Prva adventna nedelja je. Na adventnem vencu prižigamo prvo svečko. Komu pa bo svetila pri vas doma? Jo boste ob večerih prižgali, da bi vas zbrala, vsakega posebej v njegovem iskanju Božje bližine, pa tudi da bi vas zbrala kot zakonce v poglobljenem medsebojnem odnosu, da bi vas zbrala kot starše in otroke, da bi vas zbrala kot družine, da bi v njeni luči srca postajala vedno bolj svetla, vedno bolj topla; da bi potem tudi razdalje med vami postajale vedno manjše, da bi izginjale, in vas bo na koncu, za božič, obiskal Jezus, in mu bo pri vas svetlo, mu bo pri vas toplo, ker boste postali eno, ker vas bo ta čas ob adventnem vencu povezal, vas združil, da boste v resnici postali družina.
Danes je zagorela prva sveča. Ne še vse štiri. Ta prva sveča nas s svojo lučjo želi opomniti, da smo na začetku poti, na začetku adventa, ne še na njegovem koncu. Čeprav so naša mesta že razsvetljena in nas bo ta razsvetljenost navduševala, bodimo pozorni, da nas ne bo zaslepila. Plamen prve sveče nam bo samo blago osvetlil pot in nas nanjo povabil, ne bo nas zaslepil. Množica luči pa neha biti povabilo, množica luči nas zaslepi. Pozàbimo, da smo na poti, da moramo prehoditi pot do Jezusovega rojstva. Množica luči nas lahko preslepi z utvaro, da smo že na cilju. Ne, prižigamo prvi plamen – hvaležno in polni pričakovanja.
Dovolite, da vas sedaj vprašam, ali pričakujete Jezusov prihod, ali pričakujete njegovo rojstvo. Namenoma nisem rekel, ali pričakujete božič. Božič namreč pričakujemo vsi. Mirno rečem, da ga pričakujejo tudi tisti, ki pravijo, da so neverni. Tudi ti pričakujejo te dneve, v katerih srce drugače utripa in so odnosi drugače topli. Pričakujejo božič kot družinski praznik.
Dragi brat, draga sestra, kdo pri vas kliče Božje ime? Ne, da ga izgovarja mimogrede, navajeno. Ampak iz srca, iz strahotne potrebe po Bogu, ki edini more pomagati. Tako kakor covidni bolnik hlasta za zrakom. Če pa ni nikogar, ki bi klical Božje ime, če ni nikogar, ki bi odpiral vrata, pred katerimi stoji Jezus in čaka, da bo kdo slišal in odprl, Bog ostaja čisto blizu. A vmes so vrata, ki jih nihče ne odpre.
Naj nam plamen prve adventne sveče osvetli ta vrata. Ne vem, dragi kristjan, kaj je v tvojem življenju ta ovira, ki te ločuje od srečanja z Jezusom. Rad pa bi, da bi advent sprejel kot čas, ki ti je podarjen, da odstraniš vse ovire, ki preprečujejo tvoje srečanje z Bogom. Blagor služabniku, ki odpre, ko gospodar potrka.
