s. dr. Ivanka Tadina ŠSFKK

Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu pri Novem mestu. Obiskoval je osnovno šolo in gimnazijo v Kostanjevici, Celju in Novem mestu. Za pot v misijone se je odločil, ko je prebiral Baragova misijonska pisma in leta 1837 v Novem mestu poslušal njegovo pridigo. Po dveh letih študija na ljubljanskem liceju, se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje, leta 1841 pa je odpotoval v Rim na misijonski zavod Propagande. 

Leta 1843 je prosil škofa Wolfa za odpustnico iz ljubljanske škofije in jo tudi prejel. Med leti 1843-1845 je bil gojenec zavoda Propagande, hodil pa je tudi k predavanjem iz naravoslovja, zvezdoslovja in medicine, z namenom, da bi pridobljeno znanje lahko uporabil pri misijonskem delu. 9. marca 1845 je prejel duhovniško posvečenje in po nekaterih preizkušnjah glede misijonskega delovanja, je bil določen za sodelavca novo ustanovljenega srednjeafriškega apostolskega vikariata. Knoblehar je zapustil Rim 3. julija 1846. Cilj misijonskega delovanja v Osrednji Afriki – Sudanu je bilo: spreobrnjenje domačinov, pastoralna skrb za domačine in prizadevanje za odpravo suženjstva.

1847 prispejo v Afriko in 1848 v središče misijona – Khartum, kjer nastane prva misijonska postaja. 1848 Knoblehar postane apostolski vikar. Leto kasneje pljuje po Belem Nilu, doseže najvišjo točko ekvatorja in se prepriča o nadaljnih pogojih za delovanje. 1850 odpotuje v Slovenijo, Avstrijo in Italijo in pokroviteljstvo misijona prevzame Avstrija, ki ustanovi Marijino društvo za pospeševanje katoliškega misijona v Afriki in odpre konzulat v Khartumu. Ustanovi še dve drugi misijonski postaji: Sv. Križ in Gondokoro. 1857 odpotuje ponovno v Evropo, vendar se zaradi oslabelosti ustavi v Neaplju, kjer 13. aprila 1858 umre.