Za sinodalnimi očeti ter drugimi udeleženci sinode so govori na generalnih skupščinah in razprave po skupinah o tretjem delu Instrumentum laboris, ki v ospredje postavlja Poslanstvu družine danes. O tretjem delu sinode je za Radio Vatikan ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pripravil sledeče poročilo.

»Po čudovitem dogodku kanonizacije zakoncev Martin in ostalih dveh svetnikov smo nadaljevali z delom po skupinah, in sicer se pogovarjamo o tretjem delu delovnega gradiva, ki govori predvsem o poslanstvu družine v današnjem svetu. Na poseben način smo vsekakor poudarili pomembnost priprave na poroko in na zakonsko in družinsko življenje. Kajti prvi odgovor na krizo družine, ki jo doživljamo v današnjem svetu, ne more biti gašenje požara, ampak mora biti priprava na to, da bodo družine mogle živeti kvalitetno, dobro, osrečujoče skupno življenje. Zato je bilo močno izpostavljeno, da je potrebno začeti s pripravo ne šele takrat, ko dva človeka prideta z željo, da bi se čez en mesec, morda čez dva meseca poročila, ampak je treba to pripravo začeti bistveno prej in jo razdeliti v tri faze: v daljno pripravo, bližnjo pripravo in neposredno pripravo. Predvsem se zdi pomembna ta daljna priprava, ki se mora začeti že v zelo zgodnjih letih človekove rasti in zorenja, da že z mladimi nogami in mladim razmišljanjem vsrkava tudi vrednoto družine in vrednoto zakona kot nekaj lepega, kot nekaj želenega in kot nekaj kar bi tudi on z vsem veseljem živel.

Ob tej pripravi na zakon pa je seveda bilo izpostavljeno, da je enako pomembno potem tudi spremljanje zakoncev. Kajti takrat, ko si dva obljubita ljubezen, zvestobo in spoštovanje za vse dni svojega življenja, se pravzaprav njun zakon v resnici šele začenja. In njuna družina ima še vse pred sabo. Izkušnja kaže, da je prvih pet let zakona najbolj občutljivih. Zato imajo zakonci pravico, da so v teh prvih letih zakona na poseben način deležni skrbi cerkvenega občestva. Tukaj pa vstopa z vso silo vloga vernih laikov in tudi družin, ki že v polnosti živijo svoje družinsko in zakonsko življenje in ga živijo v nekakšni izpolnjenosti. Kajti prav preko takšnih družin je že marsikdo začel doživljati veselje zakramentalnega in tudi veselje družinskega življenja. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se tukaj družine dejansko začnejo doživljati kot subjekt skrbi za družinsko in zakonsko življenje v župniji.

Posebej je treba poudariti, da imajo starši vso pravico do vzgoje svojih otrok, in konec koncev, da je država na nek način dolžna, da staršem to omogoči. In to je potrebno narediti tudi na področju urejanja vsakdanjega življenja, da namreč družine sploh lahko živijo skupaj, da imajo čas biti skupaj. Moramo jim dati možnost, da lahko praznujejo, da lahko skupaj obhajajo nedeljo, da družina v nedeljo ni po nepotrebnem ločena druga od druge.

Seveda je prišlo na dnevni red tudi vprašanje ločenih in ponovno civilno poročenih in njihova vključenost v življenje Cerkve. In tu je dejansko veliko možnosti. Zanimivo je, da se običajno razmišlja samo o tem, da bi imeli možnost pristopati k zakramentu spovedi in prejemati obhajilo, ampak tu je dosti drugih možnosti, ki jih bo potrebno ponovno predstaviti in tem ljudem povedati, na kakšen način so vse lahko vključeni v življenje Cerkve, v življenje nekega verskega občestva oziroma župnije, na področju pastoralnega delovanja, na področju izobraževanja, na področju karitativnega delovanja; v skladu z Familiaris consortio, številka 84, da vsega cerkvenega življenja ne zožimo na zakramentalnost, ker potem tudi zakramente izpraznimo njihove globoke vsebine.

Na poseben način smo poudarili svetost življenja in s tem tudi nedotakljivost življenja kot takega. Ne na začetku človekovega življenja in tudi ne na njegovem koncu človek nima pravice posegati v življenje ali pa morda celo uničiti življenja. Tako da je zelo zelo jasno, kakšno je stališče Cerkve do življenja kot takega.

Kot neko splošno ugotovitev bi pa lahko rekel, da moramo kristjani tudi v času krize vere, ki ima za svojo posledico potem krizo družine, ostajati zvesti. In znotraj te zvestobe se ne smemo bati priznati tudi greha, saj ima ravno priznanje greha moč, da lahko stopimo na pot spreobrnjenja. Tudi v sodobni kulturi smo poklicani oznanjati svoje ideale zakonskega in družinskega življenja. Temu svetu smo dolžni prinašati veselje evangelija, ki se izraža skozi zakon in skozi družino. To je pravzaprav tista velika ponudba smisla, ki jo je Bog podaril človeštvu, da poseben način v Jezusu Kristusu, in ki jo lahko mi ponujamo tudi drugim, pravzaprav vsemu sedanjemu svetu.«

Vir: Radio Vatikan.