Marija, upanje za ves svet in zarja odrešenja

Dragi bratje in sestre,

na praznik Marijinega rojstva smo zbrani v našem narodnem svetišču na Brezjah, da se na rojstni dan Božje in naše Matere Marije na tem svetem kraju izročimo v njeno varstvo. V glavni mašni prošnji bomo prisluhnili čudoviti molitvi: »Gospod, naš Bog, rojstvo Device Marije je oznanilo začetek zveličanja. Naj nas to praznovanje utrdi v milosti in tvojem miru…« V prošnji po obhajilu pa se ta molitev in vsebina praznika še dopolni: »Naj veselo praznujemo rojstvo Device Marije, ki je upanje za ves svet in zarja odrešenja…«

Če hočemo zares vedno znova doživljati veselo sporočilo današnjega praznika je potrebno veliko moliti, kajti prav osebna vera, ki se krepi v molitvi, prinaša v naše življenje novo upanje. Molitev je človekov izraz vere. Prenehati moliti bi pomenilo prenehati verovati. Kakor bi pomenilo prenehanje dihanja konec življenja. »Dejanje, ki ne prihaja iz molitve, je podobno naključno izstreljeni puščici iz napetega loka: brez cilja in brez moči; nikakor ne more zadeti svojega cilja« (S. Fausti). Molitev je tako v celoti odsev našega hrepenenja po Bogu. Vse prepogosto danes opušča molitev in krščanstvo se tako lahko spremeni v poceni aktivizem in plitvi humanizem. Zato je še toliko bolj pomembno poudarjati pomen molitve, tako osebne, družinske kot tudi molitve v različnih občestvih. Rado se zgodi, da pri svojih dejanjih računamo samo nase, na svoj ego, na svoje sposobnosti in tako v svojih pričakovanjih pozabimo računati z Bogom, pozabimo potrkati na njegova vrata. Jezus želi predvsem po razsvetljenju Svetega Duha v nas utrditi notranje prepričanje, da Bog sprejeme sleherno našo molitev, prošnjo, zahvalo in pristno in iskreno češčenje. Jezus nas vabi k molitvi, ki ne pomeni barantanja z Bogom za malenkosti, marveč nas vabi k molitvi za uresničitev božjega kraljestva, da se uresniči vse tisto, kar bi dalo naši zemlji bolj človeški in božji izraz. Pristnost in iskrenost naše molitve se kaže v tem, da ta svet vzamemo zares, okolje v katerem živimo je naš izziv in možnost, da odkrivamo sledi božjega delovanja.

Molitev je blagoslov, dar, da se moremo pogovarjati z Gospodom, ki nas je poklical v življenje. Je pa včasih tudi napor, še posebej v trenutkih naše »duhovne suše«, »temne noči križa« kot ja zapisal sv. Janez od Križa, ko se zdi, da je Bog daleč od nas, kot da nas je pozabil, ko ne čutimo njegove bližine. Vse to je doživljala tudi bl. Mati Terezija, kar je zapisana v njenih spominih in pismih (Pridi bodi moja luč). Toda prav v tej navidezni »odsotnosti Boga«, »božjega molka« se začenja resnična pot vere.

Bl. Mati Terezija je zgled, kako spolniti Gospodovo postavo (prim. Gal 6,2b) in še veliko več kot to, darovati se v popolni ljubezni, ki pomeni predvsem spolnjevanje božje volje ne pa neprestano iskanje samega sebe, tega večnega egocentrizma in egoizma, ki uničuje sodobnega človeka. In vztrajati tudi »v temni noči križa«, ki jo je doživljala mati Terezija: »Molite zame – kajti moje notranje življenje je vedno težje živeti. Biti zaljubljen in kljub temu ne ljubiti, živeti iz vere in kljub temu ne verovati. Izčrpati se in kljub temu biti v popolni temi. Molite zame… Božjo voljo sprejemam: ne v svojih občutkih, ampak s svojo voljo« (str. 268 in 265). In prav v tem je njena veličina, njena vera, njena svetost, služiti, spolnjevati božjo voljo, bližnji je razodevanje Božjega obličja.

Marija, upanje za ves svet

Na današnji praznik in v letu Božjega usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek in ga bomo začeli prav tako na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. decembra, smo posebej povabljeni in spodbujeni, da naredimo korak od pasivnosti, ki temelji na pretiranem individualizmu in zato pušča prostor za manipulacijo s človekom. Ko se človek zapre vase, postane utrujen, naveličan, osamljen, celo čuti potrebo po manipulaciji. Zato je potrebna jasna in kritična misel, ki se rojeva v občestvu, kajti samo tako je mogoče presegati obolelost sodobnega človeka z »bakterijo«, ugodja, udobja, uživanja in individualizma, ki v končno fazi vodijo v nihilizem in pasivno vdanostjo v »usodo«. Ko smo skupaj, si lahko skupaj sooblikujemo tudi skupno življenje. Najbolj nevaren je fatalizem, češ tako je, nič se ne da spremeniti. Kar pa je velika prevara, ki vodi v vedno večjo pasivnost. Lahko se nekaj spremeni! Svet pa se začne spreminjati pri meni in bo postajal drugačen, če bom sam drugačen. Druga velika nevarnost je kultura udobja in ugodja, češ kaj bi se trudil, bodo že drugi naredili. Ta misel, »saj bodo že drugi to naredili« je nevarna in uničujoča na vseh nivojih bivanja. In kristjani nismo imuni pred tem. Preseganje fatalizma, vdanosti v neko usodo, to je velika nevarnost za vse nas. Gledano v luči evangelija, v luči vere se more marsikaj spremeniti v mojem življenju in medsebojnih odnosih.

Pomembno je upanje, ki ga je potrebno vedno znova gojiti, spodbujati in ohranjati: upanje je v tem, da v vsem dogajanju, pa naj bo uspeh ali padec spoznamo, in verujemo, da nam Bog po vsakem dogodku nekaj pove in se naučimo nečesa novega! Prav vse na tem svetu ima svoj smisel, razlika je samo v tem, da je tega včasih težje, včasih pa lažje odkriti. Pri tem pa moramo biti predvsem, potrpežljivi, ponižni in hvaležni za trenutek v katerem živimo.

Čas v katerem živimo zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja zatorej vse nas še posebej vabi in sili, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: »bo že kako šlo, saj je še vedno tako bilo«. Toda ob tem lahko rečemo, da je optimizem zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo. Prav zato je poslanstvo nas vseh danes še toliko bolj pomembno in odgovorno. Poslani smo, da odkrivamo obdarjenost in popolno darežljivost bivanja, odkrivali naj bi tisti biser, ki je skrit prav v vsakem človeku. Če si bomo za to prizadevali in se priporočali Mariji Pomagaj, ki nas vodi k Jezusu, potem bo v naših srcih prostor za novo upanje, zarjo odrešenja ter veselje do življenja in iskrena hvaležnost za darežljivost Božje ljubezni, ki nas je poklicala v življenje.

msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof