Ko je med nas prišel novi prevod Svetega pisma, ki ga imenujejo Slovenski standardni prevod, sem med preroškimi knjigami zasledil izraz: »Zgodila se mi je Gospodova beseda.« Ko sem tako oblikovan izraz prvič prebral, me je neprijetno zbodel. Prej smo bili navajeni slišati: »Prišla mi je Božja beseda.« Počasi sem začel razumevati, da je Božja beseda in Božja volja nekaj, kar se v življenju človeka zgodi. Ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa sem začel to besedno zvezo razumevati še globlje in veliko bolj osebno. Imenovanje se je zgodilo na praznik svetega Frančiška Asiškega, našega redovnega ustanovitelja, ki je imel željo ne le prenoviti Cerkev po Božjem naročilu, temveč živeti sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa v Cerkvi. V tem je vsa skrivnost njegovega življenja in njegovega nepojmljivega vpliva na sodobnike in vse kasnejše generacije kristjanov.
O razlogih, zakaj se je papež Frančišek odločil, da me imenuje za ljubljanskega nadškofa, ne razglabljam in jih ne želim iskati. Gospodu nunciju, ki je v papeževem imenu vodil posvetovanja in poizvedovanja, sem navedel vse svoje pomisleke in vse svoje slabosti. Ker vse to ni zadostovalo, da bi nuncij odstopil od papeževega sklepa, sem omenjeno odločitev v duhu pokorščine sprejel kot služenje Kristusovemu evangeliju, Cerkvi in človeku. Evangeljska ljubezen je bila in je izraz Božje bližine s človekom, ki se ne ustavi pri naših preračunavanjih, kompromisih in zavrnitvah, ampak gre do križa in vstajenja. Ljubezen ne pozna meja in vedno potrebuje konkretnost, tako kakor je Jezus deloval in umrl v konkretnih življenjskih okoliščinah. To konkretnost nam v različnih življenjskih okoliščinah zagotavlja Cerkev, ki je občestvo verujočih v Kristusa, pot Cerkve pa je človek ne kot proizvajalec in potrošnik, ampak človek, ki je upodobljen po Božji podobi in zato nosilec neodtujljivega dostojanstva, ki mu ga nihče ne sme zanikati ali mu ga odvzeti.
Želim si, da bi kot ljubljanski nadškof z vsemi kristjani in z vsemi ljudmi dobre volje ustvarjal primerne okoliščine, v katerih bi vsi in brez razlike z veseljem živeli svoje človeško dostojanstvo in vse svoje sposobnosti in moči usmerili v prizadevanje za mir, medsebojno razumevanje in skupno dobro. V združevanju vseh naših moči vidim najboljše zagotovilo, da v našem času in v tem prostoru oblikujemo ustrezne okoliščine za mirno in spoštljivo sobivanje vseh ljudi v ljubljanski nadškofiji in naši državi.
Papežu Frančišku se zahvaljujem za imenovanje, ob katerem čutim zelo veliko odgovornost. Vse duhovnike, redovnike, redovnice, vse katoličane in vse kristjane, pa tudi vse ljudi dobre volje vabim, da skupaj ustvarimo prostor sožitja, dialoga in medsebojnega spoštovanja v dobro vseh nas, zlasti najbolj ubogih in najbolj ogroženih.
Vsem omenjenim se zahvaljujem za voščila in čestitke ob imenovanju. Na poseben način izrekam zahvalo za dobre želje vsem sobratom škofom, predsedniku republike, predsedniku državnega zbora in predsedniku vlade. Duhovnike, redovnice in redovnike prosim, da mi stojijo ob strani z molitvijo. Zahvaljujem se jim za njihovo delo v Cerkvi in za pričevanje življenja. Močno se naslanjam na njihovo sodelovanje in pomoč. K sodelovanju pa vabim tudi vas, ki delate v medijih. Z vašo pomočjo in sodelovanjem lahko v ta prostor prinesemo več optimizma, več veselja in pristnega zadovoljstva.
