Msgr. Salvatore Fisichella, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, je na današnji tiskovni konferenci v Vatikanu predstavil logo in geslo jubilejnega leta. Geslo je vzeto iz šestega poglavja Lukovega evangelija in se glasi: Usmiljeni kot Oče. Vabi nas, naj živimo usmiljenje po zgledu Očeta, ki nam pravi, naj ne sodimo, da ne bomo sojeni, ampak naj odpuščamo in dajemo ljubezen in odpuščanje brez mere.
Logo je delo p. Marka Ivana Rupnika in se nam ponuja kot mala teološka suma o usmiljenju. Prikazuje Sina, ki ima na ramenih izgubljenega človeka. Gre za podobo, ki je bila pogosta v starodavni Cerkvi, kajti kaže na ljubezen Kristusa, ki z odrešenjem dopolni skrivnost svojega učlovečenja.
Na podobi je razvidno, kako se Dobri pastir do globine dotika človekovega mesa, in to s tako ljubeznijo, ki mu spremeni življenje. Dobri pastir s skrajno mero usmiljenja naloži nase človeštvo, a njegove oči so prekrite z očmi človeka. Kristus gleda z Adamovimi očmi in Adam gleda s Kristusovimi očmi. Vsak človek na ta način v Kristusu odkrije novega Adama, lastno človeškost in prihodnost, ki ga čaka, s tem ko v njegovem pogledu motri Očetovo ljubezen.
Celoten prizor je umeščena v podobo mandeljna. Tudi mandelj je pogost element starodavne ikonografije, ki predstavlja soobstoj dvojne narave v Kristusu: božje in človeške. Trije koncentrični krogi, ki prehajajo v vedno svetlejšo modro barvo, nakazujejo gibanje Kristusa, ki človeka nosi iz noči greha in smrti. Po drugi strani pa vedno temnejša barva predstavlja nedoumljivost Očetove ljubezni, ki vse odpušča.
Vir: Radio Vatikan
Razlaga logotipa svetega leta usmiljenja - Nataša Govekar, Centro Aletti, Rim
Logotip je narejen kot stilizacija vstalega Kristusa, ki se mogočno spušča v predpekel, v kraljestvo smrti, da bi našel izgubljenega Adama in Evo. Podoba je teološko večplastna in se navdihuje ob številnih patrističnih besedilih, predvsem pri poeziji sv. Efrema Sirskega.
Gre za eno najbolj razširjenih velikonočnih podob prvega tisočletja, ki jo najdemo, med drugim, na grobu sv. Cirila v Rimu. Na njej se v velikonočni skrivnosti razodeva izpolnitev učlovečenja, ki za človeka pomeni odrešenje. Kristus vzame nase vso človeško naravo in zato ne vstane od mrtvih sam, temveč z vsem človeštvom, z Adamom. Preko svojega izpraznjenja (kenoze), trpljenja in smrti se Božji Sin poistoveti z mrtvim Adamom, da bi lahko vstopil v njegov grob. Kot vstali Gospod prebije zapahe vhoda v kraljestvo smrti in jih zmagovalno pohodi. Hudič se je namreč posluževal strahu pred smrtjo, da bi človeka obdržal v suženjstvu greha, Kristus pa te zapahe prevrne, tako da se za nas razodenejo kot pot v življenje.
Prizor sovpada s podobo Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in si jo naloži na ramena z vso očetovsko ljubeznijo. Ta izgubljena ovca je Adam, ki se je zaradi greha skril pred Bogom in se zatekel v grob. Kristus pa se kot Dobri pastir napoti za to ovco, se pravi za mrtvim človekom, najde ga v grobu, ga obudi in vzame na ramena, da ga povede k Očetu. Oče je namreč tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi našel upornega, izgubljenega, mrtvega človeka. Usmiljeni Oče želi, da se Sin dotakne mrtvega človeškega mesa z Očetovo ljubeznijo, ki more prav tega človeka obuditi in preobraziti v Božjega otroka. Ko se človeka dotakne Božje usmiljenje, se njegovo življenje spremeni.
Tako pride do srečanja med Adamom in novim Adamom, Kristusom. Bližina obličij želi izraziti prav usmiljenje Boga Očeta, ki pošlje svojega Sina, da bi bil kot človek solidaren z vsakim človekom, da bi ga odrešil in prenovil. Zato se tudi njuna pogleda srečata oziroma postaneta eno samo oko. Bog se v svojem Sinu privadi gledati tudi z Adamovim očesom in Adam se zaradi prejetega usmiljenja nauči gledati sebe, druge in svet z Božjimi očmi. Adam odkrije svojo podobnost z novim Adamom, z Gospodom. Stari Adam je odrešen, ker v novem Adamu odkrije Očetovo usmiljenje. Vsak človek tako v Kristusu odkrije svojo človeškost, svojo poklicanost, saj v Njegovem pogledu zre Očetovo ljubezen.
Ta prizor je obdan z modrim svetlobnim sijem, ki se v koncentričnih krogih razvije v vse temnejšo modrino. S tem je na eni strani poudarjena temina oblasti smrti, se pravi noč greha, ki jo Kristusova luč razkroji. Po drugi strani pa je prav zaradi simbolne polkrožne oblike izpostavljena tudi skrivnost neprodorne Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovi božje-človeškosti. Ta ljubezen nam je blizu kot Očetovo usmiljenje, obenem pa se skriva v nedoumljivih globinah Svete Trojice.
Na levi strani logotipa je napis: "Usmiljeni kakor Oče".
