Na »Aleševo nedeljo« so se v cerkvi sv. Pankracija tik ob meji z Avstrijo pri dvojezični sveti maši zbrali škofje in verniki mariborske in graške škofije ter župnij gostiteljic Remšnik in Oberhaag.

Izletniška točka in romarska cerkev sv. Pankracija na grebenu Radelce v župniji Remšnik in tik ob meji z Avstrijo od leta 1966, ko je bila zopet predana prvotnemu namenu, in še zlasti zadnja leta pridobiva na starodavni in novi priljubljenosti, prepoznavnosti in lepoti. Kot je dejal nadškof Alojzij Cvikl, »postala je tradicija, da se vsako leto v juliju srečamo tu na meji, ki je včasih pomenila ločnico, hvala Bogu pa vedno bolj postaja most in kraj srečevanja« z geslom Združeni v Gospodu.

Na »Aleševo nedeljo«, 14. julija, je namreč bilo že osmo srečanje (eno je odpadlo zaradi epidemije) škofov in vernikov sosednjih, mariborske in graške škofije, župnij Remšnik in Oberhaag, ki organizirata in sodelujeta pri dvojezični maši. Z obeh strani so se nekateri po običaju povzpeli peš. Ob somaševanju župnika Jožeta Motalna, duhovnega pomočnika dr. Vinka Potočnika sta jo nadškof Alojzij Cvikl in škof dr. Wilhelm Krautwaschl darovala za pokojna dobrotnika cerkve Jožefa Loibnerja (Oberhaag) in Ervina Pušnika (Radlje ob Dravi). Izmenjaje sta bogoslužje lepšala družinski zbor Gruppe BachbauerGsingen & E. Wechtischt Oberhaag in župnijski pevski zbor Remšnik s solistko Darjo Altbauer, na dokončno obnovljene orgle je igral Andrej Dvoržak.

Tudi tokrat sta škofa ob koncu slavja podelila romarski blagoslov, kot pritiče na Aleševo nedeljo, na čast sv. Alešu, zavetniku romarjev, in tudi sv. Pankraciju, s kratkim koncertom so dodatno predstavili orgle, pred cerkvijo pa so se škofa in verniki z obeh strani »meje« prijateljsko družili ob pogostitvi. Srečanje z novo pridobitvijo je znova doseglo svoj namen ob deležu tolikih velikodušnih in vestnih sodelavk in sodelavcev.

V zaupanju in prijateljstvu

Nadškof Cvikl je v pridigi izpostavil posebno nalogo oziroma poslanstvo kristjanov: »Kristjani nismo ljudje samotarji, smo bitja skupnosti, saj je Bog ustvaril ljudi, da bi živeli kot ena družina bratov in sester. Zato so tako pomembna srečanja, ki pospešujejo to naše povezovanje in rast v medsebojnem zaupanju in prijateljstvu. Samo tako lahko na areopagu današnjega sveta, v medsebojnem dialogu, z roko v roki prekvasimo in obnavljamo ta svet, ki je prepojen s kulturo smrti in potrebuje resnično ljubezen, veselje in mir.

Kristjani smo misijonarji takrat, ko lahko ljudje iz našega življenja berejo evangelij, ko lahko iz našega življenja vidijo ljubezen, ki se želi razširiti na vse ljudi! Oznanjevanje je predvsem pričevanje doživete Božje ljubezni, ki se je mene osebno dotaknila in zato jo lahko delim tudi naprej!«

Mir in povezanost

Škof Wilhelm Krautwaschl pa je pridigo osnoval na štirih poudarkih. »Kristjani šele ko sprejmemo in resno vzamemo Božjo ljubezen, ki jo z dobro voljo izkazuje vsem ljudem, in jo zato dovolimo temu primerno doživeti in občutiti tudi vsem drugim, živimo svojo človeškost v polnosti … Čeprav smo si vsi različni, ker nas je Bog izbral 'pred ustanovitvijo sveta', smo v bistvu vsi enaki. Prav to sporočilo lahko in moramo oznanjati našemu svetu – še posebej danes …

Z današnjim praznovanjem 'na meji' jasno pokažemo, da živimo to najgloblje biti z Bogom – onkraj državne meje, čez jezikovne meje, kljub različnim izkušnjam naših narodov v zgodovini. To, kar nas povezuje – naša človečnost pred Bogom – je veliko več kot tisto, kar nas ločuje … S takšnim življenjem z veselim oznanilom v srcu in na jeziku pomembno prispevamo k 'ozdravljenju' sveta od egoizmov, ki trenutno mnoge ločujejo. Prinašamo mir in povezanost v svet, ki ga še vedno razdirata vojna in teror. Zavzemamo se za pozorno zaznavanje ljudi na robu in jih postavljamo za stebre našega poslanstva v svetu.«

Celoten prispevek Jožeta Potrpina in več fotografij najdete na spletni strani Družine.