Ob zaključku poletja, ki se bo v kolektivni spomin katoliške skupnosti vpisalo kot eno najbolj presunljivih, vsaj v poosamosvojitveni zgodovini, želi društvo Slovenski katoliški izobraženci kot zavzet in zaskrbljen člen te skupnosti predstaviti nekaj svojih pogledov na njen aktualni trenutek.
Hvaležnost in pasti odrivanja preteklosti
Napak bi bilo, če svojega premišljevanja ne bi začeli z izrazom svoje hvaležnosti vsem nadpastirjem naših krajevnih Cerkva, ki so v zadnjih letih predčasno zaključili svojo službo. Prepričani smo, da bo katoliška skupnost zmogla ohraniti v spominu njihova pozitivna prizadevanja in trud, ki so ga v velikokrat nenaklonjenem okolju namenjali preganjanju strahov preteklosti in gradnji normalne sedanjosti in prihodnosti. Bilo bi nepravično, ko bi v luči nerazveseljivih dogodkov v zadnjem času na to pozabili.
Toda z zgodovinsko dediščino obremenjeni slovenski prostor je sočasno nagnjen k drugi skrajnosti, da bi namreč ob občutku ogroženosti, ki so ga poletni pretresi nedvomno prinesli s seboj, zavzeli pretirano samoobrambno držo, zaradi katere ne bi bili zmožni pogleda na stranpoti na prehojeni poti v preteklosti.
Najprej nam nedavni pretresi zastavljajo vprašanje, ali nismo kot katoliška skupnost nemara padli v isto past kot slovenska družba v celoti, ali nismo tudi mi zapadli nekakšni civilni hereziji tega prostora, da je pot v normalno prihodnost mogoča brez zavestnega in polnega soočenja z lastno preteklostjo. Vedno bolj se zdi, da se je marsikaj nerazveseljivega zgodilo, ker Cerkev na Slovenskem ni zmogla celovite refleksije svoje vloge in ravnanja v obdobju zadnjih sto let. Po eni strani smo posvojili predstavo o katoličanih izključno kot žrtvi tragedije med drugo svetovno morijo in povojnega totalitarizma, medtem ko po drugi strani vsi skupaj - predvsem pa, kot se zdi, visoka hierarhija - nismo občutili dovolj potrebe po prekinitvi vezi prav z dediščino nezdravega razvoja slovenske družbe in njene politične mitologije po drugi svetovni vojni.
Kot veliko breme se je v tem oziru pokazala dosedanja zgodovinska izkušnja Cerkve na Slovenskem v zadnjih stoletjih, do druge svetovne vojne, ko je lahko bolj ali manj vedno računala na trdno in zanesljivo zavezništvo nosilcev družbene in politične moči. Tako se je po letu 1990 želja, da bi se naslanjala na te nosilce, sprevrgla v domala glavno skušnjavo (predvsem) voditeljev tukajšnje katoliške skupnosti. Pri tem se žal nismo uspeli otresti niti pohabljenosti in demokratičnih deficitov slovenskega prostora. Kakor je iz dogajanja zadnjih let in tudi mesecev več kot jasno, je imelo to še posebej hude posledice, kadar je prišlo do pristajanja na domačijski in na poljubnosti utemeljeni gospodarski model tovariškega kapitalizma. Slednji se je izoblikoval kot posebej hud recidiv škodljivega pomanjkanja temeljitega preloma s polpreteklostjo na ravni celotne družbe. Pristajanje nekaterih na njegove vzorce pa je šlo celo do neupoštevanja jasnih kanonskih predpisov.
Popolnega slovesa od mitov ni bilo
Seveda se ni moč strinjati s populističnimi krilaticami, ki prihajajo predvsem od zunaj, včasih pa celo iz vrst katoliške skupnosti same, po katerih naj bi se Cerkev ukvarjala s svojim duhovnim poslanstvom povsem brez nujne ekonomske podlage. Ravno tako je treba priznati, da nas je velik del katoličank in katoličanov v Sloveniji prav v gospodarski osamosvojitvi Katoliške Cerkve v našem prostoru videl tako rekoč nujen pogoj za preseganje stanja, ki je nastalo kot posledica totalitarnih anomalij v povojnem razvoju na Slovenskem. Žal se je omenjeno pričakovanje v veliki meri izkazalo za iluzijo, ker so se tozadevna prizadevanja raje vključevala v zarjavele in škodljive, toda znane mehanizme in modele, namesto da bi jih presegala in odpravljala.
Tako v našem sedanjem trenutku ni nujno samo slovo od predstave, da bo pridobitev gospodarske moči omogočala boljši položaj katoliške skupnosti v družbi, ampak je še nujnejša jasna razmejitev od stranpoti povojnih slovenskih mitov in modelov. Lahko sicer razumemo pastoralni pomislek, da bi jasno kazanje na totalitarno dediščino odvrnilo od Cerkve mnogo Slovenk in Slovencev. Toda ne oziraje se na pavšalno enačenje katoličank in katoličanov s pripadnostjo določeni politični opciji, ki se je v javnem prostoru zelo udomačilo in ki je včasih zameglilo presojo celo znotraj katoliške skupnosti same, je nujno potrebno, da zavzamemo jasno stališče do globokega neravnovesja v slovenski družbi, nastalega ravno kot posledica popolne dominacije le enega nabora pogledov na kulturo, politiko in družbo po travmatičnih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej. Katoliška skupnost si preprosto vsaj sedaj ne more več privoščiti pasivnega pristajanja na to neravnovesje kot dejstvo in mora dejavno pomagati k njegovi razgradnji.
Koraki v to smer bodo sočasno v duhu izročila številnih slovenskih mučenk in mučencev preteklega stoletja, za katere se nam pogosto zdi, da jih večina tukajšnje katoliške skupnosti le sramežljivo omenja, kar sodi pač k siceršnjemu bojazljivemu slovesu od polpreteklosti in strahu, da bi ta resnični cvet Cerkve na Slovenskem sprožil vprašanja, na katera pravzaprav naša skupnost noče odgovarjati in se z njimi soočati.
Izziv za nas in izziv za Rim
Naslednje pomembno vprašanje, ki se je ob zadnjih preizkušnjah jasno izpostavilo, je odnos slovenskega katoliškega občestva do vesoljne Cerkve in še zlasti do »Rima«, pa tudi odnos »Rima« do slovenskih krajevnih Cerkva. Tukaj je potrebno najprej povedati, da lahko naša katoliška skupnost le iz tesne povezanosti z vesoljno Cerkvijo črpa moč za preseganje ožin tega prostora, s katerimi ima, kot smo jasno zapisali zgoraj, velike težave. Zato prosimo vse slovenske katoličanke in katoličane, naj se za nobeno ceno ne vdajajo varljivim predstavam, po katerih je vsak poseg od zunaj v mlakuže slovenskega prostora razumljen kot sovražno dejanje, in naj vselej ohranijo zavest, da vesoljnost in enost s Kristusovo Cerkvijo ne more biti grožnja zdravemu razvoju naše delne Cerkve.
Seveda pa takšno izhodiščno stališče ne pomeni, da so zemeljski krmarji te svetovne barke odvezani odgovornosti za smotrnost svojih dejanj in odločitev, v katerih naj bi bilo tudi zunanjemu opazovalcu čim razvidnejše Kristusovo vodstvo Cerkve. Razumljivo je, da se je v marsikom nakopičilo precej nejevolje spričo minulega ravnanja pooblaščenih predstavnikov Svetega sedeža v Republiki Sloveniji, predvsem pa se nam zlahka zazdi krivična razporeditev odgovornosti za žalostne dogodke v naši katoliški skupnosti, ko nekaterim odločitvam, ki jih javnost razume kot kazen, stojijo nasproti druge, razumljene kot nagrada. Čeprav se nadalje vsi radi sklicujemo na Janezove besede o osvobajajoči resnici, je bilo med sporočanjem žalostnih novic z zemeljskega vrha Katoliške Cerkve le malo ali nič truda vloženega v to, da bi bile zadeve predstavljene na razumljiv, pregleden in transparenten način. Vodstvi tako vesoljne kot krajevne Cerkve sta raje stavili na preizkušeno formulo zapiranja v slonokoščeni stolp skrivnostnosti in nedostopnosti, kar je lažje, vendar za naš čas neprimerno. Da velikokrat upravičena nejevolja zaradi tega ne bi prerasla v dajanje prednosti varljivemu prepričanju o lastni vlogi žrtve pred blagoslovom, ki ga prinaša vključenost v občestvo vesoljne Kristusove Cerkve, se obračamo na vse odgovorne s prošnjo, naj v postopku izbiranja novih nadpastirjev uberejo čim bolj pregledna in razvidna pota.
Predvsem pa zaradi celotnega položaja ne bi smel nastati vtis, da je odločitev o imenovanjih sad dogovora v ozkih skupinah, v katerih bi po možnosti imeli pomembno besedo udeleženci dosedanjih neuspešnih poosamosvojitvenih zgodb in spodletelega slovesa od preteklosti. Skoraj moramo zapisati, da bo za nuncija velik izziv, kako proces izpeljati tako, da bo na mesto nezaupanja znova postavil zaupanje.
Za novo kulturo posredovanja novic
Končno se moramo dotakniti še morda najbolj boleče razsežnosti tragičnega dogajanja zadnjih let. V slonokoščeni stolp in za tančico skrivnosti in zaverovanosti v lastni prav se v komuniciranju s katoliško skupnostjo niso zavijali le predstavniki ustanov vesoljne Cerkve, pač pa tudi voditelji naših krajevnih Cerkva. Njihove razlage, pojasnila in sporočila niso bila le pomanjkljiva in prepozna, pač pa pogosto tako rekoč nespoštljiva in žaljiva za vse razmišljujoče katoličanke in katoličane.
Žal moramo s tem v zvezi ugotoviti, da so se naši pastirji prevečkrat in preveč samoumevno zanašali na to, da se bo na podlagi bolečih izkušenj totalitarnega obdobja in stalnih napadov, ki jim je Cerkev na Slovenskem na žalost izpostavljena tudi po demokratičnih spremembah, katoliška skupnost pripravljena homogenizirati in podpreti celo nekatere z resničnim krščanskim duhom sprte odločitve svojih nadpastirjev in njihovih sodelavcev. Slednje ne zadevajo le že opisanega političnega in gospodarskega polja, pač pa hkrati dopuščanje nezdravih vplivov različnih ozkih skupin, velikokrat povezanih zaradi interesov, precej nasprotnim javno razglašanim krščanskim načelom. Omenjenega ne bo mogoče več opravičevati z nujnostjo, da zaradi zunanjih pritiskov »stopimo skupaj«.
Naša srčna želja je, da bi iz preizkušenj zadnjega časa zrasla nova kultura posredovanja dobrih in slabih novic, pri čemer bi nam bile lahko za zgled izkušnje nekaterih delnih Cerkva, ki so po težjih preizkušnjah zadnjih let v veliki meri izoblikovale pot večje odprtosti in preglednosti. K temu nas spodbuja tudi papež Frančišek. Zdi se, da pri nas podoben proces ne čaka le velikih delov katoliške skupnosti, marveč tudi večino katoliških medijev, ki so se nekaterim vprašanjem izogibali.
Zavedamo se, da nekaj navrženih mnenj ne pomeni veliko, a bi si želeli, da bi bila sprejeta kot dobronamerni razmislek v časih preizkušnje. Jasno pa je, da nobeno sajenje ne more obroditi sadu, če naših prizadevanj ne podpira priprošnja naših svetnikov in mučencev in če ni zraven blagoslova Tistega, ki edini lahko daje rast in je edina glava Cerkve. Prav v zaupanju Vanj je lahko utemeljeno naše prepričanje, da še tako nepričakovani tragični zasuki niso nepremostljivi, in iz tega prepričanja raste tudi naša izjava.
prof. dr. Jože Balažic, predsednik društva
