Osmi julij 1990 – v Kočevskem rogu se je zbrala množica romarjev pri maši za pobite domobrance in druge žrtve vojne in revolucije. Dogodek je bil brez dvoma prelomen, saj je dokončno prelomil z zaukazanim in policijsko nadziranim molkom, ki je oklepal (ne le) roška brezna, napolnjena s pobitimi. A prav ta prelomnost prve roške spominske slovesnosti je (p)ostala predmet različnih razlag: če so eni videli v njej šele začetek dolgega in zahtevnega spravnega procesa, so jo drugi skozi prevladujoče mnenjske tokove vedno znova vzpostavljali kot vrh in hkrati konec spravne razprave. Roka je bila stisnjena, zato pozabimo in odslej glejmo le naprej, je bilo njihovo geslo. O teh dilemah in možnostih sprave v slovenskem narodu smo se pogovarjali z ljubljanskim pomožnim škofom, teologom in filozofom dr. ANTONOM JAMNIKOM, ki je Rog 1990 in odmeve nanj spremljal iz posebne bližine (tedaj je bil v Kočevju kaplan in že določen za tajnika nadškofa Alojzija Šuštarja).

Dovolite mi, da pogovor začneva osebno. Kako se spominjate svojih kaplanskih let v Kočevju? Kako ste doživljali zaprto območje Kočevske Reke in Gotenice ter »prepovedano pokrajino Kočevskega roga?

V Kočevju sem bil kaplan od leta 1987 do 1990. Ko sem prišel, so me opozorili, da se na dve strani Kočevske ne sme hoditi (to je večji del Kočevske): proti Kočevski Reki in Gotenici, kjer je tudi uradna policijska zapora, in proti Kočevskemu rogu, kjer sicer ni uradne zapore, če pa greš tja, se kmalu za tabo pojavi kakšen avto, ki vse skupaj od daleč opazuje. Opozorilo je bilo upravičeno. Ko smo konec leta 1989 in potem leta 1990 šli v Kočevski rog h grobišču Pod Krenom, kasneje pa še na nekatere druge zaminirane kraške jame, so bile kosti dobesedno na površju jam. Grozovito, to so grobovi tisočih … Vem, da smo samo molili in še molili: za rajne, za žrtve in rablje – ja, še posebej za krvnike … Ko smo bili pred jamo, kjer niti miniranje ni moglo zakriti vseh kosti, se je pojavil avtomobil: ne miličniški, temveč običajen. Trije njegovi »potniki« so začeli v koncentričnih krogih hoditi okoli nas. Nič niso spregovorili. Pozneje sem izvedel, da je bila takšna komanda »od zgoraj« – pa ne iz Kočevja, ampak iz Ljubljane, kamor so morali poslati fotografijo našega avtomobila pa seveda še imena. Takrat sem »v živo« videl, kar smo študirali o marksizmu in komunizmu na teološki fakulteti, namreč da ta ideologija in iz nje izpeljani totalitarni komunistični sistem temelji na tem, da so vsi drugi, ki niso del sistema, sovražniki. Kar pa je bilo še huje: ta sistem je temeljil na piramidi strahu, pravega paranoičnega strahu. Drug drugega so se bali, od najvišjega do najnižjih, ki so morali po naročilu opravljati najbolj kruta dejanja. V Kočevju sem se srečal in pogovarjal z nekaterimi, ki so morali »delati po komandi«. Kako pretresljive zgodbe! Že takrat sem vedno bolj spoznaval, da je potrebno moliti za vse žrtve, še bolj pa za takšne ali drugačne rablje.

V kakšnem spominu pa vam je ostala prva roška spravna slovesnost 8. julija 1990? Uradno ste bili takrat še kaplan v Kočevju, dejansko pa že v vlogi tajnika nadškofa Alojzija Šuštarja.

Glede t. i. »spravne slovesnosti« 8. julija 1990 bi najprej rad poudaril, da je šlo za »spominsko mašo«, kot je napisano v naslovu celotnega besedila nadškofa Šuštarja in scenarija za televizijsko snemanje, oziroma za krščanski pogreb. Nadškof Šuštar je namreč v uvodu v sveto mašo dejal: »Zbrali smo se v Kočevskem rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb domobrancev, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let.« Zelo natančno moramo brati tudi to, kar je nadškof poudaril v pridigi. Med drugimi je dejal: »Mi pa smo zbrani na kraju smrti in smrtnega molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu živih in mrtvih.« Kasneje v nagovoru je nadškof omenil tudi vse druge žrtve: partizane, druge žrtve vojne, Hrvate, Srbe … Maši je sledil pogrebni obred. Prav je, da smo glede roške slovesnosti natančni: šlo je za pogreb, za mašo zadušnico za vse, ki so bili pobiti med vojno in po njej!

Vaše besede potrjujejo dejstvo, da je prva roška slovesnost predmet precej različnih razlag, kako jo velja razumeti.

Iz celotnega okvira je več kot jasno, da je šlo za krščanski pogreb in ne za kakšno spravno slovesnost. Nadškof Šuštar je sicer povabil k spravi in na koncu pridige dejal: »Bodimo drug drugemu dobri in plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami!« Torej, sprava se na strukturni ravni more dogajati – in upamo, da se bo zares zgodila! – samo med Novo Slovensko zavezo in Zvezo borcev. Prav vsi kristjani in vsi ljudje ne glede na vero in prepričanje pa smo poklicani in povabljeni k odpuščanju, k spominjanju brez sovraštva ter graditvi novih odnosov, ki kljub zelo tragičnim dogodkom v zgodovini ob medsebojnem poslušanju in dialogu ter iskanju resnice lahko pomenijo novo kakovost bivanja. Trdno verjamem, da se to more zgoditi. Na pogrebno sveto mašo so prišli mnogi v globokem upanju, da se bo zares nekaj spremenilo, da bodo nastopili novi časi, novo upanje za slovenski narod v domovini in po svetu.

Kako pa je na slovesnost s časovne razdalje gledal nadškof Šuštar, s katerim ste ostali tesno povezani do njegove smrti 29. junija 2007? Pri nekaj javnih nastopih v letošnjem maju, ko smo se spominjali 70. obletnice konca druge svetovne vojne, ste opozoril na njegove pomisleke. Ali ni bil tudi tisti »mitski« stisk roke s tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom prej vljudnostna gesta kot kaj drugega?

Ja, pri tem »mitskem«, kot pravite, stisku roke med nadškofom Šuštarjem in tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom natančna analiza takratnega in predvsem poznejšega dogajanja pove veliko več, kot pa si človek sploh lahko predstavlja.

Režija dogodka je bila skrbno pripravljena in kot »spin« so jo vsi mogoči mediji vsa leta do danes premišljeno lansirali doma in po svetu ter tako ustvarili – bolje: zmanipulirali – javno mnenje in zavest, da je šlo v Kočevskem rogu za t. i. »spravno slovesnost«, partnerja v tej spravi pa naj bi bila nadškof Šuštar in predsednik Kučan. Takšna razlaga se je dejansko »prijela« med ljudmi, a je bila manipulacija iz preračunljivega pragmatizma. Šlo je za prevaro, ki se vleče vse do danes. V tragični drugi svetovni vojni in dogodkih po njej oziroma v revoluciji in državljanski vojni, ki naj bi se po besedah predsednika prve demokratično izvoljene skupščine dr. Franceta Bučarja končala leta 1990, naj bi šlo v skladu s to manipulacijo, utrjevano v sto- in stokrat ponovljeni laži, za konflikt med katoliško Cerkvijo in NOB. To je strahovita laž, prevara, saj vsi vemo, da je bila tudi večina partizanov vernih. To lahko mirne vesti povem na podlagi osebnih pogovorov iz časov kaplanske službe v Kočevju in poznejših izkušenj, še posebej v letih tajniške službe pri nadškofu Šuštarju. Cerkev se ne more in ne sme vezati na neko politično opcijo ali kakšno vojaško organizacijo, saj bi bilo to v nasprotju z njenim temeljnim poslanstvom: biti v službi evangelija, ki pomeni upanje in odrešenje za prav vsakega človeka, ker je prav vsako človeško bitje ustvarjeno po božji podobi.

A vrniva se k pogrebni sveti maši v Kočevskem rogu. Da tedanji predsednik predsedstva pride na to spominsko slovesnost in pogrebni obred vseh žrtev vojnih in povojnih pobojev ter poda roko nadškofu Šuštarju, je samo po sebi dejanje, ki je vredno vsega spoštovanja. Končno lahko vsakdo pride na pogreb, saj je to znamenje spoštovanja do pokojnih in izraz sožalja vsem domačim oziroma tistim, ki jih je smrt najbolj prizadela. Vsa dejanja okoli organizacije tega dogodka in vsa poznejša dogajanja pa, žal, dokazujejo, da je šlo za preračunljivo izbran scenarij. Žal na to kažejo mnoga dejstva, ki jih v mesecih in letih po pogrebni maši v Rogu nikakor ne moremo in ne smemo prezreti.

Nadškof je imel globoko v srcu močno vero in zaupanje, da so po prvih demokratičnih volitvah vendarle zasijali žarki velikonočnega jutra; da bo umrlo seme rodilo sadove. Toda »molk velike sobote« je bil veliko daljši, kot smo takrat mislili. Nadškof, ki je vedno znova poudarjal pomen medsebojnega spoštovanja, vabil k odkrivanju resnice in naredil vse, kar je mogoče, skupaj z vsemi kristjani in drugimi ljudmi dobre volje, da bi bili enotni (pred plebiscitom decembra 1990 je naredil vse, da bi se odločili za samostojno slovensko državo), je prvi »hladen tuš« in veliko razočaranje doživel, ko so visoki politiki pred slovesnostjo 26. junija 1991 kričali, da Šuštar na razglasitvi samostojne države nima kaj iskati, sploh pa nima kaj govoriti. Tako so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon, in ta izključeni mikrofon še zdaj kriči in govori o vsej realnosti razmer takrat pa tudi še danes. Na poti domov s slovesnosti je izrazil svojo žalost in razočaranje in mi rekel: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse, kar je mogoče, za našo deželo.« Nadškof je imel veliko  mednarodnih povezav in prijateljstev z najvišjimi predstavniki Cerkve v Evropi, imel je osebno podporo takratnega papeža Janeza Pavla II., prijateljstvo z nekdanjim švicarskim predsednikom Furglerjem ... Ali res ni mogoče zaupati, verjeti na dano besedo? Kaj pomaga neki stisk roke v Rogu, ki so ga znova in znova ponavljali v vseh medijih, ko pa se potem zgodijo čisto nasprotna dejanja? »Ali je prav, da sem to naredil …« se je spraševal. Dvom v njem je bil vedno močnejši: »Ali sem bil prevaran?« Nadškofu Šuštarju sem vedno znova govoril, da je šel v Kočevski rog zaradi pogrebne maše, ki jo je daroval za vse žrtve med vojno in po njej, da je šel simbolično blagoslovit toliko grobov v Kočevskem rogu, pa tudi po celi Sloveniji in po svetu.

Kaj nadškofovi pomisleki povedo o slovenskem spravnem procesu: Ali ga niso nekateri vplivni odločevalci že začeli s figo v žepu? Žepa seveda ne omenjam naključno, saj se je marsikomu vtisnil v spomin tedanji predsednik prenovljenih komunistov, kako je v Rogu stal z rokami v žepih …

Žal je bilo tako. Upam, da bodo lahko zgodovinarji na podlagi dokumentov, kolikor niso uničeni, čim bolj argumentirano pojasnili to obdobje. Ker se je eden mojih študentov odločil, da to obdobje obdela v doktorski disertaciji (doslej ima zbranih več kot sto dokumentov), bomo morda že kmalu vedel kaj več o manipulaciji s pojmom sprava v povezavi s prvo roško slovesnostjo, in poskusih, da bi Cerkev na Slovenskem postavili na »sramotilni steber« kot dežurnega krivca za vse, kar se je zgodilo. Vem, da življenje ni črno-belo, zato moram biti ob vaših vprašanjih tudi samokritičen, ampak mimo omenjenih dejstev ne moremo in ne smemo iti, ker sprave ne moremo graditi na lažeh, manipulacijah, populizmih in prevarah.

Na kakšnih temeljih pa jo lahko gradimo? Pot do sprave vodi denimo prek »očiščenja spomina«, o čemer je v buli, s katero je napovedal sveto leto 2000, pisal sv. Janez Pavel II. Kako velja razumeti takšno »očiščenje spomina«?

To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj – če je pravično – vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost in pomeni dejanje poguma in ponižnosti. V napovedi svetega leta je papež Janez Pavel II. poudaril tudi pomen odgovornosti za storjene napake in s tem priznanje krivde ter izpostavil pripravljenost ponuditi odpuščanje za vse krivice, ki so jih pretrpeli kristjani. Jubilejno sveto leto je bilo tako priložnost za očiščenje spomina in s tem za spravo, ki pomeni nov začetek. Za letošnje leto pa je papež Frančišek napovedal Leto Božjega usmiljenja, ki se bo začelo na praznik Brezmadežne. 8. decembra 2015.

V tem duhu je prav, da spregovorimo ter razmislimo o spravi, ki ima globoke človeške in duhovne temelje. Sprava je torej proces, ki ima svoje filozofske in teološke temelje. Oboje se med seboj dopolnjuje, kajti odločilnega pomena je, da ob človeških prizadevanjih zaupamo v delo Svetega Duha, ki more zares osvoboditi človekovo srce vseh slabih misli in sovraštva. Sprava ni pozabljanje preteklih dogodkov, ampak pomeni predvsem notranjo osvoboditev, ki se kaže v odpuščanju, spoštovanju drugega in iskreni želji po ustvarjanju novih odnosov. Po besedah Janeza Pavla II. je sprava znamenje notranje moči, svobode in poguma, predvsem pa Božje delo. Tako se človeški vidik sprave, ki je prav tako pomemben, dopolnjuje s teološkim, ki pomeni novo raven kakovosti bivanja. Vsak človek na tem svetu je v svoji krhkosti potreben odpuščanja. To se kaže predvsem v njegovi ponižnosti, da odpuščanje sočloveka in Boga iskreno sprejema. Prav tako pa je vsakdo poklican, da odpušča, kajti le tako je mogoče presekati začarani krog maščevanja in sovraštva.

Dejali ste, da je sprava proces. Prav prvo roško slovesnost pa so nekateri želeli predstaviti kot enkratno in zaključno spravno dejanje, češ, z njo je to vprašanje enkrat za vselej ad acta.

Sprava gotovo pomeni trajno dogajanje in velik napor, tako na osebni kot družbeni ravni. Leto Božjega usmiljenja, ki je pred nami, nam odpira nova vrata upanja: to so vrata vere v odrešenje, v moč sprave in odpuščanja. Ta vrata nam je odprl Bog, ki »nas je prvi ljubil«, ki nam je v Kristusu prvi ponudil roko sprave. Oznanil nam je evangelij miru in spravil svet z Bogom. Prišel nam je pokazat pot iz začaranega kroga ali bolje: hudičevega kroga vračanja enakega z enakim. Jezus ni odpravil postave pravičnosti, resnice, miru, ampak je to dopolni z zapovedjo ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, ki gradi novo civilizacijo. Odtlej je mogoče presekati dvigajočo se spiralo maščevanja. Ključnega pomena pri tem je, da se osredinimo na osebno raven, na tisti notranji kozmos človeške duše in srca, na tisto »človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je človek sam z Bogom«, kot pravi drugi vatikanski cerkveni zbor, iz obličja v obličje s svojim Stvarnikom. Pomembno pa je, da se sprava dogaja tudi na strukturni ravni, saj če ta ni pravična, ne more priti do nove kakovosti odnosov v družbi.

Te dni smo pogosto slišali, denimo iz ust prvega moža borčevske organizacije ali pa pesniške Prešernove nagrajenke, da sprave ni in je ne more biti. Vaš pogled na tako stališče?

Kdor trdi, da sprava ni možna, je obupal nad človekom. Poudarek jubilejnega leta je ravno v tem, da je sprava možna zato, ker je najprej Božje, potem šele človekovo delo. Odpuščanje ima odrešenjske korenine: obstaja namreč samo eno resnično in pristno odpuščanje, to je Božje odpuščanje. Za kristjane je torej odločilnega pomena, da vanjo pritegnemo Boga in da upremo pogled v Kristusovo smrt in vstajenje. To pa nikakor ne pomeni, da tisti, ki so drugačnega prepričanja, ne morejo stopiti v ta proces sprave. Dostojanstvo vsakega človeka, njegova vest, ki je odprta za resnico, in prizadevanje, da bi v življenju ravnal tako, kot je dobro in prav, so tista najbolj splošna antropološka in filozofska izhodišča, ki so skupna prav vsem, ki imajo resnično voljo in pripravljenost za spravo. Krščanstvo ta izhodišča postavlja na temelje razodetja in jim po daru vere daje še nove razsežnosti.

Kje je torej jedro problema, kje je vzrok, da so nekateri očitno obupali nad spravo in s tem, kot pravite, nad človekom?

Glejte, v zadnjih tednih in mesecih sem prebral veliko razmišljanj, komentarjev o spravi kot novi kakovosti odnosov med nami. Ugotavljam pa, da se na en vidik pozablja – vidik, ki se mi zdi zelo ključen tudi za odgovor na vaše vprašanje. Najtežje je odpustiti samemu sebi, kajti tukaj je glavna ovira: naš napuh, naš vase zagledani jaz. Veliko ponižnosti zahteva korak k temu, da sprejmem, da sem sprejet. Ker mi ljubi in usmiljeni Bog odpušča, naj bi odpustil tudi samemu sebi. Tukaj je močno ranjen naš ego. To se mi zdi jedro problema: temeljni kamen spotike je gromozanski zid, okop okoli lastnega jaza, ki je glavna ovira za iskren dialog in vzajemno odpuščanje v ponižnosti. Mnogi ljudje ne morejo drugim odpustiti, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni način omogočili ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Kar pogosta je takšna jeza do sebe, češ, kako da nisem krivice preprečil. Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi. In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi njegovimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo. Odpuščanje je tista oblika ljubezni, ki se trudi drugega sprejemati takšnega, kakršen je. Človeku, ki mi je storil krivico, prihajam naproti z nekim razumevanjem in vživetjem, ki izhaja iz zavesti lastnih destruktivnih vzgibov. Medsebojno sprejemanje izhaja iz sposobnosti, da vsakdo sprejme samega sebe, z vso notranjo ranjenostjo odgovornostjo in pripravljenostjo soočiti se z realnostjo bivanja. Oba morata uvideti, kako resno ju je krivica medsebojno oddaljila.

Če sem sposoben sprejeti nezasluženo ljubezen drugega, ki sem mu storil krivico, se jasno zavem svojih lastnih pomanjkljivosti in meja ter svoje odvisnosti od ljubezni odpuščajočega. Medsebojno priznanje in sprejemanje more storjeno krivico spremeniti in napraviti za trden temelj obnovljenih odnosov. Odpuščanje pomeni težavno duševno delo, ki zahteva veliko časa in energije. V sebi skriva tudi tveganje in zato zahteva pogum.

Če se pogosto sprašujemo, kaj sprava je, je morda enako umestno vprašanje tudi, kaj ni. Ali je denimo mogoče videti prvine resnične sprave v pozivih, da se je treba obrniti le v prihodnost, pretekle krivice, njihove žrtve in storilce pa »prepustiti času«, torej pozabi?

Besedo sprava se uporablja v zelo različnih pomenih, kontekstih, na različnih področjih, zato pogosto prihaja do napačnih razumevanj in napačnih interpretacij. To se še posebej dogaja, ko gre za spravo na družbenem področju oziroma za poravnavo krivic, ki jih je trpela določena skupina ljudi. Gre za poenostavljena pojmovanja, ki se morda v kakšni točki le približajo pravemu pojmovanju sprave, toda istočasno popačijo njen pravi pomen.

Kaj torej sprava ni? Sprava ni neki na hitro in poceni dosežen mir. Prva in najpogostejša oblika napačnega razumevanja sprave je ta, da poskuša kdo nasilje, ki se je zgodilo, izriniti iz spomina oziroma govori o spravi čisto mimo dejstev, ki so se zgodila. To, da se noče soočiti z dejstvi oziroma jih pogosto preprosto ignorira, opravičuje z izgovorom, da je treba preteklost pozabiti, da je treba začeti na novo, brez travmatičnih spominov. Seveda se nad tako obliko »sprave« navdušujejo tisti, ki so nasilje ali krivice povzročili ali so z njimi na kakršen koli način povezani. Želijo, da žrtve pozabijo, kar je bilo, in da odpustijo, kar se je zgodilo.

Tako pojmovana »sprava«, ki se ne želi soočiti z dejstvi in resnico, je seveda daleč od resničnega očiščenja spomina, o katerem sva prej govorila. Poskuša namreč narediti trpljenje žrtev za nepomembno ali ga celo ignorirati; s tem ponižuje tistega, ki je krivico trpel; tistemu, ki je slabo dejanje povzročil, pa onemogoča, da bi mogel v soočenju z resnico začeti novo življenje. Zahtevati od tistih, ki so trpeli, naj pozabijo ali preprosto spregledajo svoje trpljenje, pomeni, da se s tem nasilje nad žrtvami na neki način nadaljuje, saj jim tisti, ki to od njih zahtevajo, posredno dopovedujejo, da njihovo trpljenje ni pomembno in so potemtakem tudi oni kot žrtve v tem procesu sprave nepomembni. Razvrednotiti in ignorirati spomin pomeni tudi razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto, razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto, pa pomeni poniževati in jemati neresno človekovo dostojanstvo. Zaradi tega je sprava kot neki poceni dosežen mir pravo nasprotje resnične sprave. S pozabljenjem trpljenja je pozabljena žrtev, s tem pa ostajajo zakriti in nerešeni tudi vzroki trpljenja. Zatiskanje oči pred preteklostjo, ignoranca in tlačenje spomina ne pomenijo konec nasilja, ampak samo podaljševanje njegovega destruktivnega delovanja. Sprava pomeni predvsem vrniti dostojanstvo človeku, tako tistemu, ki je bil žrtev krivic, kot krivcu – rablju, ki ima dovolj poguma in moči, da prizna svoje slabo dejanje. To je zahteven in postopen proces, ki zahteva osebno pripravljenost in odločenost, da življenju vrne temeljno kakovost bivanja.

Nekateri spravo razumejo predvsem kot pogajalski proces, v katerem naj bi med sprtima stranema poiskali nekakšno »kompromisno« rešitev. Vaš pogled na tako usmeritev?

Popolnoma se strinjam z vami. Sprava ni in ne more biti le neki pogajalski proces. Resnično spravo se včasih poskuša nadomestiti s takim procesom, katerega namen je odpraviti konfliktno situacijo ali jo vsaj nekoliko ublažiti. V takšnem pojmovanju je sprava potisnjena na raven trgovanja in pogajanj, v katerih želi vsaka stran zavarovati svoj interes. Takšno pojmovanje sprave sloni predvsem na interesu ima bolj malo opraviti z resničnim odpuščanjem. Vse skupaj je zreducirano na nekakšno trgovino, ki pogosto ostaja daleč od resnice in resničnih vrednot. Težava je v tem, da je sprava tu pojmovana samo kot nekaj človeškega in pušča ob strani vidik, ki je bistven za krščansko pojmovanje sprave: pobudnik sprave je najprej Bog, človek mu s svojimi prizadevanji in dejanji skuša samo slediti. Drugi problem pri takšnem pojmovanju sprave pa je v tem, da je skrčena na raven tehničnega-pragmatičnega razuma; sprava postane samo določena veščina, oblika pogajanj, ki pa ne morejo rešiti osnovnega konflikta, zaradi katerega je sprava sploh potrebna.

Proces sprave lahko razumemo kot proces vračanja dostojanstva, in to vsem: žrtvam in storilcem. Poziciji žrtve in storilca sta v spravnem procesu seveda različni. Kaj ju vendarle lahko v tem procesu poveže?

Vprašanje je zelo zahtevno, saj odpira temeljno vprašanje človekovega dostojanstva in njegove veličine, hkrati pa tudi njegove nepopolnosti in grešnosti. Človek je torej po eni strani bitje neizmernega dostojanstva, ontološke dobrosti, toda po drugi strani tudi bitje omejenosti in grešnosti, ki prav tako močno zaznamujeta njegovo bivanje.

Vrhunec svetopisemskega razodetja je postavka, da je celotno Božje delo dobro, človek pa ustvarjen po Božji podobi. Gledano v luči stvarjenja je mogoče trditi, da je Božja ljubezen do človeka brezpogojna. Zlo, ki ga povzroča človek, ne more popolnoma zmaličiti njegovega temeljnega dostojanstva. Iz tega sledi spoznanje, da moramo vedno razlikovati med krivičnim dejanjem in krivičnikom in kljub odporu do zla priznavati notranje dostojanstvo tistega, ki počenja zlo.

Bog človeka, ki je relativno bitje, ne sodi po svojih absolutnih merilih. Ko sodi o človekovi krivičnosti in nezvestobi, velja človekova temeljna nepopolnost za splošno olajševalno okoliščino. Kadar je sodnik krivičnega dejanja človek, se postavlja vprašanje, do kolikšne mere bo znal presoditi okoliščine določenega dejanja. Tu je pomembna tudi njegova zavest o lastni nepopolnosti. Zares eksistencialno izhodišče človeku onemogoča »pravico« do sovraštva in maščevalnosti.

Obojestranska nepopolnost, ki je biblično zelo jasno utemeljena, je za dr. Jožeta Krašovca najbolj očiten dokaz, da moralno sovraštvo do krivičnikov ni upravičeno. Človek, ki bi hotel druge soditi v domnevi, da je sam pravičen, se postavlja za nespornega razsodnika in hoče s takšnim ravnanjem biti enak Bogu. Proti takšnemu ravnanju svari nemi glas trpečega služabnika v Izaijevi knjigi (Iz 52,13-53,12) ali pa npr. apostol Pavel: »Ne maščuj se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod« (Rim 12,19). Še bolj nazorno je Jezusovo srečanje s pismouki in farizeji, ki izzivajo z vlogo sodnika nad prešuštnico: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Pripravljenost odpustiti najbolj ustreza temeljnemu človekovemu dostojanstvu in navsezadnje velja za razpoznavno znamenje človekove veličine, meni Jože Krašovec.

Pa vendar mi dovolite ob tem pomislek. Pogosto slišimo pozive, naslovljene predvsem na žrtve revolucije, naj odpustijo storilcem. Toda ali lahko resno pričakujemo, da bo odpuščanje žrtve kakor koli »prisilo« storilca k spremembi, priznanju, kesanju, ne nazadnje k spreobrnjenju!?

Da bo odpuščanje delovalo na krivičnika zdravilno, lahko le upamo, gotovi nismo. Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na »upanju proti upanju«. Upanje, ki ga človek goji do krivičnika, pomeni večje ali manjše tveganje. Jože Krašovec v svoji knjigi Nagrada, kazen in odpuščanje pravi: »Krivičnik lahko odpuščanje tudi odkloni ali celo zlorabi, torej prinaša takšno tveganje precejšnjo ogroženost. Zato je tveganje del razmisleka o primernosti ali neprimernosti odpuščanja. Pri tem ne smemo prezreti, da je pravzaprav vsako odpuščanje ali sprava tveganje, tudi če krivičnik spozna in priznava krivico, ki jo je nekomu prizadel. Obstaja nevarnost, da bo človek, ki je že storil hudobno dejanje, spet storil nekaj podobnega. Vprašanje morebitnega Božjega odpuščanja brez ustreznih postavk pri krivičniku moramo reševati z ugotovitvijo, da ni pred Bogom nihče dovolj pravičen in da ljudje kljub obžalovanju določenih žalitev vedno znova žalimo drug drugega in Boga; Bog torej vsakemu človeku nenehno prizanaša in odpušča. Torej bi se Božje usmiljenje končalo le v primeru popolne zakrknjenosti. Dotlej pa velja, da je Bog usmiljen kljub človeški nevrednosti.«

Bodiva iskrena: odpuščanje je očitno izredno tvegano početje in terja izreden pogum zlasti žrtve.

Res je. Toda drugače ne gre. Resnično odpuščanje in prošnja, da nam drugi odpusti, pomeni dejanje notranje osvoboditve. Smo samo ljudje in kaj hitro se lahko zgodi, da nas čut za pravičnost in želja po spravi spontano navajata k uporabi sile, s katero bi radi poravnali krivico, povrnili enako z enakim in našli zadoščenje za prizadejano žalitev. Zločin je pač treba kaznovati. Razžaljena čast zahteva zadoščenje, ki ga prejme, če je žaljivec prisiljen na kolena. Zdi se, da je mogoče samo z nasilno kaznijo zadostiti za nasilen zločin. Če sem užaljen, se moja jeza ne umiri prej, preden hudobnež ne dobi, kar menim, da zasluži. Toda dejstvo je, da tudi potem ne najdem miru, ko je prejel svojo kazen. Spomin na zlo ostaja vir jeze in nemira. Ostaja grenkoba in razočaranje. Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in odklanjanje odpuščanja človeka maliči in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje, ni mogoče spoštovati. Hkrati nas življenje uči, da odpuščanje deluje zdravilno tako na krivičnika kot na prizadetega.

Največja škoda, ki mi jo žalitev more povzročiti, je okrnitev moje svobode, da bi bil to, kar sem. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje in nezavedno določata njegovo življenje. Postajam razdražljiv, žaljiv, celo hudoben, nemočno se prepuščam notranjim vzgibom. Ko sovražim hudobneže, ki so mi povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogočam, da so gospodarji in zapovedovalci nad mojim življenjem. Njihovo življenje postane dominantna sila, ki obvladuje vse moje življenje. Človek, ki sovraži, je suženj svojega sovražnika, je od njega odvisen in popolnoma določa vse njegovo ravnanje, odločanje, ustvarjanje, odzivanje itd. Zločinec je tako ukazovalec nad mojim življenjem.

Sodeč po vaših izkušnjah, morda tudi kot spovednika: Ali je med žrtvami revolucionarnega nasilja in njihovimi svojci mogoče pogosto zaznati sovraštvo?

Mirno lahko rečem, da v osebnih pogovorih s tistimi, ki so res preživeli prave grozote – z njimi sem se velikokrat srečeval doma in v tujini – nisem doživljal sovraštva. Tudi blagoslovitev križev na Kongresnem trgu v soboto, 30. maja, ki jo je organizirala Nova Slovenska zaveza, je potekalo neverjetno dostojanstveno, duhovno močno, brez kakršnega koli sovraštva. To, kar ljudi najbolj boli, je, da mnogi še vedno iščejo grobove svojih bližnjih; boli jih, da nimajo kje prižgati sveče, da njihovi najbližji marsikje po Sloveniji nimajo pravice do svojega imena, spoštovanja, dostojnega groba. To je hudo, zato me je slovesnost na Kongresnem trgu tudi osebno močno pretresla. Kdor ob tem ostaja brez sočutja in želi vse zavreči, kot da se ni nič zgodilo, je po mojem mnenju res vreden vsega usmiljenja, saj je že Platon zapisal, da je večji revež tisti, ki je zločin storil, kot pa tisti, ki ga je pretrpel.

Kaj lahko in celo mora v spravnem procesu narediti Cerkev, pri čemer seveda nimam v mislih le njenega vodstva?

Kristjan se zaveda, da nima nobene moralne pravice druge obsojati. Nima pravice, da bi se imel za boljšega od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od jeruzalemskega povprečnega človeka, ki je skupaj z drugimi vpil: »Križaj ga!« Kdor si namreč odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu ni nič človeškega tuje, ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Vse človeštvo, vsa različna občestva, vsaka družba, vsi smo tkanine, stakne od bolj ali manj belih do včasih tudi čisto črnih niti in prav zato smo v jedru svoje biti odgovorni drug za drugega, tudi za slaba dejanja, ki jih nekdo stori. Tudi sam sem kriv za marsikaj težkega na tem svetu, tudi jaz sem odgovoren za krivice in nasilja, ki se dogajajo, čeprav neposredno nisem vpleten vanje. Zapleten sem v splošno človeško grešnost, soodgovoren sem zanjo.

Zavedam se skrajne hipotetičnosti vprašanja, pa ga bom za konec pogovora vendarle tvegal: Ali je realna bojazen, da bi se ob sedanjem stanju slovenskega duha, ki so ga denimo ponazarjale številne neokomunistične slovesnosti ob obletnici konca vojna, zgodba izpred 70, 75 let v podobnih okoliščinah kakšnega vojnega kaosa lahko ponovila?

Mislim, da vendarle ne. Prav pa je, da si vedno znova prikličemo v spomin besede, ki jih je nadškof Šuštar izrekel ob pogrebni sveti maši v Kočevskem rogu pred 25 leti: »Kaj nam govorijo mrtvi, ko jim danes izkazujemo spoštovanje in molimo zanje? Prvo, kar nam pravijo, je: Odpuščamo vsem, ker smo sami pri Bogu našli odpuščanje. Odgovorimo jim: tudi mi odpuščamo vsem in vsakomur, da bi tudi sami našli odpuščanje pri Bogu. Drugo, kar nam govorijo mrtvi, je: Rotimo vas, storite vse, kar je v vaši moči, da se nikdar več ne ponovi kaj takega, kot se je dogajalo v Kočevskem rogu. Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki pa je edina pot v življenje.«

Bogomir Štefanič

Objavljeno v Slovenski čas.