Dragi bratje in sestre!

»Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride, in od Jezusa Kristusa, ki je vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen« (Raz 1,4–6).

S temi besedami iz knjige Razodetja sv. Janeza iz srca pozdravljam vse vas, ki ste zbrani v tej stolnici ali ste z nami povezani prek radia (in televizije), ob spominu na 550. obletnico ustanovitve ljubljanske škofije. Moj pozdrav velja najprej nj. ekscelenci gospodu apostolskemu nunciju Juliuszu Januszu. Dalje prisrčno pozdravljam gospoda nadškofa metropolita msgr. Antona Stresa in druge škofe iz domovine in tujine.

S spoštovanjem pozdravljam predstavnike vlade, družbenega in kulturnega življenja ter predstavnike drugih verskih skupnosti.

Moja prva beseda v tem slovesnem trenutku naj bo beseda zahvale papežu Benediktu XVI., ki je želel biti danes še posebej povezan z ljubljansko nadškofijo s tem, da me je za to priložnost imenoval za svojega odposlanca, kar je zame čast in znamenje zaupanja.

Jubilej, ki smo ga obhajali vse leto in ga danes slovesno zaključujemo, nas opozarja na izreden pomen škofijskega sedeža v Ljubljani za rast krščanske vere na naših tleh, kakor tudi za prebujanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti. Z ustanovitvijo škofije smo Slovenci prvič v zgodovini dobili svoje središče, ki se je v teku stoletij vse bolj uveljavljalo prav zaradi navzočnosti škofijskega sedeža. Do takrat smo bili ljudstvo, razdeljeno na različne pokrajine, brez središča, ki bi pritegovalo k sebi in povezovalo različne dele. Krnski grad, sedež karantanskih knezov, je bil morda samo medel spomin na izgubljeno državnost, knežje mesto Celje kot središče zgolj sanje, ki jih je prekinil umor v Beogradu. Šele Ljubljana, kot glavno mesto vojvodine Kranjske in sedež škofije, postane resnično jedro naroda, okoli katerega se zbira »rod slovenš'ne cele«. Zato je prav, da se ob praznovanju obletnice rojstva škofije pred 550 leti hvaležno poklonimo spominu teh, ki sta jo osnovala, cesarju Frideriku III. (1415–1493) in papežu Piju II. (1458–1464), ki je ob potrditvi škofije Ljubljani podelil naslov civitas insignis, znamenito mesto. Oba bi morala imeti svojo ulico v Ljubljani.

Prvi ljubljanski škof Sigismund Lamberg (1420–1488), odličen pravnik, osebno svetniški, je bil sin plemiške družine, ki je sredi 14. stoletja prišla na Kranjsko iz Nižje Avstrije. Kot skrbni pastir si je prizadeval za notranjo ureditev škofije, za dobro vzgojo in izobrazbo svojih duhovnikov ter za pravo pobožnost med ljudstvom. Aktivno je sodeloval tudi pri obrambi dežele pred Turki, ki so tedaj skoraj vsako leto pustošili po naših krajih. V prvih letih si je zelo prizadeval, da bi svojo škofijo, ki so jo sestavljali nepovezani deli ozemlja na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, odtegnil vplivu oglejskega patriarha. Ta je namreč imel novo škofijo za svojo sufragano. Škof Lamberg je zagovarjal stališče, da je neposredno podrejena Svetemu sedežu in da odgovarja samo njemu.

Lambergov naslednik Krištof Ravbar (1476–1536) »si ni pridobil slavnega imena toliko s pastirskim delovanjem, koliko bolj s svojimi zaslugami na vojaškem in državniškem polju«, pravi Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda (str. 295). Ravbar je bil prvi ljubljanski škof, ki se je soočil s protestantizmom. Ko je Martin Luter sprožil gibanje, ki so ga kasneje imenovali protestantizem, sprva ni imel namena ustvariti razdora v Cerkvi, ampak jo je hotel od znotraj prenoviti. Marsikatera njegova zahteva je bila upravičena, a se je kmalu izkazalo, da nove ideje vsebujejo tudi velika odstopanja od katoliškega nauka o pojmovanju Cerkve in zakramentov. Tega sprva ni bilo lahko razlikovati, zato nihanja med škofi, duhovniki in verniki. Potrebna so bila leta, da so se stvari razjasnile, kar se je zgodilo po letu 1521, ko je Luter prekinil s papežem. Tako je škof Ravbar leta 1529 izdal ostre ukrepe zoper prve pojave protestantizma v svoji škofiji, vendar njegovega napredovanja ni mogel zaustaviti.

Vsi Ravbarjevi nasledniki so bili zvesti tej usmeritvi. Po eni strani so delovali za notranjo prenovo Cerkve po smernicah Tridentinskega koncila (1545–1563), po drugi strani pa so se borili proti protestantizmu v skladu s politiko deželnega kneza, ki se je opiral na sprejeto načelo, po kateri je vladar odločal o veri podložnikov – cuius regio eius religio.

Protestantizem se je pri nas širil predvsem med plemstvom in v mestih, veljal je za »nemško vero«. Ljubljanski škofje so pogosto apelirali na »nacionalni« čut, da bi ljudi ohranili v katoliški veri. Tako je škof Textor (1491–1558) leta 1555 rotil kranjske meščane, naj ostanejo zvesti veri svojih prednikov in naj ne posnemajo plemičev, ki so odpadli od vere. Podobno je škof Hren (1560–1630) uporabljal argument, da je protestantizem tuj slovenskemu človeku, češ da »ne more biti prava vera tista, ki se širi iz Saške in Tübingena«.

Je pa Hren tisti, ki prvi uvidi veliko priložnost, ki jo nudi protestantska književnost v slovenskem jeziku za oznanjevanje Božje besede. Tako leta 1602 izprosi iz Rima dovoljenje za uporabo Dalmatinove biblije pri poučevanju teologije v Gornjem Gradu. Nekaj let kasneje je na osnovi Dalmatinovega prevoda izdal knjigo mašnih beril z naslovom Evangelia inu lystuvi, ki so se vsako nedeljo brala po vseh cerkvah. To tradicijo so nadaljevali vsi ljubljanski škofje do Janeza Herbersteina (1719–1787) konec 18. stoletja.

Ko razmišljamo o odnosih ljubljanskih škofov do protestantizma, menim, da ob tej priložnosti lahko izrečemo besedo, ki nas bo osvobodila in bo razbremenila slovensko zavest vsaj enega od sporov, ki se že dolgo vlečejo med nami.

Dejstvo je, in o tem pričajo že Brižinski spomeniki, da je Slovenec skozi stoletja poslušal oznanilo Božje besede v svojem jeziku ob nedeljah in praznikih po zaslugi Katoliške Cerkve. Slovenska beseda, ki je zvenela v naših cerkvah, je bila vez, ki je ohranjala in utrjevala zavest, da gre za isto ljudstvo na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Primorskem in Goriškem. V narodu brez državnosti, razdeljenem na različne dežele, je bil jezik tisti povezovalni člen, iz katerega se je rodila narodna zavest. Slovenci so vedeli, kdo so in kaj jih ločuje od drugih prav zaradi svojega jezika. Ko jih 1550. Primož Trubar (1508–1586) nagovori z »lubi Slovenci«, vedo, da so to oni, da nagovarja nje. Če ne bi bilo vmes stoletij oznanjevanja Božje besede v slovenščini, naš človek, ki je poslušal Trubarja in njegove, ne bi vedel, o kom govori, ne bi vedel, da protestantski predikant nagovarja njega. Zato je narodno in kulturnozgodovinsko povsem zgrešeno postavljati nasproti protestantizem in Katoliško Cerkev, ki je skozi stoletja pred tem ohranjala živo slovensko besedo. Tomaž Hren, ki je uporabil Dalmatinovo biblijo pri oznanjevanju evangelija, in Primož Trubar, ki je ustvaril slovenski knjižni jezik, si z narodnega vidika nikakor ne stojita drug proti drugemu. Med njima je, kar zadeva uporabo slovenščine, kulturna kontinuiteta, s tem pa tudi utrjevanje narodne zavesti. To, kar Trubarju ni bilo dano, je bilo dano Hrenu, ko je širil evangelij v slovenščini. Prav in pravično bi bilo, da bi se ta kulturna kontinuiteta odražala tudi v naši toponomastiki. V naših mestih imamo Trubarjevo in Dalmatinovo ulico in tako je prav. To pa bi zaslužili tudi ljubljanski škofje Textor, Tavčar in Hren, saj imajo za slovenstvo velike zasluge.

Poleg oznanjevanja Božje besede, kar je prva dolžnost dušnega pastirja, so si ljubljanski škofje zelo resno prizadevali za vzgojo in izobraževanje svojih duhovnikov. Pri tem jim je bil v veliko pomoč mladi red jezuitov, ki je v drugi polovici 16. stoletja zavzel pomembno vlogo pri vzgoji duhovnikov in vodilnih kadrov v Evropi. Po zaslugi škofa Textorja so jezuiti leta 1551 odprli vzgojni zavod na Dunaju in leta 1555 v Pragi, sodeloval pa je tudi pri ustanavljanju jezuitskih kolegijev v Innsbrucku in Ingolstadtu. Textorjev naslednik Tavčar je omogočil prihod jezuitov v Ljubljano in Gradec. Tamkajšnji zavod je leta 1585 po njegovi zaslugi postal univerza. V teh letih so prišli v Slovenijo tudi kapucini, ki so delovali za duhovno prenovo predvsem med preprostim ljudstvom.

Vsi omenjeni škofje so prežeti z duhom Tridentinskega koncila in izvajajo njegova navodila: redno obiskujejo župnije, skrbijo za dostojno bogoslužje, odstavljajo nevredne duhovnike, vsako leto obhajajo sinode, ki naj bi duhovnike spodbujale k bolj zavzetemu pastoralnemu delu in bolj poglobljenemu duhovnemu življenju. Tako škof Hren priporoča duhovnikom pogosto spoved, redno molitev brevirja, skrbno pripravo na pridigo in sveto mašo, vestno vodenje matičnih knjig. Glede vedénja jim priporoča, naj se izogibajo gostiln, da ne bodo v pohujšanje vernikom in v posmeh krivovercem.

Iz vsega povedanega lahko ugotovimo, da je imela Ljubljana v tem obdobju vrsto izrednih škofov, ki so si vzeli k srcu ohranjanje in utrjevanje katoliške vere v slovenskem narodu. Vedeli so, kako pomembni sta notranja prenova Katoliške Cerkve in v prvi vrsti prenova duhovščine, za kar so se vsi trudili. Z moralnim in duhovnim dvigom pastirjev pa se je izboljšalo tudi oznanjevanje Božje besede, tudi s pomočjo protestantske literature v slovenskem jeziku. Ti prvi ljubljanski škofje izstopajo tudi po udejstvovanju na področju kulture in politike. Takega mednarodnega vpliva njihovi nasledniki niso nikoli več dosegli. Da ne govorimo o njihovi politični vlogi. Že ime škofa Ravbarja, izvrstnega vojskovodja in državnika, veliko pove. Prav tako imeni škofov Tavčarja in Hrena, ki sta bila skupaj z lavantinskim škofom Stobejem cesarjeva namestnika v Gradcu. Zanimivo, da ju vatikanski časnik Osservatore Romano ob navezavi diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem leta 1992 omenja skupaj s knezoma Gorazdom in Hotimirom, ko govori o zametkih slovenske državnosti.

Preletimo nekaj stoletij, ki so videla na ljubljanskem sedežu povečini sinove plemiških družin Srednje Evrope – Buchheime, Herbersteine, Kühnberge, Schrattenbache, Kaunitze, Attemse – in se ustavimo ob koncu 19. stoletja, v času škofa Missia (1838–1902). Tu smo pred drugim velikim problemom, s katerim se je spoprijela ljubljanska škofija in preko nje celotna Slovenija. Gre za tako imenovano »ločitev duhov«, ki naj bi jo zagrešila slovenska Cerkev v tem času, njen protagonist pa naj bi bil mladi primorski filozof in teolog, poznejši škof na otoku Krku dr. Anton Mahnič (1850–1920). Šlo je za idejni spopad z liberalizmom in za uveljavljanje katoliških načel ne le v politiki, ampak tudi v kulturi. S tem se je poglobil razkorak med liberalci in klerikalci, posebej še, ko je Mahnič postavil katolicizem kot bistveni kriterij pripadnosti slovenstvu, kar je bilo seveda krivično.

Spor se je nadaljeval pod Missijevim naslednikom škofom Jegličem (1850–1937). Ko je ta zvedel za stališče, ki so ga avgusta 1898 zavzeli slovenski visokošolci, da »svojega javnega delovanja ne bodo osnovali na krščanski podlagi«, je nemudoma objavil svoj načrt o ustanovitvi slovenske katoliške gimnazije skupaj z vzgojnim zavodom. Nasprotovanje liberalcev na to drzno zamisel je bilo neokusno in z vidika narodnih interesov škandalozno.

Ločitev duhov se v slovenski javnosti še danes pogosto omenja kot narodna nesreča, za katero naj bi bila kriva Katoliška Cerkev. Kaj reči? Zgodovinsko gledano je duhovna in svetovnonazorska enotnost in posledično tudi politična soglasnost Evrope začela razpadati že v času razsvetljenstva. Idejno razhajanje in politična diferenciacija se je npr. v Franciji in drugod po Evropi začela veliko prej kot pri nas. Temu se torej tudi mi nismo mogli izogniti. Ali je bil pri nas boj med liberalci in klerikalci bolj srdit kot drugod? Ne bi rekel. Z obeh strani so padali nizki udarci. Gledano iz časovne razdalje lahko vidimo v tem pojavu nekaj neizbežnega in zdravega, saj je ločitev odražala dejansko stanje duha v slovenskem prostoru. Ustvarjala je ozračje pluralizma na področju idej in možnost različnih političnih opcij, kar je temelj vsake demokracije. Čas je, da nehamo obremenjevati Cerkev in Mahniča s tem normalnim zgodovinskim pojavom.

Veliko bolj usodna so bila razhajanja, ki so se pojavila petdeset let kasneje, sredi 20. stoletja. Tu stopamo v najbolj tragično obdobje slovenske zgodovine, ki nam zastavlja najbolj boleča vprašanja.

V začetku 2. svetovne vojne se na slovenskem političnem prizorišču pojavi skupina ljudi, ki načrtno uporablja nasilje v boju za zmago. Tej dobro organizirani in idejno disciplinirani skupini je uspelo vzeti v roke veliko idejo narodnega odpora proti tujemu zavojevalcu in pritegniti v svoje vrste množico poštenih Slovencev. Toda še preden se je povezala z drugimi političnimi silami v Osvobodilno fronto, je tajno ustanovila varnostno-obveščevalno službo (VOS) za likvidiranje domačih političnih in idejnih nasprotnikov. S tem je jasno pokazala svoj glavni namen: nasilni prevzem oblasti.

Ali je mogla Cerkev sodelovati pri tem načrtu? Vodstvo ljubljanske škofije se je znašlo pred težko dilemo: na eni strani ideja upora proti okupatorju, ki je zvabila v gozdove mnoge kristjane, na drugi strani dejstvo, da je bilo osvobodilno gibanje trdno v rokah komunistične partije. Proti koncu leta 1943 je škof Rožman (1883–1959) izjavil: »Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.« Kako mu ne pritrditi glede na številne medvojne umore nedolžnih ljudi in glede na to, kar se je zgodilo po koncu vojne, ko je partijski totalitarizem do kraja razkril svoj zločinski obraz in je bilo v popolni brezpravnosti pomorjenih na tisoče mladih mož in fantov? Tragedija, ki da razumeti določena stališča Cerkve v tistem strašnem času.

Kar je sledilo, je še živo v našem spominu: desetletja ponižanj, krivic in zapostavljanj. Pomenljivo znamenje razmer v naši tedanji državi je dejstvo, da Jugoslavija leta 1948 skupaj s Sovjetsko zvezo, Savdsko Arabijo in peščico drugih držav ni glasovala za sprejetje Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Kristjani so totalitarno nasilje prenašali molče, v upanju, da se bodo stvari s časom vendarle normalizirale. Tako je škof Vovk (1900–1963) leta 1962, ob praznovanju 500-letnice škofije, izjavil: »V petsto letih se je marsikaj spremenilo, družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Rad bi poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi mogli vedno najti pot pravega sožitja.«

Po teh razmišljanjih o dilemah preteklosti je čas, da se ustavimo pri sedanjem trenutku in upremo svoj pogled v prihodnost.

Kakšno je danes poslanstvo ljubljanske škofije in, širše, vseh slovenskih kristjanov? Cerkev naj v svojem življenju odseva temeljna načela evangelija: ljubezen do Boga in do bližnjega, odpuščanje nasprotnikom, sočutje do trpečih, ponižnost v služenju, duha uboštva in skromnosti. Pomembna je skladnost med življenjem in naukom. V tem smislu naj škof ne pozabi na Pavlovo opozorilo Timoteju: »Pazi nase!« (1 Tim 4,16). Duhovnik naj si vzame k srcu modre besede Janeza Svetokriškega: »Zabstojn en mašnik šraja na prižnici, da bi se imeli greha varvat, inu nikar tu zemelsku, ampak tu nebešku iskati, če on greha se ne varva inu li blagu vkupaj spravlat se flisa. Zabstojn vuči andoht pruti Bogu inu svetnikom, če on obene andohti nima« (Sacrum Promptuarium, IV., Labaci 1700, str. 67).

Dalje je naloga Cerkve odpirati ljudem obzorja večnosti in jih usmerjati k Bogu. V enem svojih nagovorov je sveti oče Benedikt XVI. dejal: »Živimo v kulturi, ki jo zaznamuje sekularizacija; kultura, kjer Bog vse bolj izginja iz javnosti; kultura, kjer je zbledel edinstveni lik Jezusa Kristusa; kultura, kjer vrednote, ki jih je skozi stoletja oblikovala Cerkev, izgubljajo svojo moč in svojo učinkovitost.« V tem svetu je nevarnost, pravi papež, da vera počasi ugasne, kot plamen, ki mu zmanjkuje goriva.

Naša prva naloga je, po papeževih besedah, delati, »da bo Bog navzoč v tem svetu«, omogočiti človeku, da pride v stik z njim, ga srečati in vzpostaviti z njim osebni odnos. To pomeni oznanjati ljubezen, ki se je razodela v Jezusu Kristusu; pomeni oznanjati njega, ki nam je razodel pravi obraz Boga in nam pokazal pot pristne človeškosti; pomeni vzgajati zrele kristjane po meri Kristusa (Ef 4,13), može in žene, ki odgovarjajo na Gospodov klic z vsem svojim življenjem.

Naše oznanjevanje pa ima nujno tudi svojo kritično plat, to je boj proti malikom tega časa, proti valu relativizma in sekularizma, ki preplavlja svet, je prelom s konformizmom naše dobe. Kristjan je solidaren z vsemi, odgovoren do družbe kot polnopravni državljan, vendar se ne obnaša kot drugi, se ne uklanja volji večine, če ta zavzema stališča, ki so proti njegovi vesti, skratka, ne živi posvetno, se ne prilagaja mišljenju tega sveta. To pomeni, da ima pogum živeti drugače, da ne poklekuje pred maliki časa, da jasno pokaže svojo krščansko različnost. Malike tega časa vidim še posebej v absolutizaciji tega bežnega »sedaj« in v begu pred prihodnostjo, v postavljanju sebe na mesto Boga, v poudarjanju svoje individualnosti in pravic na škodo občestvenosti. Boj proti malikom je boj proti razčlovečenju, je boj za človeka, za njegovo dostojanstvo in svobodo, je zavzemanje za enakopravnost in solidarnost, s posebno pozornostjo do vseh, ki so v stiski, do revnih in trpečih.

Med naloge, ki nam jih narekuje sedanji čas, sodi tudi obramba človeškega življenja od trenutka spočetja do naravne smrti. Prav tako ne moremo in ne smemo zanemariti obrambe zakonske zveze in družine. Kljub spremembam v mišljenju, kljub silovitim napadom laicističnih lobijev ostaja dejstvo, da stabilna, uspešna in srečna družba stoji na zdravi in trdni družini. Brez družin, ki temeljijo na iskreni in trajni ljubezni med možem in ženo, ki sta odprta za življenje, narod nima prihodnosti.

Glede na poseben trenutek, ki ga živi Slovenija, bi dodal še tole: naloga Cerkve, naloga kristjanov je vnašati v slovenski prostor nekaj več optimizma, vedrine, sproščenosti, veselja in zaupanja. Ko opazujem položaj iz rimske perspektive, imam vtis, da se slovenski človek vse preveč vdaja malodušju, nezadovoljstvu, pesimizmu. Med ljudmi je preveč napadalnosti, medsebojnega obtoževanja, preveč očitkov, zamer in zavisti. Kot da so vsi sprti z vsemi, kot da je neki neprijazni hlad prekril deželo.

Kristjani bodimo v tem času nosilci poguma, zaupanja v prihodnost, veselja do življenja. Vem, kriza je tu in nekateri jo občutijo zelo boleče, a ne bomo je rešili z medsebojnim obtoževanjem, z uničujočo kritiko, ampak z zaupanjem, s pogumom, s solidarnostjo in z vero v prihodnost.

Na škofovski sinodi v Vatikanu so 15. oktobra 2012 predvajali film z naslovom Evropski zvonovi o prihodnosti krščanstva na naši celini. V filmu med drugimi nastopa tudi Benedikt XVI., ki odgovarja na vprašanje, na čem temelji njegovo upanje v prihodnost krščanstva v Evropi. Papež je takole odgovoril: »Prvi razlog mojega upanja je v dejstvu, da sta želja po Bogu in iskanje Boga globoko zapisana v slehernem človeku. Ta želja ne more izginiti. Res, za določen čas človek lahko pozabi na Boga, se zanima za druge stvari, toda Bog nikoli ne izgine z njegovega obzorja. Preprosto je res, kar pravi sv. Avguštin, da je naše srce nemirno, dokler ne najde Boga. Ta nemir obstaja tudi danes, tudi danes se človek ponovno usmerja k Bogu. Drugi razlog mojega upanja pa je v tem, nadaljuje sveti oče, da je evangelij Jezusa Kristusa, da je vera v Jezusa Kristusa preprosto resnična. In resnica se ne postara. Ideologije imajo čas štet. Videti so močne, neuničljive, toda čez čas se izpraznijo, izgubijo svojo moč, ker v njih ni globoke resnice, medtem ko je evangelij resničen in se nikoli ne izčrpa. Njegovo bogastvo, njegova novost, ki odgovarja zahtevam srca in razuma, se razodeva v vseh časih. Prav zaradi tega sem prepričan, da bo nastopila nova pomlad krščanstva.«

Bog daj tako pomlad vere tudi Sloveniji! Amen.

kard. Franc Rode

Povezava do avdio posnetka na spletni strani Radia Vatikan.