Katoliški inštitut (KI) med letoma 2021 in 2027 izvaja projekt digitalizacije izbranega segmenta gradiva, ki ga hrani arhiv Studia slovenica (SSL).

 

Projekt finančno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Izbor dokumentov za digitalizacijo zajema tiste enote, ki so potencialno najbolj zanimive za znanstvenoraziskovalno delo ter posledično podvržene fizični obrabi. V letošnjem letu (2023) je bilo v prvem polletju digitaliziranih in vsebinsko povzetih šest dokumentov, ki s svojo javno dostopnostjo predstavljajo dobrodošlo novost za slovensko zgodovinopisje in kulturo ter prispevajo k širšemu osvetljevanju vprašanj, s katerimi so se ukvarjali dejavni narodnozavedni Slovenci po svetu. Gre za raznovrstna besedila različnih zvrsti, kot so spominska literatura, politične razprave in spomenice, ki so nastala v času med in po drugi svetovni vojni. V nadaljevanju so podani vsebinski povzetki in zgodovinski okviri izbranih dokumentov.

 

Ferdinand Babnik, Dnevnik maj–julij 1945.  Duhovnik Ferdinand Babnik (1913–1993), osebni tajnik in šofer ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana (1883–1959), v svojem dnevniku strnjeno opisuje življenje med slovenskimi protikomunistično usmerjenimi begunci na avstrijskem Koroškem. Besedilo je pomembno zaradi odstiranja pogleda na način razmišljanja in prepoznavanje vzdušja med slovenskimi povojnimi begunci. Avtor poroča o napetih in dogodkovno zgoščenih dneh v življenju več tisoč slovenskih protikomunistično usmerjenih beguncev, ki so se v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne zatekli na avstrijsko Koroško pod zavezniško (angleško) upravo. Babnik se posveča zlasti delovanju škofa Rožmana, odnosi med slovenskimi duhovniki in političnimi veljaki ter pogajanju z angleškimi poveljniki glede vračanja enot slovenskega domobranstva v Jugoslavijo.

 

Alfonz Čuk, Dnevnik 1943–1947. Sistematičen in časovno zaokrožen dnevnik duhovnika in profesorja teologije Alfonza Čuka (1912–1975) natančno prikazuje dogajanje na področju vsakdanjega, verskega in vojaško-političnega življenja v župniji Štandrež pri Gorici. Skozi obravnavo podeželskega »mikrookolja«, ki ga posebej zaznamuje trpljenje civilnega prebivalstva, se odražajo širše razmere na območju primorskega dela slovenskega ozemlja od začetka nemške okupacije do povojnega prehodnega obdobja z razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo. Drugi del dnevniških zapiskov obsega opise povojnega begunskega življenja v italijanskih taboriščih in bivanja v Rimu, vrnitve v Gorico ter selitve v ZDA.

 

Miha Krek, Slovenci i Jugoslavija. Gre za zapisano vabljeno predavanje slovenskega pravnika in politika Mihe Kreka (1897–1969), ministra medvojne jugoslovanske vlade v Londonu in predsednika Slovenske ljudske stranke v izseljenstvu, ki ga je imel na Srbski ljudski univerzi v Chicagu. Na predavanju je spregovoril o razvoju slovenskih povezav z južnimi Slovani in ideji medsebojnega političnega povezovanja od 16. stoletja do konca prve svetovne vojne. V svojem govoru je izpostavil temeljne dogodke in posameznike, ki so bili zaslužni za končno uresničitev skupne državne tvorbe leta 1918. V zadnjem delu nastopa je posebej poudaril odgovornost jugoslovanskih izseljencev za uresničevanje večje demokratičnosti in borbo proti komunističnemu režimu v povojni socialistični Jugoslaviji, ki jo v takratnih razmerah hladne vojne podpira zvestoba novi ameriški domovini.

Slovensko državno gibanje, Spomenice in izjave za samostojno Slovenijo. Brošura daje neprecenljiv vpogled v stališča in delovanje Akcijskega odbora za zedinjeno in suvereno slovensko državo ter Slovenskega državnega gibanja v njunem prvem izseljenskem obdobju v Rimu, nad katerim je intelektualno in organizacijsko bedel ekonomist in politik Ciril Žebot (1914–1989). Dokument prinaša besedila in statistično-grafične prikaze o zgodovinskih, geografskih in gospodarskih razlogih za vzpostavitev samostojne Slovenije. Pričujoča spomenica pomeni odmev na pripravljalno srečanje pariške konference, ko so štirje zunanji ministri zavezniških sil od aprila do maja 1946 razpravljali o možnostih rešitve tržaškega vprašanja in razmejitvene črte med Italijo in FLRJ. Sodelavci pri odboru so se zavzeli za kantonsko ureditev države Slovenije po vzoru Švice.

 

Matija Škerbec, Osebna kronika. Dokument prinaša celovito, pripovedno živahno in politično angažirano avtobiografijo duhovnika Matije Škerbca (1886–1963), dolgoletnega dekana v Kranju, družbenega delavca, ustanovitelja industrijsko-obrtniških zadrug in političnega izseljenca. Zajema obdobje od avtorjeve mladosti do izseljenskega obdobja v ZDA. Strnjen in vsebinsko zgoščen avtobiografski zapis prinaša dragocen prispevek k poznavanju razmer v domovini v času med obema vojnama in letih okupacije, zlasti zaradi obravnave takratnih socialnih vprašanj in političnih razmer v Kraljevini Jugoslaviji in poznejšem nemškem okupacijskem ozemlju. Skozi celotno besedilo se kaže Škerbčeva vsestranska osebnost in značajska podjetnost, ki je prišla do izraza pri njegovem načrtovanju in izvajanju raznovrstnih dejavnosti.

 

Matija Škerbec, Osebna kronika (1949–1957). Matija Škerbec (1886–1963) v drugem delu svojih spominov predstavi življenje izseljenskega duhovnika v ZDA. Besedilo opisuje obdobje od njegovega prihoda v ZDA (1949) do leta 1957. Posebej sistematičen je prikaz posameznih let od 1955 naprej. V zaključku spisa je uvrščen tudi pregled nekaterih dogodkov iz leta 1958. Skozi besedilo se razkriva del njegove življenjske poti v novem okolju, ki se prepleta z njegovim kritičnim vrednotenjem takratne ameriške družbe, tamkajšnjih slovenskih cerkvenih in kulturnih organizacij ter idejne raznolikosti med ameriškimi Slovenci, zlasti razmerja med predvojnimi in povojnimi izseljenci. Večji del zapisov je posvečen avtorjevemu kritičnemu pogledu na tedanjo ameriško družbo, zlasti na delovanje slovenskih cerkvenih in kulturnih organizacij ter trenja med slovenskimi duhovniki, ki so v ZDA delovali že pred drugo svetovno vojno, in povojnimi izseljenskimi duhovniki – begunci.

 

Avtor besedila je Nik Trontelj.