Ko sem slišal, da je umrl zaslužni papež Benedikt XVI. – vračal sem se z Evropskega srečanja mladih v Rostocku – me je v istem hipu prešinila prva učiteljska beseda pokojnega papeža: »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem.« Pozneje smo lahko prebrali, da so bile tudi zadnje besede tega velikega papeža povezane z ljubeznijo do Boga. Po pričevanju medicinske sestre, ki je bedela pri njem, je tudi v teh zadnjih besedah izpovedal ljubezen: »Gospod, ljubim te.«
Osebno se z njim nisem nikoli srečal, sem ga pa v vseh njegovih nastopih doživljal kot skromnega moža, včasih skoraj plahega. Vsebina njegovih govorov pa je bila čisto drugačna: polna logike, jasna, teološko globoka in prepletena s Svetim pismom. V njegovih spisih človek vedno znova ostrino njegovega pogleda: gledal je v daljavo in v globino. Prepričan sem, da so mnoga njegova dela že vstopila v klasiko teološke misli in po njih posegamo in bomo posegali znova in znova. Izredno sem mu hvaležen za trilogijo Jezus Kristus.
Bogu smo hvaležni za dar njegovega življenja. Pred nami bo še naprej svetil njegov zgled moža, ki ne beži pred križem, ampak ostaja blizu Kristusovemu križu v različnih oblikah služenja Bogu in Cerkvi.
V molitvah zanj tudi mi prosimo Boga, da bi ga po zgledu zaslužnega papeža Benedikta XVI. spoznavali kot ljubezen in se ga naučili ljubiti.
Papež Benedikt XVI. naj počiva v miru in naj bo deležen tiste luči, v kateri žari Božje obličje.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
