo k maši, ki živijo zakonsko zvestobo in to kljub številnim težavam, ki pogumno izpovedujejo vero v okolju nenaklonjenemu veri.

Ljubljanska nadškofija Vas sprejema z odprtim srcem in pripravljenostjo živeti to apostolsko poslanstvo skupaj z Vami. Prvič v petsto letih navzočnosti bratov frančiškanov eden izmed njih postaja nadškof mesta Ljubljana. Zgodovina nadškofije, ki obstaja petsto petdeset let, je prepojena z vašo navzočnostjo in pastoralno aktivnostjo. Tudi danes ste zelo blizu škofu s številnimi pomembnimi župnijami, ki jih vodijo patri frančiškani. Rad bi na kratko pojasnil bližino stolnice s provincialno hišo na Prešernovem trgu, kjer ste živeli do zdaj. Na poti od Prešernovega trga do stolnice lahko izberete enega od treh mostov, ki se stekajo in se povežejo na drugi strani brega. Morda je občasno v škofiji tako, da škofijski duhovniki izberejo en most, redovniki in redovnice drugi in končno verniki tretjega. Moje in naše želje so, da bi ta različnost poti, ki je upravičena, vodila do stolnice, do škofa, kot porok edinosti, da bi skupaj šli pod njegovim vodstvom Kristusu naproti. To je tudi želja, ki jo je papež izrazil v buli imenovanja nadškofa Zoreta, v kateri spodbuja duhovnike in vernike nadškofije, da »sprejmete tega vašega duhovnega učitelja, mu zvesto sledite in mu pomagate z deli in molitvami«.

Kot novi Pastir Ljubljane ste si zadali cilj, da boste služili tej delni Cerkvi v veselju, kakor pravi vaše škofovsko geslo: “Veselite se v Gospodu”. S tem želite slediti učenju papeža Frančiška v apostolski spodbudi “Veselje evangelija”. To je dobro voščilo za vso katoliško Cerkev v Sloveniji, ki mora pred številnimi izzivi na novo pridobiti zaupanje in lepoto tega, da smo kristjani. To so naša voščila, ki jih spremljamo z molitvijo k Mariji iz Brezij, k Mariji Pomagaj, ki ste ji služili veliko let in k svetemu Frančišku, na katerega god ste bili imenovani za to apostolsko poslanstvo.

Naj Vas vedno blagoslavlja Jezus Kristus, Kralj vesoljstva!

msgr. dr. Juliusz Janusz
apostolski nuncij v RS