Ob poslušanju evangelija – poročila o Jezusovem trpljenju na Cvetno nedeljo – smo lahko zares očitno presenečeni zaradi opaznega nasprotja: najprej gledamo Jezusa, kako slovesno vstopa v Jeruzalem. Hkrati pa vidimo, da Jezus že dejansko vstopa na pot trpljenja zaradi izdaje in celo končne obsodbe na smrt. Šele pod križem je bilo mogoče spoznati Jezusovo bistvo. Tu se je namreč razodela skrivnostna bližina Boga in človeka v Jezusu. Boga, ki bi se dal iz ljubezni do nas križati, si človek še v svoji domišljiji ne bi mogel predstavljati. Križani Jezus je Bog, ki neskončno in brezpogojno ljubi in v velikonočnih skrivnostih v vsej polnosti vstopa v človeško zgodovino ter v osebno zgodbo vsakega človeka. V še tako temni noči križa se kažejo žarki upanja, to je odrešujoče sporočilo velikega tedna.
Velika je razlika med dogodki na veliki petek in na velikonočno jutro. Križev pot, križanje in smrt na križu, vse to je bilo javno dogajanje pred velikimi množicami. Kristusovo vstajenje od mrtvih pa je bilo skrito, brez navzočnosti ljudi. Evangeliji poročajo le o prikazni angela in praznem grobu. Če bi ljudje načrtovali Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi hoteli tudi na zunaj pokazati vse zmagoslavje, iz tega bi naredili velik dogodek, čimbolj očitno naj bi se videlo, kdo je vendar zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje. Njegovo delovanje je skrito, a zato toliko močnejše in učinkovitejše.
Kaj moremo danes storiti, da bomo bolj odprti za to drugačnost Božje govorice, da se bomo kljub vsemu dali osvetliti žarkom velikonočnega jutra?
Jezusov nauk ne temelji na zemeljski moči, ampak na ljubezni, resnici in pravičnosti
Jezus v Jeruzalem ne pride z vojsko, tudi ne s konjenico, ampak prijezdi na osliču, ki ni bil niti njegova last. Konji, ki so v tistem času predstavljali vojaško moč, niso prisotni. Izraelov kralj ne prihaja na konju, njegova moč ni bila v prizadevanjih za zunanjo moč, tudi ne gradi na tem, da bi naredil vtis močne in popularne osebnosti. Prihaja na osliču, simbolu miru, živali, ki je popolnoma neuporabna v vojaške namene, živali, ki simbolizira revne in uboge. Njegov prihod v Jeruzalem na izposojenem osliču je najprej znamenje človeške nemoči in tudi izpolnitev preroških napovedi, toda istočasno tudi izraz izrednega zaupanja v Božjo moč, ki se uresničuje v Jezusu. Njegova majhnost postane veličina. Ne poganja se za zemeljsko moč, ampak za resnico, pravičnost in ljubezen. In tako velja tudi danes. Niso revolucionarji tisti, ki delajo svet vedno bolj human, nasilje in pobijanje je slejkoprej razkrinkano v vsej svoji laži, gnilobi in pogubnosti. Jezus, ki prihaja v Jeruzalem na izposojenem osliču, je najbolj jasna kritika vsakršne oblike želje po moči, torej takšnega ravnanja, ki gradi na prevladi določene skupine ljudi, obvladovanju, izključevanju in zatiranju vsake drugačnosti. Če bo vse naše delovanje imelo svoj temelj v »moči nemoči« in če nas bo prav to vodilo k Njemu, potem bo v nas več prostora za žarke velikonočnega jutra.
»Moč nemoči« se kaže v odpuščanju in ne v obsojanju, ter v temeljnem spoštovanju drugačnosti in različnosti.
Kristjan se zaveda, da nima nobene moralne pravice obsojati druge. Nima pravice, da bi se imel za boljšega ne od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od povprečnega jeruzalemskega človeka, ki skupaj z drugimi zahteva Jezusovo smrt. Kdor si odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu nič človeškega ni tuje: ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Če bi se človek danes z vso svojo pripravljenostjo na kompromise, z vso brezbrižnostjo za krivice, ki se dogajajo okoli njega, a jih mirno prenaša, ker noče imeti sitnosti in neprijetnosti, z vso strahopetnostjo in z vso svojo sedanjo odvisnostjo od javnega mnenja in propagande, znašel na jeruzalemskih ulicah na prvi veliki petek, kako bi ravnal? Iskrena postavitev tega vprašanja pomeni nov korak k odprtosti za odrešujoče sporočilo velikega tedna.
Vsem skupaj želim, da bi v teh dneh na poseben način doživljali dar življenja in odrešenja ter upanja, ki ga velikonočne skrivnosti na enkraten način prinašajo vsakemu človeku v njegovi svobodi, pristnosti in želji narediti nekaj lepega in dobrega na tem svetu.
msgr. dr. Anton Jamnik,
ljubljanski pomožni škof
