Ko se je začelo divjanje veremena nad Slovenijo, sem bil v telefonskih stikih z župniki na bolj ogroženih področjih in preko pogovorov z njimi spremljal, kaj se dogaja.
Nekatera poročila so bila zelo opogumljajoča – posebej sem se bal, kaj se bo zgodilo v Železnikih, ki so pred leti doživela pravo katastrofo, pa so se v tem primeru z odličnim delovanjem vseh odgovornih v občini izognili hudemu – druga so govorila o tem, kako vode naraščajo in najprej ogrožajo, potem pa tudi uničujejo bivališča, premoženje in tudi cerkve.
V ponedljek in torek pa sem sam odšel v župnije in doline, ki so bile posebej preizkušene in se srečal tudi z nekaterimi ljudmi, ki so bili posebej prizadeti.
Globoko mi je segla pripoved mamice, ki jo je zasul plaz in je ena od hčerkic videla, da moli roko – samo roko – iz plazu in tako so jo rešili. Pa družina, ki trepeta, da se plaz ne bo umiril in se bo splazila tudi njihova domačija.
Pa strah v očeh mame, ki ji je plaz drl skozi hišo in ob obeh stenah hiše in jo strese vsak šum v pričakovanju nove nevarnosti.
Po drugi strani pa sem bil presenečen, kako so naši ljudje podjetni. Izredna organizacija odstranjevanja posledic ujme: najprej tistega, kar je najbolj potrebno in potem sistematično naprej.
Koliko znanja, izkušenj in solidarnosti in požrtvovalnosti je v naših ljudeh. Bog varuj, da bi jih kdo v teh njihovih sposobnostih oviral.
Lepo je bilo poslušati duhovnike, ki so pripovedovali, koliko ljudi se je zbralo, ne da bi jih posebej vabili, ker niso imeli možnosti komunikacije z župljani, in družno poprijelo pri čiščenju cerkva in župnišča, ki je bilo zalito. Težko je gledati ljudi, ki so utrujeni in še vedno trepetajo pred vsakim oblakom, tolažilno pa je videti ljudi in njihovo pripravljenost storiti vse, da bo škoda čim manjša in da se najbolj prizadeti ne bodo čutili zapuščeni.
Zato se iskreno zahvaljujem vsem, ki so v teh dnevih naredili vse, da bi bile posledice ujme manjše. Naj jih Bog blagoslovi.
Msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof metropolit