V soboto, 4. junija 2022, ob 20. uri bo v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani akademija ob 400 let kanonizacije sv. Ignacija Lojolskega.
Slovenski jezuiti, skupaj z jezuiti vsega sveta, letos praznujejo 400 let kanonizacije sv. Ignacija Lojolskega. Ljubljančani so kanonizacijo proslavili 4. junija 1622. Na isti dan, 400 let pozneje, pripravljajo slovesno akademijo, s katero želijo izraziti veselje nad vsem, kar so prejeli in še vedno prejemajo po Ignacijevi karizmi.
Vabilo najdete na tej povezavi.
Sv. Ignacij se je rodil leta 1491 v španski pokrajini Baskija. Viteška vzgoja in izobrazba za dvornega paža sta v njem vzbudila veliko željo po slavi in sanjarjenje o služenju dvornim damam. Pri tridesetih letih mu je ob branjenju Pamplone topovska krogla razmesarila nogo. V večmesečnem okrevanju pa se je njegovo življenje pričelo temeljito spreminjati. Ob branju Svetega pisma in življenja svetnikov je začel postavljati pod vprašaj svoje dotedanje življenjske ideale in se vse bolj navduševati ob zgledih svetnikov. Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanje.
V Manresi, kraju blizu Montserrata v Kataloniji, je preživel eno leto v molitvi in askezi. V tem času je doživljal velike notranje spremembe v sebi, kar sam imenuje spreobrnjenje. Svojo izkušnjo molitve tega časa je zapustil drugim v znameniti knjižici Duhovne vaje in drugih spisih.
Njegova želja je bila, da bi lahko živel in deloval v Sveti deželi, v krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Zato se je odpravil na romanje v Jeruzalem. Vendar mu zaradi političnih razmer tistega časa ni bilo dano, da bi lahko ostal tam. Ob vrnitvi v Evropo pa se je po premisleku posvetil študiju latinščine in filozofije v Parizu. Želel je pomagati dušam, kot se je sam izrazil. Govoriti z ljudmi o evangeliju in jim na podlagi lastne izkušnje duhovnih vaj pomagati, da bi tudi sami iskali in našli Boga, ter svoj odgovor na njegovo ljubezen. Kot neizobražen laik pa je imel v času inkvizicije precej težav z obtožbami o hereziji, zato se je posvetil filozofskemu in potem še teološkemu študiju. Skupaj s šestimi prijatelji, ki jih je zbral ob sebi v času študija v Parizu, je 15. avgusta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in neporočenosti. Odločili so se tudi, da bodo romali v Jeruzalem, česar pa zaradi vojne s Turki niso mogli uresničiti. Namesto tega so odšli v Rim in se leta 1538 ponudili na razpolago papežu Pavlu III, da jih ta pošlje kamor se njemu zdi najbolj potrebno. 15. aprila 1539 so ti prijatelji postavili temelj nove redovne družbe, ki so jo poimenovali Societas Jesu, Družba Jezusova. Uradna papeževa potrditev Družbe Jezusove se je zgodila 27. septembra 1540. Eno leto pozneje je bil Ignacij enoglasno izvoljen za prvega vrhovnega predstojnika. Ostal je v Rimu, kjer je vodil mlado Družbo, sestavil njene konstitucije, to je pravno osnovo življenja in delovanja, si veliko dopisoval z drugimi jezuiti in tudi pastoralno deloval. Njegova posebna skrb so bili predvsem tisti, za katere se nihče drug ni zavzemal, reveži, prostitutke, judje in podobni. 31. julija 1556 je Ignacij v Rimu umrl. V tem času je bilo po vsem svetu že več kot tisoč jezuitov. Leta 1622 je bil skupaj s svojim velikim prijateljem Frančiškom Ksaverijem razglašen za svetnika. Njegov praznik je v koledarju 31. julija.
