V zadnjih letih se je razširil strah v odnosu do »tujca« in »ubogega«, z eno besedo »migranta«. Četudi ta strah na prvi pogled predstavlja zlahka razumljiv in morda celo upravičljiv psihološki odziv, pa nikakor ne sme biti na noben način spodbujan. Tako razmišlja kardinal Gualtiero Bassetti v članku o stališču Cerkve glede migrantov, ki je bil objavljen v vatikanskem dnevniku L'Osservatore Romano.
Strah lahko vodi v bojevit antihumanizem
Ta strah, če se ga ne usmeri in razloži v tradicionalnih prostorih družbene mediacije – kot so družina, šola, združenja, politične agencije ali cerkvene strukture – lahko postane osnova nekaterih spornih pojavov. Slednje, na primer potuhnjeno ksenofobijo ali pa hrupno željo, da bi gradili zidove ločevanja med narodi, Bassetti opredeljuje kot »bojevit antihumanizem«. Čeprav so ti pojavi dobili določeno soglasje tudi v katoliškem javnem mnenju, je nedvoumno, da predstavljajo zavračanje tradicionalnega nauka Cerkve o dostojanstvu človeške osebe in popolno nasprotje tistega krščanskega humanizma, ki je ne le ena velikih dediščin drugega vatikanskega koncila, ampak tudi kompas za orientacijo vrednot. Kardinal Bassetti v tem kontekstu spomni na besede papeža Frančiška o humanizmu in Evropi.
Načela krščanskega humanizma so utemeljena na človekovem dostojanstvu
Načela krščanskega humanizma niso nekakšen antropocentričen in posveten odklon, kakor je na koncu drugega vatikanskega koncila pojasnil Pavel VI. Utemeljena so na človekovem dostojanstvu vsakega moškega in ženske, v vsakem trenutku življenja in predvsem v vsaki okoliščini bivanja. Začenši s tistimi, ki so zaznamovane z najbolj bednimi in prikrajšanimi pogoji, v katerih živijo revni, migranti ali begunci. Katoliška Cerkev se je vedno posvečala temu pojavu. Bassetti izpostavlja vlogo Kongregacije za evangelizacijo narodov v drugi polovici 19. stoletja, velike osebnosti, kot sta na primer italijanska škofa Janez Marija Scalabrini in Jeremija Bonomelli, in pa ustanovitev svetovnega dneva migrantov s strani papeža Pija X. leta 1914.
Razvoj pastoralne pozornosti do migrantov
Novega in odločilnega razvoja je bila pastoralna pozornost do migrantov deležna zlasti v obdobju po drugem vatikanskem koncilu. Leta 1970 je izšel motu proprij papeža Pavla VI. Apostolicae caritatis. Dokument je bil posvečen »ljudem v gibanju«, kakor se je v tistem času opredeljevalo pojav migracij. Z njim je bila ustanovljena komisija, ki je kasneje, leta 1988, postala Papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih, torej dikasterij, ki je nove velike spremembe, z motu proprijem Humanam progressionem sedanjega papeža, doživel ravno v zadnjih mesecih.
Ta posodobitev je izjemnega pomena iz vsaj dveh razlogov. Prvi razlog, kot nadaljuje kardinal Bassetti, zadeva ime nove cerkvene strukture, ki je dejavna od 1. januarja dalje, to je: Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju. V tem imenu je namreč moč zaslediti veliko dediščino tistega krščanskega humanizma, ki ga je izrazil koncil in ki v človeku – takšnem kot je, ne kakršnem bi želeli, da bi bil – vidi pristno utelešenje celostnega krščanstva. Le-to je danes, preko novega branja, prilagojenega času, še vedno povsem aktualno. Drugi razlog pa je povezan z dejstvom, da se bo papež Frančišek, četudi ad tempus, začasno, beguncem posvečal v prvi osebi. Ni težko zaslutiti, da gre za zelo pomembno dejstvo, ki dodatno opozarja na ključni pastoralni pomen in središčni položaj pojava migracij v sodobnem svetu. To središčnost je sveti oče izpostavil že takoj na začetku svojega pontifikata leta 2013, z zgodovinskim obiskom na Lampedusi.
Vsaka oseba je na razpotju, kjer mora izbrati smer
Pred škandalom uboštva, katerega migranti in begunci svetu razodevajo v surovi in šokantni obliki, se vsaka oseba znajde na razpotju, kjer mora izbrati smer. Ali stopi na pot humanitas in krščanstva, kakor uči koncilska izjava Nostra aetate, ko poudarja, da obstaja ena sama skupnost, ali pa Pavel VI., ki odločno zatrjuje, da za Cerkev ni nihče tujec, nihče ni izključen in nihče ni oddaljen. Ali pa stopi na pot antihumanizma, ki ločuje med človeškimi bitji vrste A in vrste B, med tistimi, ki so nosilci pravic, in tistimi, ki so izključeni, med človekom in sužnjem, med osebo in stvarjo.
